Jedro

Ni odločilno, da tožnik mejnega prehoda ni smel zapustiti, saj to dejstvo še ne pomeni, da ne bi mogel koristiti odmora. Glede na majhno obremenjenost mejnih prehodov, na katerih je delal tožnik, je bila narava in intenziteta tožnikovega dela takšna, da mu je bilo omogočeno koriščenje odmora med delovnim časom, čeprav tega ni smel zapustiti in čeprav bi moral odmor prekiniti in opraviti mejno kontrolo. V zvezi s tem je pomembno, da delavec lahko odmor izrabi tudi v več delih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan toženki v roku 15 dni plačati stroške v višini 153,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 28. 8. 2019 in sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 11. 2019 ter za obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 742,13 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 1.248,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je moral biti v času odmora vas čas prisoten na mejnem prehodu, ki ga ni smel zapustiti. Opravljal je predpisane naloge. Takoj je moral opraviti mejno kontrolo ali katerokoli nalogo, ki je bila od njega zahtevana, kar pomeni, da je bil vseskozi v položaju stalne pripravljenosti. Intenzivnost dela in število mejnih kontrol ter časovni intervali med kontrolami za odločitev niso bistveni. Tožnik ni mogel koristiti odmora med delovnim časom. Opozarja na sodbo in sklep pritožbenega sodišča Pdp 200/2022. Stalno je moral opazovati mejni prehod in okolico. V primeru prihoda potnika na mejni prehod ali poskusa kaznivega dejanja je moral takoj ustrezno reagirati. Iz podatkov o številu potnikov, ki so v eni uri prešli mejni prehod A., je razvidno, da tega prehoda večinoma niso uporabljali obmejni prebivalci, zato je mejna kontrola trajala dlje časa. V eni uri je povprečno porabil 78,07 minute za izvedbo mejnih kontrol na tem prehodu. To pomeni, da brez zamenjave odmora ni mogel koristiti. Temu pritrjuje navodilo komandirja, da so vsi policisti do zamenjave upravičeni. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da ni dokazal nastanka premoženjske škode. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V sodbi in sklepu Pdp 200/2022 je šlo za drugačno dejansko stanje. Tožnik je glede na naravo in intenzivnost dela, ki ga je opravljal, lahko koristil odmor med delovnim časom na delovnem mestu. V času odmora je lahko prekinil z opazovanjem, s čimer mejnega prehoda ni pustil nenadzorovanega. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik, ki je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje v vtoževanem obdobju od decembra 2014 do novembra 2018 zaposlen pri toženki kot policist Policijske uprave B., delo pa je opravljal na Postaji mejne policije C., in sicer na mejnih prehodih D., E., F., A. in G., v tem sporu uveljavlja plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega odmora. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale tožnikove naloge, ki jih je izvajal v delovnem času) takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki ureja pravico do odmora, in specialno 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če mu delodajalec ne določi časa koriščenja odmora, sam izbere čas odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa.

8. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela ter ali ima delavec v času trajanja delovnega časa, v katerem je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, glede na neenakomerno in/ali nižjo frekvenco prehodov meje dejansko možnost koriščenja odmora. Ali je narava dela tožniku omogočala koriščenje odmora, je vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča in ne komandirja policijske postaje. Zato v pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da navodilo komandirja dokazuje, da je bila toženka mnenja, da je odmor mogoče koristiti le v primeru zagotovljene zamenjave. Zamenjavo je sicer dolžna zagotoviti toženka, a to ni odločilno v primerih, kot je konkretni, ko zaradi manjšega števila predvidenih nalog v delovnem času delovni proces sam po sebi ne zahteva posebne zamenjave za koriščenje odmora.

9. Iz navedenega izhaja, da ni odločilno, na kar tožnik opozarja v pritožbi, da mejnega prehoda ni smel zapustiti, saj to dejstvo še ne pomeni, da ne bi mogel koristiti odmora. Glede na majhno obremenjenost mejnih prehodov, na katerih je delal tožnik, je bila narava in intenziteta tožnikovega dela takšna, da mu je bilo omogočeno koriščenje odmora med delovnim časom, čeprav tega ni smel zapustiti in čeprav bi moral odmor prekiniti in opraviti mejno kontrolo. V zvezi s tem je pomembno, na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje, da delavec lahko odmor izrabi tudi v več delih.

