Jedro

V primeru, če drugostopenjski organ sam dopolnjuje postopek, mora imeti stranka zagotovljene procesne pravice, ki ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-481/2009-6-045313 z dne 30. 7. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote Novo mesto št. 351-367/2009-45 z dne 14. 5. 2012 (1. točka izreka) in zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 424/19 k.o. … (2. točka). Naložila mu je, da pritožnikom povrne stroške pritožbenega postopka v višini 533,76 EUR v roku 15 dni po dokončnosti odločbe, po preteka tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka), medtem ko je njegovo zahtevo za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo zavrnilo (4. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je drugostopenjski upravni organ ob reševanju pritožbe stranskih udeležencev ugotovil, da so bila na prvi stopnji nepravilno ugotovljena dejstva glede izvedbe strešnega izzidka na južni strešini objekta, zaradi česar je bila nepravilno uporabljena določba 12. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za zunajmestni prostor Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 72/06 – UPB-1 in naslednji, v nadaljevanju PUP) v delu, ki ima naslov „strešne površine, izzidki“. Navaja, da je že prvostopenjski organ ugotovil, da je na južni strešini stavbe predviden strešni izzidek pravokotne oblike z ravno streho, kar je ena od dovoljenih oblik strešnih izzidkov (fičar). Na podlagi načrta tlorisa mansarde (list št. 4) pritožbeni organ ugotavlja, da gre za strešino, ki je izvedena nad balkonom objekta, predvidenega v mansardnem delu v višini 2,7 m in dolžini 8,24 m, kar pomeni, da ni zadoščeno predpisanemu razmerju med dolžino in višino, ki bi moralo biti 2:1. Poleg tega ne gre za izvedbo izzidka z ravno strešino v predpisani širini enega špirovca (do ok. 1 m). S tem niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka omenjenega dela 12. člena PUP, pogoji pa ne bi bili izpolnjeni niti ob uporabi tretjega odstavka, ki ureja izzidek, umeščen nad glavno fasado in glavni vhod. V tem primeru ni zadoščeno pogoju glede naklona strehe, ki bi moral biti enak kot na strehi osnovnega kubusa, torej naklon 40 stopinj, niti glede višine kapi, ki bi moral biti enak višini kapi strehe, na katero se izzidek umešča. Ker gradbeno dovoljenje ne bi smelo biti izdano, ga je pritožbeni organ odpravil in na podlagi prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je drugostopenjski organ arbitrarno določil, da gre v obravnavanem primeru za strešni izzidek. Kot je pojasnil že prvostopenjskemu organu v ponovljenem postopku, sporni del stavbe predstavlja pomožni kubus, ne pa fičare, saj je v tlorisu njegova linija izven osnovnega gabarita. Upravni organ bi zato moral uporabiti tiste določbe 12. člena PUP, kjer so določeni oblikovalni pogoji za pomožni kubus in s katerimi tožnikov projekt ni v nasprotju. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni in zavrne pritožbo pritožnikov, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali del načrtovane stanovanjske stavbe na južni strešini predstavlja strešni izzidek (fičaro) ali pa gre za t.i. pomožni kubus. Od tega je namreč odvisno, katere določbe 12. člena PUP, ki opredeljuje urbanistične, krajinske in stavbarske/arhitekturne elemente, je treba uporabiti pri presoji, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1) – ali tiste pod naslovom „strešne površine, izzidki“ ali določbe pri naslovu „pomožni kubusi“. Po 12. členu PUP so strešne površine praviloma enovite ploskve z eno osnovno vrsto kritine. Strešni izzidki (fičare), če so v predmetni GE dovoljeni, so lahko: le enega tipa in velikosti, načeloma le v širini enega špirovca (do cca 1,0 m), z najmanj tremi na isti strešni površini; le v spodnji polovici strehe osnovnega kubusa stavbe; trikotne oblike, z istim naklonom kot osnovna streha, ali pravokotne oblike, z ravno streho ali z naklonom kot osnovna streha; razmik med fičarami mora biti najmanj 50% širine fičar (prvi odstavek). Izrazito horizontalne strešne odprtine, katerih razmerje med dolžino in višino je več kot 2: 1, na strešnih površinah niso dovoljene. Strešna okna in sončni kolektorji so lahko le v spodnji polovici strešnih površin in lahko skupno pokrivajo največ 30% celotne strešne površine (drugi odstavek). Pod istimi merili je lahko pri vseh, razen pri gospodarski stavbi, vendar le v prečni osi osnovnega volumna stavbe in nad glavno fasado in glavni vhod umeščen izzidek v skladu z naslednjimi pogoji: da je visok največ 2/3 višine strehe nad osnovnim kubusom, da je naklon strehe enak kot na strehi osnovnega kubusa in da je višina kapi enaka kot višina kapi strehe, na katero se izzidek umešča (tretji odstavek).

Sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja da je odpravljeno gradbeno dovoljenje z dne 14. 5. 2012 v 6. točki izreka določalo, da je vertikalni gabarit načrtovane stanovanjske hiše pritličje in izkoriščena mansarda in da ima stavba na južni strešini izzidek pravokotne oblike z ravno streho. V obrazložitvi so bile povzete določbe 12. člena PUP glede strešnih površin in izzidkov, o dovoljenosti konkretnega izzidka pa je bilo navedeno le (9. stran), da gre za eno od dovoljenih oblik strešnih izzidkov (fičar). Iz navedenega izhaja, da prvostopenjski organ vseh dejstev, pomembnih za ugotovitev skladnosti fičare s PUP, ni ugotavljal, kot rečeno, pa je to storil pritožbeni organ.

V primeru, kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje (prvi odstavek 251. člena ZUP) ali pa odločbo odpravi in zadevo vrne na prvo stopnjo (tretji odstavek istega člena). Navedeno pomeni, da mora imeti stranka v primeru, če drugostopenjski organ sam dopolnjuje postopek, zagotovljene procesne pravice, ki ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji. Ker je pritožbeni organ ugotovil dejstva, ki kažejo, da za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni pogoji iz 12. člena PUP glede oblikovanja strešnega izzidka, bi moral tožnik imeti možnost, da se do tega opredeli.

V tem primeru bi lahko tudi ugovarjal, da sporni del objekta ne predstavlja tovrstnega izzidka, ampak da gre za pomožni kubus in da je treba posledično uporabiti tiste določbe 12. člena PUP, ki določa pogoje za tak del stavbe. Tožnik v tožbi navaja, da je že na prvi stopnji zatrjeval, da v obravnavanem primeru omenjeni izzidek dejansko predstavlja pomožni kubus. Sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je navedeno obrazložitev podal v vlogi z dne 10. 10. 2011 (odprava pomanjkljivosti), v kateri je navedel, da omenjeni del stavbe v primeru višinskega gabarita P + M pomeni pomožni kubus. Do tega se prvostopenjski organ ni posebej opredeljeval in je štel, da gre za izzidek na strešini, za izpodbijanje tega pa tožnik ni imel pravnega interes, saj mu je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Prav tako drugostopenjski organ o tej trditvi ni zavzel stališča, čeprav je ugotavljal dejansko stanje, tožniku pa tudi ni dal možnosti, da se izjavi glede dejstev, ki jih je sam ugotovil. S tem je bila kršena tožnikova pravica, da se izjavi o okoliščinah, ki so bile po mnenju pritožbenega organa pomembne za izdajo izpodbijane odločbe, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek na drugo stopnjo. Ker sodišče ni pristojno za odločanje o pritožbi v upravnem postopku, je namreč brez podlage tožnikov predlog, naj sodišče samo odloči o pritožbi in jo zavrne.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).