Jedro

Po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen (začasna odredba) ne more biti več pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo podjetja H., p.o. trgovina, A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), odpravila sklep Upravne enote A. z dne 18.8.1995, s katerim je navedeni prvostopni organ (izdanim na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen in 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) prepovedal podjetju H. p.o. A., kot imetniku pravice uporabe na parc. št. 936/1, stavba, in dvorišče, vl. št. 482 k.o. A. razpolaganje z delom poslovnih prostorov v stavbi v A. (1. točka izreka); ter zavrgla zahtevo tožnic za izdajo začasne odredbe, s katero naj se v skladu z 68. členom ZDen navedeni prizadeti stranki prepove razpolaganje z delom poslovnih prostorov v stavbi v A. (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka menila, da je utemeljena pritožbena navedba, da prvostopni upravni organ pri odločanju ni upošteval določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Tožena stranka citira določbo 2. odstavka 15. člena ZLPP, ki določa, da se lahko podjetje lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom, če upravičenec ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe iz 11. člena tega zakona s tem, da v tem primeru pripada upravičencu le odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Navedena določba pomeni, da se lahko podjetju, ki se je po določbah ZLPP dolžno lastninsko preoblikovati, prepove lastninsko preoblikovanje na nepremičninah, ki so predmet postopka denacionalizacije, samo z začasno odredbo, izdano na podlagi 11. člena ZLPP. Zavarovanje zahteve po 68. členu ZDen v takih primerih ni dopustno. V tem konkretnem primeru sta tožnici kot vlagateljici vložili zahtevo za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijske zahteve v skladu z 68. členom ZDen. Ker je zavezanec, proti kateremu je zahteva naperjena, podjetje, ki se lastninsko preoblikuje v skladu z določbami ZLPP, ni, ob navedenem, po mnenju tožene stranke, pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Zato bi prvostopni upravni organ moral zahtevo za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen v tem primeru zavreči. Tožena stranka pa še pripominja, da bi bilo treba izpodbijani sklep odpraviti v vsakem primeru, tudi če bi bilo zavarovanje zahtevka na podlagi 68. člena ZDen dopustno. Izrek prvostopnega sklepa je namreč nedoločen, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 208. člena ZUP in s tem tudi neizvršljiv. Za natančno opredelitev namreč ne zadošča, da se prepove razpolaganje z "delom prostorov", kot je to storil prvostopni upravni organ, ampak je potrebno ta del prostorov tudi natančno določiti, na primer z izmero in lego. Tožena stranka je v tej zadevi odločila na podlagi 1. odstavka 243. člena ZUP, ker je ugotovila, da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari.

Tožnici v tožbi navajata, da ZLPP kot predpis, ki posega v določena razmerja in določene zatečene pravice subjektov, urejene z drugimi predpisi, bi moral v končnih določbah natančno določiti, katere predpise ta zakon nadomešča in katere predpise v drugih zakonih, ki tudi urejajo področje denacionalizacije in vračanje premoženja, razveljavlja. Ker tega ni storil, je treba šteti, da določbe 68. člena ZDen veljajo za vse upravičence, ki so znotraj odprtega roka do 7.6.1993 vložili zahtevo za vračanje nacionaliziranega premoženja v naravi, pa čeprav so predlagali izdajo začasne odredbe oziroma sklepa o začasni prepovedi razpolaganja tudi po tem roku. Noben predpis, ki je bil kasneje sprejet, ne more, ne da bi to bilo izrecno določeno v njem, navedenih pravic odvzeti tistim, ki do nekega drugega roka ne vložijo zahtev za izdajo začasnih odredb v zavarovanje zahtevkov. Če je to tako, potem obstajo upravičenci dveh vrst, z različnimi pravicami, kar pa po mnenju tožnic ni v skladu z zakonom in ustavo. Smiselno predlagata, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke, s katero je odpravila prvostopni sklep in zavrgla zahtevo tožnic, s katero naj se v skladu z 68. členom ZDen navedeni prizadeti stranki prepove razpolaganje z delom poslovnih prostorov v navedeni stavbi (A., Š. 3), je pravilna in temelji na zakonu. Glede na okoliščino, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen vložen 27.7.1994, kar izhaja iz upravnih spisov, za katero iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi bila sporna, bi moral prvostopni organ, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka, ob uporabi določb ZLPP, predlog zavreči kot prepozen. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila v tem primeru s strani denacionalizacijskega upravičenca vložena začasna odredba po 68. členu ZDen in ne po določbah ZLPP. ZLPP kot kasnejši zakon je v poglavju o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev (9. - 16. člen) posebej uredil zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Zato po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more biti več pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v že navedenih procesih. Po 1. odstavku 11. člena ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) vloži upravičenec predlog za izdajo začasne odredbe pri pristojnem organu najpozneje do 7.6.1993. Ta določba je bila uveljavljena z določbo 4. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZLPP (Uradni list RS, 31/93), in sicer 12.6.1993. Ker sta torej tožnici v tem primeru predlog za izdajo začasne odredbe, in to po 68. členu ZDen, vložili po 7.6.1993, česar v tožbi ne zanikata, pomeni zamuda tega roka zanju izgubo pravice, da predlagata začasno odredbo v skladu s citirano določbo ZLPP. Navedeni rok iz ZLPP je prekluziven rok in navedeni zakon v 15. členu določa tudi posledice, če upravičenci v roku, določenem s tem zakonom, ne vložijo predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je sklicevanje tožnic na določbo 68. člena ZDen pravno neutemeljeno, saj navedene določbe ZDen (68. člen) z uveljavitvijo navedenih določb ZLPP v tej upravni stvari ni bilo mogoče več uporabiti.

Sodišče je zato zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).