Jedro

Odločilne za začasno odredbo so okoliščine, ki obstojajo v času njene izdaje.

Zmotno je zato materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ki je spremenilo spodbijani sklep sodišča prve stopnje zato, ker je bilo začasni odredbi po njeni izdaji ugodeno tako, da je upnik prišel v posest spornih MRP. Namreč ravno zaradi tega je vendar bila potrebna in izdana začasna odredba, da upnik doseže svoj pravno dopusten cilj. Načelno enako velja tudi za sodbe oziroma sploh za sodne odločbe, da se izdajo zato, da se izvršijo, četudi prisilno. Po njihovi izvršitvi ni nobenega razloga, da bi se ravno zaradi izvršitve razveljavljale kot pravna podlaga, ki je narekovala in opravičevala izvršitev.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Dolžnikovi stroški za odgovor na zahtevo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 6.5.1998 izdalo začasno odredbo, da mu mora dolžnik izročiti v posest določene merilne regulacijske postaje (kratko MRP) s tem, da mora upnik v 30 dneh vložiti ustrezno tožbo, začasna odredba pa da velja do pravnomočne rešitve spora.

Dolžnikov ugovor proti temu sklepu je sodišče prve stopnje dne 10.6.1998 zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je sledeči dolžnikovi pritožbi ugodilo in dne 7.1.1999 spodbijani prvostopni sklep spremenilo tako, da se dolžnikovemu ugovoru ugodi in se sklep o začasni odredbi s 6.5.1998 razveljavi in predlog za začasno odredbo zavrne.

Proti temu sklepu sodišča druge stopnje vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo drugega odstavka 273. člena ZIP oziroma drugega odstavka 278. člena sedaj veljavnega ZIS in predlaga spremembo spodbijanega sklepa tako, da se dolžnikova pritožba zavrne kot neutemeljena in da se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti upnik ni odgovoril, dolžnik pa v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve, priglaša pa tudi stroške odgovora.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi pogojev iz 267. člena ZIP (ki se je v tem postopku uporabljal še do uveljavitve ZIZ 15.10.1998) izdalo začasno odredbo, da mora dolžnik izročiti upniku v posest določene MRP.

Odločilne za začasno odredbo so okoliščine, ki obstojajo v času njene izdaje. V tem pogledu sicer nima prav zahteva za varstvo zakonitosti, da je odločilen pravovarstveni interes upnika ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe, kajti, kot navedeno, odločilna je utemeljenost zahtevka v času, ko sodišče odloča o upnikovem predlogu.

Zmotno je zato materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ki je spremenilo spodbijani sklep sodišča prve stopnje zato, ker je bilo začasni odredbi po njeni izdaji ugodeni tako, da je upnik prišel v posest spornih MRP. Namreč ravno zaradi tega je vendar bila potrebna in izdana začasna odredba, da upnik doseže svoj pravno dopusten cilj. Načelno enako velja tudi za sodbe oziroma sploh za sodne odločbe, da se izdajo zato, da se izvršijo, četudi prisilno. Po njihovi izvršitvi ni nobenega razloga, da bi se ravno zaradi izvršitve razveljavljale kot pravna podlaga, ki je narekovala in opravičevala izvršitev.

Sodišče druge stopnje v svojem sklepu ni navedlo zakonske podlage za svojo odločitev. Reševalo je dolžnikovo pritožbo proti izdani začasni odredbi. Iz vsebine obrazložitve pa izhaja, kar povzema tudi zahteva, da je uporabilo posebni institut prenehanja začasne odredbe iz drugega odstavka 278. člena ZIZ, po katerem sodišče lahko na poseben dolžnikov predlog (ki ni vezan na kak rok) ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če zaradi naknadno spremenjenih okoliščin začasna odredba ni več potrebna. Takega predloga tožnik ni podal. V kolikor pa se je sodišče druge stopnje oprlo morda na določilo 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki se po določilu 239. člena ZIZ smiselno uporablja tudi za zavarovanje, pa za uporabo tega določila tudi ni podlage, saj izvršitev začasne odredbe v nobenem pogledu ni mogoče opredeliti kot naknadno nastalega dejstva, ki bi preprečevalo izvršbo.

Prav ima pri tem zahteva, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je razveljavilo realizirano začasno odredbo, ustvarilo položaj, ki dolžnika opravičuje, da zahteva nasprotno izvršbo, saj je razveljavilo izvršilni naslov (2. točka prvega odstavka 67. člena ZIZ).

Glede na tako stanje stvari je bilo treba zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi in spodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo temu sodišču, ki bo moralo upoštevati gornja izvajanja in odločiti o pritožbi z vsemi njenimi navedbami o obstoju oziroma neobstoju pogojev za izdajo začasne odredbe in v tej zvezi tudi o stroških celega postopka.