Jedro

Solastnik pri neupravičeni uporabi celotne stvari doseže (neupravičeno) korist v obsegu, v katerem stvar uporablja preko obsega, ki je sorazmeren njegovemu idealnemu (solastniškemu) deležu. S sklepom o dedovanju sodišče samo ugotovi dejstvo, v kakšnem razmerju dediči dedujejo. Sprememba dednih deležev v solastniške je torej vedno lahko le posledica voljnega razpolaganja dedičev.

Ker se neprerekana dejstva v skladu z določilom 214. člena ZPP štejejo za resnična, se sodišču prve stopnje do dejstva solastniških deležev ni treba opredeljevati. Glede na navedbe toženca, ki priznava solastniške deleže, ki jih zatrjuje tožeča stranka, namreč ni sporno, v katerem delu gre za neupravičeno uporabo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo uporabnine v višini 12.573,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni razumelo sklepa o dedovanju in je odločalo preko razpolaganja strank. Celo tožena stranka tožečim strankam ni osporavala solastninske pravice, zato je toliko bolj čudno, da se je v to samo spustilo sodišče. Če je sodišče vpogledalo v zemljiško knjigo po obravnavi, bi moralo ugotoviti, da je vložen predlog za vpis lastninske pravice na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki bi moralo po uradni dolžnosti to vknjižbo tudi opraviti, vendar je ni opravilo. Tožeča stranka je dne 18.9.2009 prejela sklep, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani vknjižilo solastninsko pravico tožeče stranke za vsako do 1/8. Sodišče prve stopnje sklepa o dedovanju ni razumelo, ker je navedlo, da deleži pravdnih strank niso določeni. Res so pravdne stranke na podlagi zakona skupni lastniki premoženja, vendar so z ugotovitvijo deležev posameznih dedičev na sporni nepremičnini postali solastniki.

Tožena stranka odgovora na pritožbo tožeče stranke ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Solastnik je po prvem odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) upravičen uporabljati stvar skupaj z drugimi solastniki in sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Če uporablja celotno stvar, jo v obsegu, ki presega njegov idealni delež, uporablja neupravičeno (brez pravnega temelja), razen če so mu drugi solastniki dovolili tako uporabo. Solastnik pri neupravičeni uporabi celotne stvari doseže (neupravičeno) korist v obsegu, v katerem stvar uporablja preko obsega, ki je sorazmeren njegovemu idealnemu (solastniškemu) deležu (glej N. Plavšak, R. Vrenčur: Obligacijsko pravo, Splošni del, Založba GV, 2009, stran. 682, 683).

Iz sklepa o dedovanju (A4) izhaja, da je predmet zapuščine zapustnikov solastni del stanovanja do 1/2 in dedni deleži pravdnih strank na zapuščini, ne pa tudi, da je med dediči prišlo do dednega dogovora, da postanejo solastniki stanovanja v sorazmerju z dednimi deleži, tako kot predvideva določilo 4. odstavka 146. člena Zakona o dedovanju (ZD). S sklepom o dedovanju delitev dediščine še ni opravljena. S sklepom o dedovanju sodišče samo ugotovi dejstvo, v kakšnem razmerju dediči dedujejo. Sprememba dednih deležev v solastniške je torej vedno lahko le posledica voljnega razpolaganja dedičev.

Sodišče prve stopnje ima torej prav, da sklep o dedovanju ne pomeni delitve zapuščine, vendar pa je prezrlo dejstvo, da toženec v postopku solastninskih deležev pravdnih strank na stanovanju nikoli ni prerekal. Da toženec solastniške deleže pravdnih strank tudi priznava, izhaja iz njegovih navedb na prvem naroku dne 19.11.2008 na list. št. 37, iz pripravljalne vloge z dne 2.12.2008 na list. št. 47 in navedb na zadnjem naroku dne 31.8.2008, ko navaja, da je vseskozi pripravljen tožnikom njihov del zapuščine izplačati. Tako se izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila odločilna opredelitev do zatrjevanega dejstva, da so tožeče stranke solastnice stanovanja vsaka do 1/8, za napačno. Solastniški deleži pravdnih strank na stanovanju namreč niso sporni, na kar pritožnica utemeljeno opozarja. Ker se neprerekana dejstva v skladu z določilom 214. člena ZPP štejejo za resnična, se sodišču prve stopnje do solastniških deležev pravdnih strank na stanovanju, kot je zmotno ugotovilo, ni bilo treba opredeljevati. Glede na navedbe toženca, ki priznava solastniške deleže, ki jih zatrjuje tožeča stranka, ni sporno, v katerem delu gre za neupravičeno uporabo.

Sodišče prve stopnje je prekršilo določilo 214. člena ZPP in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je na zakonitost vplivala, saj je zaradi te kršitve dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru dokaznega postopka ne more samo dopolniti, ne da bi pri tem bistveno poseglo v načelo dvostopenjskosti sojenja in v ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen Ustave RS), je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določilom 355. člena ZPP razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva, da solastniški deleži pravdnih strank na stanovanju niso sporni, zaradi česar posledično tudi ni sporno, v katerem delu gre za neupravičeno uporabo, in odloči o tožbenem zahtevku.

V skladu z določilom 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.