Jedro

Ker opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način, med drugim tudi, da je obsojenec s svojim ravnanjem očetu povzročil hude fizične bolečine, ki pa so, kar je v razlogih pravnomočne sodbe določno obrazloženo, po intenziteti in trajanju preseg(a)le običajno trpljenje, ki se pojavi pri storitvi temeljne oblike kaznivega dejanja umora, je pravilna pravna opredelitev dejanja po 1. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ.

Navedba, da je sodišče obsojencu izreklo previsoko zaporno kazen, pomeni drugačno vrednotenje okoliščin, pomembnih pri odmeri kazenske sankcije. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Š.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 22.3.2002 obsojenega Š.Š. spoznalo za krivega, pod točko 1 kaznivega dejanja umora po 1. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ ter v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, pod točko 2 pa kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je na podlagi 2. odstavka 127. člena KZ z uporabo omilitvenih določb iz 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ določilo kazen osem let in šest mesecev zapora, za drugo pa po 1. odstavku 226. člena KZ z uporabo 1. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ kazen deset mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen devet let zapora. V enotno kazen mu je v skladu s 1. odstavkom 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 1.10.2001 od 19.55. ure dalje. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in odločili, da se potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika po uradni dolžnosti plačajo v breme proračuna.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega Š.Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in druge kršitve kazenskega postopka (ki da so vplivale na zakonitost sodbe). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da obsojencu zniža izrečeno zaporno kazen.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevi ni mogoče pritrditi, da je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini mnenja izvedenca medicinske (psihiatrične) stroke dr. J.M. in med samim mnenjem. Obsojenčev zagovornik v zahtevi tega dokaza ne povzema celovito, ampak iz mnenja selektivno izpostavlja le nekatere poudarke, in si nato vsebino mnenja razlaga po svoje. Tako navaja, da je iz izvedenskega mnenja dr. J.M. razvidno, da je pri obsojencu mogoče ugotavljati možganske poškodbe le z ustreznimi medicinskimi preiskavami ter da je izvedenec pri obsojencu ugotovil psihoorganski sindrom, ne pa tudi ali gre pri obsojencu zaradi posledic dolgotrajnega alkoholizma in nepravilne prehrane tudi za kakšno drugo okvaro možganov. Izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi (list. št. 199) določno izpovedal, da gre pri obsojencu za psihoorganski sindrom, ki je posledica možganske atrofije. Pojasnil je tudi, da se dajo poškodbe možganov tehnično ugotoviti z globinskim slikanjem, vendar pa da z gotovostjo lahko pove, da gre pri obsojencu za že navedeno poškodbo možganov, na katero je vplivalo tudi obsojenčevo slabo prehranjevanje. In dalje, da glede na dejstvo, da obsojenec ni doživel prometne nesreče ali česa podobnega, pri njem z globinskim slikanjem možganov drugih poškodb ne bi ugotovili. S tem je tudi izključil, da bi se bolezen možganov pri obsojencu stopnjevala do razgradnje možganov (demence). Med vsebino izvedenskega mnenja in njegovim povzetkom v prvostopenjski sodbi (drugi odstavek na strani 4), ki ji je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, ni nobenih neskladij, kaj šele nasprotij, ki jih zatrjuje vložnik.

