Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka določene naloge opravljala preko študentskega dela, ne pomeni, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana tožnici, ni utemeljena. Tudi dela, ki so ga opravljali študentje, tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi (saj se takšna obveznost delodajalca nanaša le na ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki v zvezi s 3. točko izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova dodatka za minulo delo v mesecu januarju 2011 obračunati bruto znesek 30,87 EUR (namesto 10,33 EUR) ter ji po odvodu davka in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 2. 2011 do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba se v delu, v katerem tožnica izpodbija odločitev o stroških postopka (4. točka izreka sodbe), šteje kot predlog za izdajo popravnega sklepa.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2011 nezakonita in se razveljavi, da ji delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in še traja, da ji je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto nadomestila plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa na delo pri toženi stranki v višini, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna bruto zneske iz naslova dodatka za minulo delo, razvidne iz izreka sodbe, odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe), v presežku pa je tožničin zahtevek iz tega naslova zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna toženi (pravilno: tožeči) stranki povrniti stroške postopka v višini 628,22 EUR, v 8 dneh, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (4. točka izreka sodbe).

Tožnica se pritožuje zoper 1., 3. in 4. točko navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma, da jo razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so osebni razlogi, zaradi katerih naj bi prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, konkretizirani. Zelo natančno je izpovedala o dogodku s T.B. po prejemu odpovedi, in sicer glede ideje o odpovedi. Ker je imela spor z delodajalcem glede dodatka za minulo delo in se ni strinjala z upravo, ji je bila kot „moteči“ delavki podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je potrebno upoštevati, da je bila edina ženska v ožji ekipi, saj so bili ostali sodelavci moškega spola. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da trditve tožnice o ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas do konca leta 2011 niso izkazane, pri čemer se sklicuje na izpoved direktorja tožene stranke. Pri tem zaključku je sodišče povsem prezrlo izpovedi prič T.B. in T.M., ki sta še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki ter sta dobili navodila, da podata izpoved v korist tožene stranke. Kljub temu sta smiselno potrdili, da je bila tožnici s strani direktorja tožene stranke ponujena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je zmotno sledilo izpovedi D.V., ki je očitno zainteresiran za izid spora. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe tožnice ter izpovedi prič T.B. in T.M., bi prišlo do drugačnih dejanskih zaključkov oziroma bi ugotovilo, da je dejanska potreba po delu tožnice obstajala do konca leta 2011. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico do izjave tožnice s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z možnostjo ponudbe druge pogodbe o zaposlitvi ter ni zaslišalo A.O..

Nadalje izpostavlja, da je za mesec februar 2008 iz naslova dodatka za minulo delo nastala razlika v višini 20,00 EUR bruto, kot razlika med vtoževanim zneskom 100,00 EUR in dosojenim zneskom 80,00 EUR, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ter za meseca marec in april 2008 prisoditi vsakič po 112,00 EUR bruto. Enaka bi morala biti odločitev za ostale mesece, za katere je sodišče prve stopnje priznalo nižje glavnice, kot jih je ugotovil izvedenec. Opozarja, da je za mesec januar 2011 postavila tožbeni zahtevek opisno, sodišče pa je nepravilno prisodilo le 10,33 EUR, čeprav je bila v tem mesecu prikrajšana za znesek 30,87 EUR in ne 10,33 EUR. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. V izreku sodbe je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti sama sebi stroške postopka v višini 628,22 EUR, medtem ko je v obrazložitvi sodbe navedeno, da je stroške v navedeni višini tožena stranka dolžna povrniti tožnici. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena. Pritožba se v delu, ki se nanaša na pisno pomoto v odločitvi o pravdnih stroških, šteje za predlog za izdajo sklepa o popravi sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je treba pojasniti, da je omenjena kršitev (t. i. protispisnost) podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (posameznih izpovedi) še zlasti v povezavi z drugimi dokazi tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da glede ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za čas do konca meseca marca 2011 oziroma do konca leta 2011 ne bi smelo upoštevati izpovedi direktorja tožene stranke, temveč izpoved prič T.B. in T.M.. S takšnim pritožbenim očitkom tožnica dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni utemeljen. Direktor D.V. je odločno zanikal, da bi tožnici ponudil pogodbo o zaposlitvi za določen čas - do konca leta 2011, medtem ko sta T.B. in T.M. izrecno izpovedala, da bi bila tožnici dana ponudba nove zaposlitve za določen čas. O navedeni ponudbi naj bi T.M. zvedel od tožnice, kar pa ni zanesljiv dokaz o tem, da bi bila tožnici dejansko ponujena nova pogodba o zaposlitvi za čas do konca leta 2011. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi direktorja tožene stranke, temveč izpoved tožnice, saj je tudi slednja zainteresirana za izid spora, izpoved direktorja o možnostih ponudbe alternative – pomoči, ki bi jo potrebovali zaradi povečanega pritiska po dvigu sredstev in s tem povečanega dela zaledne službe pokojninskih zavarovanj, pa še ne predstavlja predloga oziroma ponudbe tožene stranke tožnici za sklenitev pogodbe za čas do konca leta 2011. Kritika dokazne ocene sodišča prve stopnje, podana pod preobleko procesne kršitve, je glede na obrazloženo neutemeljena.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila tožnici odvzeta pravica do izjave, s tem ko sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z možnostjo ponudbe druge pogodbe o zaposlitvi. Navedeno sicer lahko predstavlja drugo kršitev - kršitev načela kontradiktornosti oziroma bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je odgovor na to treba poiskati tudi z upoštevanjem materialno pravnih izhodišč za odločanje - glede na to, ali so tudi ob takšni presoji predlagani, vendar neizvedeni dokazi, sploh pomembni za odločbo.