10. Tožnik neutemeljeno opozarja na sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 200/2022, s katero je bila potrjena prvostopenjska odločitev, da je delavka upravičena do plačila odškodnine za neizkoriščeni odmor. Dejanska situacija v tej zadevi je bila drugačna od obravnavane. Delavka je bila zaposlena na delovnem mestu višja kriminalistka specialistka v oddelku H. Narava njenega dela je bilo spremljanje stanja na več monitorjih, ki so prikazovali videonadzor objekta, torej stalni nadzor nad dogajanjem v objektu in okolici objekta ter takojšnje ukrepanje v primeru, če bi opazili prisotnost kakšnega človeka ali poskusa vloma v objekt. Alarmi, s katerimi so bili varovani objekti v času prisotnosti delavke in drugih delavcev, niso bili vključeni, zato je morala ves čas spremljati monitorje. Ker je bilo treba odreagirati nemudoma, se posnetki videonadzora niso gledali za nazaj. Delavka je morala imeti pri sebi ves čas mobilni telefon, na katerega je bil vezan tudi stacionarni telefon, da je lahko nemudoma odgovorila na nujne klice. V nočni izmeni zamenjav za čas odmora ni imela, odmora pa zaradi opisane narave dela ni mogla koristiti.

11. Narava dela tožnika je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje bistveno drugačna od zgoraj opisane in mu po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni preprečevala koriščenja odmora. Mejna kontrola potnikov na mejnih prehodih, na katerih je delo opravljal tožnik, je trajala kratek čas, največ par minut, temeljite kontrole so bile izvedene izjemoma v pristojnosti policista. Mejni prehodi glede na podatke o številu potnikov niso bili zelo obremenjeni, saj število potnikov ni pomenilo tudi enakega števila vozil niti enakega števila kontrol (obmejno prebivalstvo in nekatere druge skupine oseb se je preverjalo le enkrat, čeprav so mejo prehajale večkrat dnevno), in so bili bolj obremenjeni ob določenih urah, vmes pa tudi po 15 minut ni bilo nobenega vozila. Tožniku po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo treba imeti v vsakem trenutku popolnega nadzora nad celotnim območjem mejnega prehoda oziroma nenehno spremljati okolice prehoda niti mu ni bilo treba nenehno izvajati obhodov mejnega prehoda. Nelegalni prehodi oziroma druga kazniva dejanja ali prekrški so bili na mejnih prehodih, na katerih je delal, izjemno redki. Tožnik je kljub nalogi opazovanja lahko bil v hišici, lahko je delal za računalnikom, lahko je uporabljal čajno kuhinjo, šel na stranišče itd. V program Lotus mu ni bilo treba vpogledovati neprestano, temveč po lastni presoji, ko je imel čas; obseg obvestil, s katerimi se je tožnik na dnevni ravni moral seznaniti, je bil manjši oziroma mu je vzel krajši čas. Čeprav je moral imeti prižgano UKV zvezo, mu ni bilo treba ves čas skoncentrirano poslušati obvestil na vseh kanalih, obvestila je lahko naknadno prebral, situacije, ki so se nanašale na te mejne prehode so bile izjemno redke. Sodišče prve stopnje je celo ugotovilo, čeprav glede na opisano naravo in intenziteto tožnikovega dela to niti ne bi bilo potrebno, da so bile tožniku zamenjave za čas odmora zagotovljene.

12. Neutemeljeno se tožnik pritožuje zoper ugotovitve v zvezi z obremenitvijo mejnega prehoda A. V povprečju je bilo na tem mejnem prehodu v eni uri 46,83 potnikov pri vstopu in 45,72 potnikov pri izstopu, kar pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje še ne pomeni velike frekvence, saj je bilo število vozil manjše od števila potnikov (zlasti na tem mejnem prehodu, kjer so mejo lahko prečkali avtobusi), nekaj pa je bilo tudi obmejnega prebivalstva in drugih oseb, ki so jih kontrolirali le enkrat. Zaslišane priče I. I., J. J., K. K., L. L. in M. M. so vsi izpovedali o nizki obremenjenosti, zlasti ponoči, in da se je večkrat zgodilo, da tudi po 15 minut ni bilo nobenega vozila. To je veljalo tudi za mejni prehod A., zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je bil ta mejni prehod močno obremenjen, zlasti pa ni mogoče slediti nelogični pritožbeni navedbi, da je tožnik na tem mejnem prehodu imel v eni uri (60 minutah) za 78,07 minute dela z mejnimi kontrolami.

13. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor zaradi neobstoja protipravnega ravnanja toženke utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, hkrati pa je dolžan toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znašajo 250 točk za odgovor na pritožbo in 5 točk za izdatke za stranko, skupaj 153,00 EUR.