Drži sicer, da je izvedenec nevropsihiatrične stroke v izvedenskem mnenju navedel, da je imel obsojenec ob storitvi kaznivega dejanja v krvi 2,57 do 2,89 g/kg alkohola in da vrednosti nad 2 g/kg alkohola pomenijo težko vinjenost. Točna je navedba v zahtevi, da je izvedenec dr. J.M., zaslišan na glavni obravnavi, pojasnil, da je šlo pri obsojencu za srednjo stopnjo alkoholiziranosti, ker še ni bilo motenj koordinacije in težjih motenj ravnotežja. S temi navedbami si je po mnenju vložnika izvedenec prišel v nasprotje glede opredelitev stopnje obsojenčeve vinjenosti. Na enake očitke je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ko je navedlo, da je izvedenec razpolagal z vsemi podatki, relevantnimi za podajo izvedenskega mnenja, da je obrazložil, da se stopnja alkohola v krvi izračunava na podlagi enotnih mednarodnih tabel ter da pri obsojencu v času storitve kaznivih dejanj še niso bile podane motnje v motoriki in koncentraciji, kot jih je pri poznejšem pregledu obsojenca, opravljenem 4 ure po dejanju, ugotovil zdravnik dr. A.H. Taki razlogi pravnomočne sodbe niso v ničemer v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. J.M., saj je ta mnenje gradil na obsojenčevem kliničnem statusu, ne pa zgolj na teoretičnem izračunu. Glede motenj v obsojenčevi hoji in koncentraciji, ki jih je ob pregledu ugotovil dr. A.H., pa je izvedenec pojasnil, da te motnje v času storitve kaznivih dejanj niso bile podane, saj je šele pozneje prišlo do maksimalne resorbcije alkohola iz prebavil v telo. Obrazložil je tudi, da ni nobenih nejasnosti glede motoričnih sposobnosti obsojenca, saj je bila v času storitve dejanj ta koordinirana, do motenj, ugotovljenih ob poznejšem pregledu, pa je prišlo po maksimalni resorbciji alkohola. Tudi v tem delu pravnomočne sodbe ni nobenih nasprotij med razlogi sodbe o vsebini navedenega izvedenskega mnenja ter zaznavami dr. A.H. ob zdravniški preiskavi in odvzemu krvi ter urina zaradi ugotovitve obsojenčeve alkoholiziranosti. Zato s temi navedbami v zahtevi obsojenčev zagovornik ponuja drugačno dokazno presojo dejstev, pomembnih pri ugotavljanju obsojenčeve prištevnosti, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način zato ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče storilo kršitev kazenskega zakona, očitno po 4. točki 372. člena ZKP, ker je kaznivo dejanje pod točko 1 pravnomočne sodbe opredelilo kot kaznivo dejanje umora na grozovit način po 1. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ, namesto da bi dejanje kvalificiralo kot temeljno obliko tega kaznivega dejanja. Opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja umora storjenega na grozovit način, tudi navedbo, da je s svojim ravnanjem obsojenec očetu povzročil hude fizične bolečine, ki pa so, kar je v razlogih pravnomočne sodbe določno obrazloženo, po intenziteti in trajanju preseg(a)le običajno trpljenje, ki se pojavi pri storitvi temeljne oblike kaznivega dejanja umora.

Navedbo v zahtevi, da objektivni element grozovitega načina ni podan, ker naj bi bil oškodovanec v nezavestnem stanju in zato ni mogoče govoriti o njegovem hudem trpljenju, pa vložnik opira na lastno videnje dejanskega stanja in ne na ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca patologa dr. R.K. ugotovilo, da so pri pokojnem fizične bolečine po intenziteti naraščale od samega nastanka poškodbe do izgube zavesti, kar je povzročila ravno visoka stopnja bolečin pri oškodovancu.

V pravnomočni sodbi je tudi ugotovljeno, da je bil obsojenec brezbrižen do hudega trpljenja oškodovanca ter da je zato podan tudi subjektivni element kvalificirane oblike kaznivega dejanja umora. Kolikor zahteva zatrjuje nasprotno, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Da je obsojenec do hudih fizičnih bolečin in trpljenja oškodovanca pokazal veliko brezbrižnost, je sodišče ugotovilo na podlagi pričevanja G.Č., ki je povedala, da je pokojnemu, ko sta se s pričo vrnila do njegove hiše, dejal: "Glej ga modrijaša". Višje sodišče pa je pojasnilo, da je brezbrižnost razvidna tudi iz obsojenčevega telefonskega pogovora z bratom L., kateremu je dejal, da je oče, potem ko ga je vžgal, močno kričal, da pa sam ne ve, kje se nahaja. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče navedlo razloge, na podlagi katerih je sklepalo, da se je obsojenec zavedal dejstev, na podlagi katerih je sodišče njegovo ravnanje opredelilo kot kaznivo dejanje umora in tudi privolil, da prepovedana posledica nastane na tak način.

Popolnoma nepomembno pa je, ali je obsojenec sam takšno svoje ravnanje do oškodovanca presojal kot izrazito brezbrižno oziroma ali da pomeni tako njegovo ravnanje, pravno gledano, storitev kaznivega dejanja umora na grozovit način. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja zahteva, zato tudi ni podana.

Kolikor pa vložnik v zahtevi navaja, da je sodišče obsojencu izreklo previsoko zaporno kazen, pa ponuja drugačno ovrednotenje okoliščin, pomembnih pri odmeri kazenske sankcije. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega Š.Š., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče v skladu z 98.a členom v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenega Š.Š., glede na njegove slabe gmotne razmere, oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.