Jedro

Zastaranje pravice do uveljavljanja nujnega deleža ne teče, dokler ni pravnomočno izpodbita oporoka, po kateri bi dedovala oseba, ki je sicer nujni dedič.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v izreku doda točka IV., ki se glasi: „Dedni deleži na premoženju iz točke I. torej so: - oporočne dedinje C. P., EMŠO XXXXXXXXX, Ž. 8, G. 10/12; - nujnega dediča I. E., EMŠO XXXXXXXXXXX, K. t. 8, R. 1/12 in - nujnega dediča R. G., EMŠO XXXXXXXXXXX, K. 4, L. 1/12.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožnica sama nosi stroške za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je bila ugotovljena neveljavnost druge oporoke, s katero je bila za oporočno dedinjo določena S. G., in po tem, ko sta I. E. in R. G. uveljavljala pravico do nujnega deleža, sklenilo, da je oporočna dedinja C. P., nujna dediča pa sta I. E. in R. G., vsak do 1/12. Še pred tem je ugotovilo, da spada v zapuščino solastninski delež do ½ na nepremičnini parc. št. 1913/4 k.o. X, ter denarna sredstva na tekočem računu pri N..

2. Proti sklepu vlaga pritožbo oporočna dedinja. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sklep v točki III. razveljavi ter kot edino dedinjo celotnega premoženja razglasi oporočno dedinjo. Pritožba najprej meni, da nujna dediča svoje pravice nista uveljavljala pravočasno. Tako meni zato, ker bi to morala storiti že na zapuščinski obravnavi 11. 03. 2011 in ne šele na zapuščinski obravnavi 25. 05. 2011. Poleg tega meni, da je njuna pravica uveljavljati nujni delež v skladu z 41. členom ZD (1) zastarala. Prva oporoka, ki je sedaj tudi edina veljavna, je bila razglašena 20. 03. 2003. To pomeni, da je zastaralni rok potekel 20. 03. 2006. Pritožba nasprotuje razlagi sodišča prve stopnje, da je pravdni postopek v obravnavanem zapuščinskem primeru pretrgal tek zastaranja. Ne strinja se s tem, da je obravnavana situacija podobna, kot če nujni dedič izpodbija oporoko. Nazadnje pa pritožba še meni, da bi moralo sodišče v izreku navesti, kolikšen je dedni delež dedičev. Sklicuje se na 214. člen ZD.

3. Pritožba v pretežnem delu ni utemeljena. Utemeljena je le v tistem delu, ki opozarja na delno pomanjkljivost izreka.

4. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da zahteve do nujnega deleža, ki sta ga nujna dediča podala na zapuščinski obravnavi 25. 05. 2011, sodišče ne bi smelo upoštevati, češ da bi to morala storiti že na zapuščinski obravnavi 11. 03. 2011. Zakon ne določa prekluzije glede uveljavljanja pravice do nujnega deleža. Nujnega dediča omejujeta le zastaralni rok iz 41. člena ZD (o tem bo govora v nadaljevanju) ter pravnomočnost sklepa o dedovanju pod pogojem, da je sodeloval v zapuščinskem postopku (220. člen ZD). Sodna praksa dopušča ne le to, da je pravico do nujnega deleža mogoče uveljavljati na kakšnem kasnejšem naroku v zapuščinskem postopku, marveč celo to, da jo je mogoče uveljavljati v pritožbi (2).

5. V obravnavani zadevi sta, kot rečeno, nujna dediča to storila že do konca zapuščinske obravnave in se tako pritožbenemu sodišču s pravilnostjo tako širokega stališča niti ni bilo treba ukvarjati. Zadošča stališče, da je pravico do nujnega deleža dopustno uveljavljati najmanj do konca prvostopenjskega postopka.

6. Pritožba prav tako neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja pravice do nujnega deleža. O tem, da je rok iz 41. člena ZD zastaralen in ne prekluziven, je sodna praksa enotna (3). To pomeni, da se glede vprašanja teka in pretrganja zastaranja uporabljajo splošna pravila, ki so urejena v OZ (4). Sodišče prve stopnje je pravilo o pretrganju zastaranja iz 365. člena OZ (čeprav se nanj ni sklicevalo) uporabilo vsebinsko pravilno ter ga vsebinsko tudi zgledno obrazložilo. Zastaranje je v skladu z 41. členom ZD začelo teči z razglasitvijo prve oporoke dne 20. 03. 2003 (list. št. 7).Vendar je S. G. (pokojna mati zdajšnjih nujnih dedičev) sodišču na obravnavi dne 24. 03. 2003 predložila drugo oporoko, ki je bila ob tem tudi razglašena (list. št. 11). S tem dejanjem je torej uveljavljala svojo iz oporoke izhajajočo dedno pravico. Ta je izključevala oporočno pravico zapustnikove žene. V takšnem položaju pa je bila izključena tudi njena (hčerina) pravica do nujnega deleža. Dejstvo, da je neka oseba oporočni dedič celotnega premoženja, namreč pojmovno izključuje, da bi bila hkrati tudi nujni dedič tega istega premoženja. Vse do pravnomočnosti odločitve pravdnega sodišča o neveljavnosti druge oporoke, tako sploh ni bilo potrebe (smisla), da bi zapustnikova hčerka (oziroma od njene smrti dalje sedanja nujna dediča) uveljavljala pravico do nujnega deleža. Pravica do nujnega deleža je namreč dedna pravica, le da temelji na drugi pravni podlagi.

7. Ves ta čas sta zdajšnja nujna dediča (prej pa njuna pravna prednica) pred sodiščem uveljavljala svojo dedno pravico (365. člen OZ). Primer je v bistvenih pravnih prvinah povsem enak kot tedaj, ko nujni dedič sprva skuša doseči ugotovitev neveljavnosti oporoke. Slednje bi mu namreč omogočilo, da bi dedoval zakonito. Šele ko je bila veljavnost druge oporoke sodno izpodbita, so bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravice do nujnega deleža. Prav enak je položaj tudi tedaj, ko nujni dedič propade s prvotno postavljenim zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti oporoke. Tedaj mu ostane le še pravica do nujnega deleža. Tako je tudi v tem primeru. V tem delu je zato sklep sodišča prve stopnje pravilen. Pritožba v tem delu zato ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo.

8. Utemeljeno pa pritožba v svojem sklepnem delu opozarja na delno pomanjkljivost samega izreka. Dedne deleže je z golo uporabo materialnega prava glede na izrek v točkah II. in III. izpodbijanega sklepa sicer mogoče nedvoumno ugotoviti. Vendar pa morajo biti zaradi zahteve iz 3. točke drugega odstavka 214. člena ZD v izreku tudi numerično določeni. V tem delu je zato pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v izreku dodalo novo točko IV. V njej so deleži vseh treh dedičev na premoženju iz točke I. tudi numerično določeni. Praktični učinek tako oblikovanega sklepa je predvsem v tem, da dediči ne bodo imeli težav pri vknjižbi solastninskih deležev v zemljiški knjigi.

9. Pooblastilo za delno spremembo izpodbijanega sklepa je podano v 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

10. Ker pritožba s svojim bistvom (to pa je, da bi bila dedinja celotnega premoženja), ni uspela, ji sodišče pritožbenih stroškov ni priznalo (smiselna uporaba tretjega odstavka 154. člena ZPP).

(1) Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nadaljnji).

(2) Primerjaj odločbo VSL I Cp 2238/2009. (3) Primerjaj npr. odločbi VS RS II Ips 242/1997 in II Ips 388/2010. (4) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001).