Jedro

Presoja obstoja okoliščin, ki potrjujejo obstoj izvenzakonske skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stanovanje štev. 24 v izmeri 24,66 m2 v četrtem nadstropju hiše v Postojni, zgrajeno na parceli št... k.o.P., skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožnika na njem polovico od celote, kar je toženka dolžna priznati in o tem izstaviti ustrezno listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v tem obsegu na tožnikovo ime, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je uveljavljal solastninski delež v višini 2/3) je zavrnilo. Pritožbo toženke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je bil vse do leta 1988 poročen, zaradi česar vsaj do tega leta izvenzakonska skupnost s toženko ni mogla obstojati. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Izrek izpodbijane sodbe tudi ni natančno objektivno določen. Dokazila Banke Koper z dne 20.5.1993 ni v spisu. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama res obstojala. Ne gre za skupno življenje, ki bi bilo trajnejšega, trdnejšega in tesnejšega značaja. Pravdni stranki tudi nikoli nista imeli v mislih, da bi ustanovili skupno življenje. Tožnik je živel tudi v D., kjer je imel stanovanje. Nikoli ni bival s toženko v skupnem gospodinjstvu. Iz izpovedi zaslišanih prič ni mogoče sklepati na elemente trajnejše življenjske skupnosti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Časovnemu trajanju življenjske skupnosti med pravdnima strankama z ugotavljanjem njenega začetka je sodišče druge stopnje - z ugotovitvijo, da je šlo za skupnost, izenačeno z zakonsko zvezo (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) - v razlogih svoje sodbe posvetilo potrebno pozornost. Pri tem ni spreminjalo dokazne ocene, sprejete pri sodišču prve stopnje. Med pravdnima strankama so obstojali tesnejši stiki že od leta 1985 dalje (taka je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje), čeprav je tem stikom mogoče podeliti značaj zakonski zvezi enake skupnosti šele od 14.3.1988 dalje, ko je bila razvezana tožnikova zakonska zveza.

Slednje predstavlja pravno presojo, na katere pravilnost mora tudi pritožbeno sodišče paziti celo po uradni dolžnosti.

Tudi ostali revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Izpodbijana sodba je sprejela dejanske ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje v njihovi celoti, pri čemer niti na opredelitev pravne narave življenjske skupnosti med pravdnima strankama, niti na presojo obstoja skupnega premoženja in deležev na njem, ni vplivalo v reviziji posebej citirano "dokazilo Banke Koper z dne 20.5.1993". V okvir vsebinsko zatrjevanega (neutemeljenega) očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP spada tudi revizijska teza, da "sodbeni izrek ni natančno objektivno določen". Z označbo stanovanja z njegovo številko, izmero in nadstropjem stanovanjske hiše, v kateri se nahaja, natančnejša določitev (s številko zemljiške parcele in vložka ustrezne katastrske občine) niti ni potrebna.

Uporaba določbe 12. člena ZZZDR temelji na dejanskih ugotovitvah. Vsebino pravnega standarda izvenzakonske skupnosti revizija pravilno zajema z opredelitvijo, da gre za "skupnost v fizično - naravnem, moralno - duhovnem in ekonomskem pomenu". Vendar pa dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi omogočajo sklepanje, da je od leta 1988 dalje pa do odselitve tožnika v februarju 1996 med pravdnima strankama obstajala prav taka skupnost. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem obširne razloge, ki jih povzema tudi izpodbijana sodba. Gre za ugotovitve o skupnem gospodinjstvu s tožnikovim ekonomskim prispevkom, o skupnem intimnem življenju in načrtovanju nadaljevanja skupnosti. Narava tožnikove zaposlitve je sicer terjala ustrezno prilagoditev življenjske skupnosti, ni pa je izključevala. Tudi tožnikovo stanovanje v D., ki je bilo včasih (tudi skupno) uporabljano, v glavnem pa oddajano, na ugotovitve o obstoju izvenzakonske skupnosti ni vplivalo. Revizijske trditev so torej v tem obsegu poskus graje na nižjih stopnjah sprejete dokazne ocene, kar pa je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP.

Pravna presoja o obstoju skupnega premoženja v obliki stanovanja v Postojni je posledica ugotovitve, da je to premoženje bilo pridobljeno v času obstoja skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo (51. in 59. člen ZZZDR). Višina deležev partnerjev te skupnosti je ugotovljena z uporabo predpisa o enakih deležih (prvi odstavek 59. člena ZZZDR), vendar tudi ob upoštevanju njune ekonomske moči in dejanskih prispevkov. V tej smeri pa revizija izpodbija, ne sodbe ne graja.

Zavrnitev neutemeljene revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.