Jedro

Pogoj za začasen uvoz avtomobila je začasno bivanje v tujini.

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovanega Đ.R. za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z odločbo Republiškega senata za prekrške v Ljubljani z dne..., je bila zavrnjena pritožba zagovornika kaznovanega Đ.R. in potrjena odločba o prekršku Carinarnice Ljubljana z dne..., s katero je bil kaznovani Đ.R. spoznan za odgovornega za carinski prekršek iz 1. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 1. odstavkom 380. b člena CZ. Zanj mu je bila izrečena kazen 500.000 tolarjev in odvzem osebnega avtomobila Mercedes Benz 320 SL kot predmeta prekrška.

Zagovornik kaznovanega je dne... vložil zahtevo za sodno varstvo iz razloga 1. točke 203. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP). V obrazložitvi zahteve vložnik opisuje ravnanje kaznovanega, zaradi katerega je bil spoznan za odgovornega za prekršek ter v zvezi s tem zatrjuje, da je prvostopni organ (Carinarnica Ljubljana) zmotno ugotovil, da Đ.R. ne izpolnjuje pogojev za uvoz avtomobila. Navaja, da je imel kaznovani pri vstopu v državo z osebnim motornim vozilom listino, s katero je lahko dokazoval in dokazal delo v tujini, nadalje, da je nesporno ugotovljeno, da je posedoval veljavno delovno vizo Republike M. Kaznovani je pri vstopu v državo ustno prijavil motorno vozilo in s tem izpolnil pogoje iz 1. odstavka 20. člena Pravilnika o carinskem postopku v potniškem prometu (v nadaljevanju: Pravilnik). Kaznovani ima vizo Republike M, ima sklenjeno pogodbo s firmo Mad line Import-export Enginnering s sedežem na M. Po mnenju vložnika zahteve je irelevantno, kje kaznovani opravlja svoje delo, važno je, da je uradno zaposlen pri firmi, ki ima sedež v Republiki M, kot tudi, da je takšna zaposlitev v skladu s predpisi Republike M. V zvezi s tem se vložnik zahteve posebej sklicuje na 2. alineo 20. člena Pravilnika, po kateri se za začasni uvoz zahteva zgolj dokazilo o bivanju, delu oziroma šolanju, kar pa je po mnenju vložnika izkazano z delovno vizo Republike Madagaskar. Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za sodno varstvo ugodi tako, da razveljavi odločbo prvo - in drugostopnega organa ter v skladu z določilom 2. odstavka 200. člena ZP odloži izvršitev izpodbijane odločbe.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Pravilnik o carinskem postopku v potniškem prometu (Uradni list RS, št. 18/93) v 20. členu določa: Kadar slovenski državljan in tuj državljan s stalnim bivališčem v Sloveniji, ki prebiva začasno v tujini (delo, šolanje, specializacija in podobno), pridejo začasno v Slovenijo z osebnim avtomobilom, oziroma motornim kolesom s priklopnikom ali brez njega ( v nadaljnjem besedilu: osebno motorno vozilo) z redno tujo registracijo, morajo osebno motorno vozilo vhodni carinarnici ustno prijaviti v skladu s 350.členom Carinskega zakona. Carinarnica ne evidentira vstopa osebnega motornega vozila.

Če potnik nima listin, s katerimi bi dokazal delo, bivanje, šolanje, specializacijo in podobno v tujini, se vozilo prijavi z enotno carinsko listino kot carinsko blago.

Prvi odstavek navedenega pravilnika omogoča začasen uvoz le tistemu slovenskemu ali tujemu državljanu s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki 1) prebiva začasno v tujini iz posebej tehtnih razlogov (delo, šolanje, specializacija in podobno), 2) kadar pride začasno v Slovenijo. V takšnem primeru potnik osebno motorno vozilo vhodni carinarnici prijavi le ustno in carinarnica ne evidentira vstopa osebnega motornega vozila. Drugi odstavek, na katerega se sklicuje vložnik zahteve, ne določa pogojev za začasen uvoz, ampak le dolžnost potnika, da v primeru, če nima listin, s katerimi bi dokazal delo, bivanje, šolanje, specializacijo in podobno v tujini, da vozilo prijavi z enotno carinsko listino kot carinsko blago.

V postopku o carinskem prekršku zoper kaznovanega Đ.R. je bilo ugotovljeno, da v času uvoza osebnega avtomobila Mercedes Benz 320 SL s tujo stalno registracijo (v mesecu juliju 1994) ni (začasno) prebival v tujini in zato, kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani odločbi, tudi ni izpolnjeval temeljnega pogoja za začasni uvoz po 1. odstavku 20. člena Pravilnika.

Vložnik zahteve zatrjuje, da je kaznovani R. z bivalno vizo Republike M dokazal delo v tujini, hkrati pa zatrjuje, da je irelevantno, kje opravlja svoje delo in da je pomembno to, da je uradno zaposlen pri firmi, ki ima sedež v Republiki M. Takšno stališče je v nasprotju z določbo že navedenega 1. odstavka 20. člena Pravilnika, ki zahteva kot temeljni pogoj za začasen uvoz začasno in dejansko prebivanje v tujini, hkrati pa je tudi v nasprotju z izjavo samega kaznovanega v postopku, da v življenju še ni bil na M. Na podlagi navedenega vrhovno sodišče ugotavlja, da je Carinarnica Ljubljana kot prvostopni organ v postopku o prekršku zoper Đ.R. na podlagi svojih dejanskih ugotovitev pravilno tudi ugotovila, da kaznovani ni izpolnjeval pogojev za uvoz avtomobila iz 20. člena Pravilnika, takšno stališče pa je utemeljeno potrdil tudi Republiški senat za prekrške v Ljubljani v svoji odločbi.

Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo je vrhovno sodišče po preizkusu razlogov iz 203.člena ZP, na katere se sklicuje vložnik zahteve ugotovilo, da v izpodbijani odločbi ni podana kršitev predpisa, ki določa prekršek, zato je v skladu z 4. odstavkom 204. člena ZP zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na to, da v zahtevi niso bili podani razlogi, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno, vrhovno sodišče tudi ni odločilo o odložitvi izvršitve izpodbijane odločbe, preden je bil končan postopek o zahtevi (2. odstavek 200. člena ZP).