Po tretjem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je delodajalec najprej dolžan preveriti, ali obstaja možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, in če takšna možnost obstaja, delavcu ponuditi sklenitev ustrezne zaposlitve – v tožničinem primeru torej sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu z navedeno določbo ZDR, vendar možnosti za zaposlitev tožnice na drugih delih in za prekvalifikacijo dejansko ni bilo. Tožnica je sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala zaslišanje N.B. in D.S.. Vendar pa iz izpovedi direktorja D.V. izhaja, da sta opravljala študentsko delo, ki je prožnejše, saj ju lahko dodelijo na oddelek, kjer ju potrebujejo. Tako je v času odpovedi N.B. večinoma delala v zvezi z dvigi privarčevanih sredstev, D.S. pa v klicnem centru. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da delodajalcu, ki določena dela opravlja s pomočjo študentov, ni mogoče očitati kršitve tretjega odstavka 88. člena ZDR, še posebej zato, ker je bila v konkretnem primeru tožena stranka dolžna ob odpovedi tožnici ponuditi ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, kamor pa del, ki se opravljajo preko študentskega servisa, ni mogoče uvrstiti. Dokazni predlog za zaslišanje navedenih oseb je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Enako velja za dokazni predlog z zaslišanjem A.O.. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2011 predlagala zaslišanje A.O., ki je z delom pri toženi stranki pričela 3. 5. 2011 po odhodu delavk T.L. in M.K.. Ker je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 3. 1. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zaposlitev druge delavke, do katerega je prišlo po navedbah tožnice v maju 2011, za predmetno zadevo ni relevantno in ne more vplivati na zakonitost odpovedi. Ker predlagani in neizvedeni dokazi niso pomembni za odločbo, kršitev pravice do izjave ni podana.

Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani odpovedni razlog utemeljen. V primeru poslovnega razloga mora dokazati, da zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvah, da je dne 6. 12. 2010 tožena stranka sprejela sklep o spremembi Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v družbi, s katerim je bilo delovno mesto tožnice „strokovni sodelavec v investicijah“ s 1. 1. 2011 ukinjeno, naloge, ki jih je opravljala tožnica, pa so bile prenešene na druga delovna mesta, nekaj pa se jih je zaradi optimizacije in avtomatizacije delovnega procesa nehalo opravljati, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je navedena organizacijska rešitev v posledici ekonomske neuspešnosti poslovanja tožene stranke pomenila utemeljen poslovni razlog v smislu prvega in drugega odstavka 88. člena ZDR. Tožnica je v izpovedi brez konkretizirane trditvene podlage navedla, da je imela spor z delodajalcem glede obračunavanja dodatka za minulo delo, kar vtožuje v tem delovnem sporu, in da je problem neuspešno poskušala rešiti s takratnim predsednikom uprave. Tožbo za plačilo dodatka za minulo delo je tožnica vložila po prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v postopku pa ni bilo dokazano, da je bil spor glede neobračunavanja dodatka tožnici razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi izpoved tožnice, da so bili v ožji ekipi sodelavci moškega spola in da ji je T.B. povedal, da naj bi bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz osebnega razloga, česar slednji ni potrdil, tožnica pa sama niti ni vedela, kateri osebni razlog naj bi bila podlaga za sporno odpoved, ni razlog za njeno nezakonitost. Iz izvedenih dokazov izhaja nasprotno, tj. da je potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala, zato so navedeni pritožbeni očitki neutemeljeni.

Delno utemeljene pa so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o dodatku za minulo delo, in sicer glede zneska za mesec januar 2011, ne pa tudi glede ostalih mesecev. Res je izvedenec finančne stroke za določene mesece izračunal višjo razliko v plači, kot je tožnica vtoževala s tožbo, vendar pa tožnica, kljub temu da na mnenje izvedenca ni imela pripomb, zneskov prikrajšanja iz naslova dodatka za minulo delo ni zvišala oziroma tožbenega zahtevka v tem delu modificirala. Zato sodišče prve stopnje, upoštevaje načelo dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP), ki velja tudi v delovnih sporih in med drugim pomeni, da lahko sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, tožnici ni moglo prisoditi več, kot je s tožbo zahtevala. Pritrditi pa je potrebno pritožbi, ko navaja, da je bil zahtevek za plačilo dodatka za minulo delo za leto 2011, torej tudi za januar 2011, postavljen opisno in ne v znesku 10,33 EUR, kot je zmotno povzelo sodišče prve stopnje. Tožnica je zato za mesec januar 2011 upravičena do dodatka za minulo delo v znesku 30,87 EUR, kot je to ugotovil izvedenec finančne stroke.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s peto alineo 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožnice in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je v 2. v zvezi s 3. točko izreka prisojeni znesek za mesec januar 2011 zvišalo. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je v 4. točki izreka sodbe o pravdnih stroških odločilo tako, da je tožena stranka znesek 628,22 EUR dolžna povrniti sama sebi, kljub temu da je v obrazložitvi navedlo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici. Prvostopenjska sodba v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti in ni obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre očitno za napako pri pisanju 4. točke izreka. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožnice štelo kot predlog za izdajo sklepa o popravi sodbe (328. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnica je s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe le delno uspela, in sicer z odločitvijo o zvišanju zneska iz naslova dodatka za minulo delo z 10,33 EUR na 30,87 EUR. Njen pritožbeni uspeh je minimalen, zato ji ni mogoče prisoditi stroškov pritožbe.