Jedro

Ker je bil dokaz z DNK analizo predlagan, (pritožbeno) sodišče pa ga ni izvedlo, je preuranjeno sklepalo o nemožnosti njegove izvedbe ter ugotovitev očetovstva oprlo na izvedbo ostalih dokaznih predlogov. Sprejeta odločitev zato odstopa od dosedanje prakse Vrhovnega sodišča.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Tožnika sta otrok in mati. Trdila sta, da je toženec tožnikov oče. Tožnica je delala v Švici v hotelu, katerega lastnik je toženec. Tožnica in toženec naj bi ustvarila intimno razmerje, v katerem je tožnica zanosila. Ko je tožnica toženca seznanila z nosečnostjo, sta 14. 12. 2017 podpisala dogovor, v katerem je zapisana domneva, da je toženec otrokov oče in da bo do rojstva finančno pomagal tožnici, nato pa čim prej po rojstvu otroka naredil test očetovstva. Tega do vložitve tožbe ni storil. 2. Tožnika sta s tožbo zahtevala ugotovitev, da je toženec tožnikov oče, posledično pa, naj sodišče tožnika zaupa v vzgojo in varstvo tožnici, določijo naj se stiki in preživnina. Tožnica je zahtevala še, da ji toženec plača 10.000,00 EUR, ker je za otroka od rojstva finančno skrbela sama.

3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je toženec tožnikov oče, otroka je zaupalo v vzgojo in varstvo mami, stike med otrokom in očetom je prepustilo dogovoru med staršema, tožencu pa naložilo v plačilo 600,00 EUR mesečne preživnine ter 10.000,00 EUR na podlagi verzijskega zahtevka.

4. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

5. Vrhovno sodišče je na predlog toženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je potrebno v sporih za ugotavljanje očetovstva uporabiti analizo DNK kot specifičen dokazni postopek, v katerem je z naravoslovno znanstveno metodo dognana materialna resnica, ali zadostuje le zaslišanje ene stranke, ob tem, da je pred rojstvom otroka s strani obeh pravdnih strank izražen dvom o tem, če je toženec oče, potrjen v pisnem dogovoru, da se po rojstvu otroka opravi analiza DNK?“1

6. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče zato ne bo odgovarjalo na revizijske navedbe, ki ta okvir presegajo,2 niti jih ne bo povzemalo.

**Opis dokaznega postopka ter razlogi sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na dopuščeno vprašanje**

7. Tožnika sta kot dokaz za svoje trditve v postopku ponudila listine (med njimi so pomembne zlasti rojstni list tožnika, izpis SMS sporočil med tožnico in tožencem ter DNK test z dne 20. 12. 2019, opravljen na podlagi biološkega materiala tožnikov ter toženčeve sestre) ter predlagala zaslišanje strank in genetski test očetovstva o biološkem očetovstvu na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani.

8. Toženec je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje povsem pasiven. Odgovora na tožbo ni vložil niti se kljub pravilno vročenemu vabilu ni udeležil naroka.

9. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse, s strani tožnice predlagane dokaze, z izjemo genetskega testa. Na podlagi zaslišanja tožnice, pisnega dogovora med tožnico in tožencem ter SMS sporočil med njo in tožencem je pritrdilo navedbam iz tožbe o razmerju med tožnico in tožencem ter dejstvu, da je toženec tožnikov oče. Posredno pa po oceni prvostopenjskega sodišča to ugotovitev potrjuje tudi DNK test, v katerem je bil uporabljen genski material tožnikov in toženčeve sestre, iz katerega izhaja, da znaša verjetnost sorodstva 99,6 % oziroma da je verjetnost, da je domnevni sorodnik biološki sorodnik testiranega otroka 305 proti 1. 10. Toženec je v pritožbi priznal, da sta bila s tožnico intimna, a še vedno ni prepričan, da je tožnikov oče, zato je bil tudi podpisan dogovor, da bo opravljen medicinski test po otrokovem rojstvu. Navajal je še, da se je tožnica po rojstvu otroka odselila v Slovenijo, zato ga je presenetil tožbi priložen DNK test, opravljen na Nizozemskem. O njem dvomi, saj ga je želel opraviti v Švici, tožnica pa tega očitno ne želi narediti. Res se na vabilo sodišča ni odzval, a to ne pomeni, da sodišče ne izvede dokaznega postopka na način, da se ugotovi materialna resnica. Tožnica je predlagala genski test očetovstva, ki ga sodišče ni izvedlo niti ga ni zavrnilo. Zgolj vpogledalo je v DNK analizo diagnostičnega centra, česar tožnica ni niti predlagala kot dokaz. Sodišče dokaza z DNK ni ne zavrnilo ne izvedlo, svojo odločitev pa je oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Sodišče bi ga moralo povabiti na DNK analizo in šele, če se ne bi zglasil na Inštitutu za sodno medicino, bi lahko uporabilo DNK analizo, ki jo je predložila tožnica.

11. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe pojasnilo, da je dokazni sklep sklep procesnega vodstva, ki ga lahko sodišče spremeni. Neizvedbo dokaza, ki sta ga predlagala tožnika, sodišče pa ga ni izvedlo, bi lahko grajala le onadva. Materialno pravo ne določa pravil o tem, s katerimi dejstvi se sme ugotavljati očetovstvo oziroma kateri dokazi morajo biti podani, da je kdo po sodni poti spoznan za očeta, zato sodišču ni bilo treba izvesti dokaza z DNK analizo. Procesna neaktivnost je strankina možnost, ki ima zakonsko predvidene posledice – upoštevanje le tistih dokazov, ki jih sodišče lahko izvede. Pravila dokazovanja veljajo tudi v statusnih sporih. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi drugih dokazov lahko z gotovostjo ugotovilo, da je toženec tožnikov oče, je ravnalo pravilno, ko ni izvedlo dokaza z opravo DNK analize pri Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

12. Toženec v reviziji najprej obsežno povzema dosedanji potek postopka (točka 1), nato pa (v točki 2) navaja, da je višje sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, ko pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je v pritožbi predlagal, da se opravi DNK test o biološkem očetovstvu v skladu z dogovorom med njim in tožnico, in sicer primarno pri Inštitutu v Švici, podredno na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani. Dokazni predlog je dovoljen na podlagi 414. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi lahko šele, če toženec ne bi prišel na odvzem materiala, uporabilo DNK analizo, ki jo je predložila tožnica, pri čemer bi moralo sodišče zaslišati njegovo sestro ter preveriti, ali je tožnici res zagotovila primerjalni material (svojo slino). Ker je toženec pripravljen opraviti test, k temu pa ni bil pozvan, gre za bistveno kršitev določb ZPP. Sodna praksa se je že izrekla, da je treba v primeru ugotavljanja očetovstva izvesti dokaz z DNK analizo, saj je slednja tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz (II Ips 429/2006). Sodna praksa se je tudi izrekla, da je možno odločiti na podlagi drugih dokazov le v primeru, če se domnevni oče odvzema biološkega vzorca za analizo DNK ne želi udeležiti (II Ips 127/2004). Tudi višje sodišče je odločilo, da je treba DNK analizo opraviti za ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer je samo določilo izvedenca in mu naložilo, da opravi odvzem biološkega materiala, ob tem pa je pojasnilo, da je postopek ugotavljanja očetovstva na tak način specifičen dokazni postopek, saj je v njem z naravoslovno znanstveno metodo dognana materialna resnica, njena zanesljivost pa je izjemna, največja možna in onkraj razumnega dvoma (IV Cp 2908/2017). Glede na izpostavljeno prakso ni dvoma, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe postopka, saj toženca nista pozvali na DNK analizo, predložena DNK analiza pa je moralno in pravno sporna. Enako sporna je ugotovitev sodišča, da je toženec oče, kar na podlagi listinskih dokazov (SMS sporočil) in tožničinega zaslišanja. Pri tem je treba izpostaviti, da iz dogovora med tožnico in tožencem izhaja, da obstaja dvom, da je toženec biološki oče. Odločitev v paternitetnih sporih ima daljnosežen pomen, zato je treba biti pri zavrnitvi dokazov previden, zlasti pri zavrnitvi DNK analize, ki ima skoraj 100 % zanesljivost. Analizo lahko sodišče po sodni praksi zavrne le, če se stranka izmika ali če je ni mogoče opraviti. Nič od tega ni podano v obravnavanem primeru, saj je toženec test pripravljen opraviti, kot je to poudaril že v dogovoru s tožnico. Pravilno dejansko stanje se lahko ugotovi zgolj ob pravilni uporabi materialnega prava, kar pomeni, da se izvedejo vsi dokazi, ki bodo z gotovostjo potrdili dejansko stanje. To pomeni, da je treba opraviti DNK analizo, ki bo dala zanesljiv odgovor, ali je toženec oče otroka ali ne. Dokazovanje z analizo, ki jo predloži ena stranka, ko ni dokazana sledljivost vzorca, je sporno in sodišče takega dokaza ne bi smelo uporabiti niti kot posreden dokaz, kot se je izrazilo sodišče prve stopnje. DNK analiza predstavlja bistven dokaz v postopku in ga je nemogoče izpodbijati, zato bi moralo biti sodišče pri njegovi oceni še posebej previdno ter biti prepričano o njegovi pravilnosti, resničnosti in verodostojnosti. Z upoštevanjem tega dokaza je sodišče kršilo 8. člen ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.

13. Revizija je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

**Revizija je utemeljena.**

14. Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji praksi že pojasnilo, da je postopek ugotavljanja očetovstva z analizo DNK povsem specifičen dokazni postopek, saj je v njem z naravoslovno znanstveno metodo dognana materialna resnica (to je očetovstvo osebe, katere vzorci so analizirani). Zanesljivost te znanstvene metode je izjemna, največja možna in tako onkraj razumnega dvoma.3

15. Odločanje v paternitetnih sporih ima daljnosežen pomen, zlasti za otroka, zato je Vrhovno sodišče prav tako že zavzelo stališče, da je treba biti v teh postopkih pri zavrnitvi posameznih predlaganih dokazov še posebej previden, in to ravno, ko gre za zavrnitev dokaza z izvedbo DNK analize. Odločitev o očetovstvu brez DNK analize je mogoče sprejeti le,4 če sodišče skrbno pretehta razloge, zaradi katerih naj bi izvedba tega dokaza ne bila mogoča. Šele če se pokaže očitno izmikanje ene stranke (tiste, ki je dolžna poskrbeti, da pride do odvzema biološkega materiala), je mogoče odločiti na podlagi ostalih izvedenih dokazov.5

16. Drži, da materialno pravo ne določa pravil o tem, s katerimi dejstvi se sme ugotavljati očetovstvo oziroma kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko kdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti. Vendar je DNK analiza dokazno sredstvo, ki lahko dvome o očetovstvu razjasni hitro in brez prevelikih stroškov, predvsem pa zanesljivo,6 zato se lahko zastavlja kvečjemu vprašanje smiselnosti izvedbe ostalih dokazov (z nedvomno nižjo stopnjo zanesljivosti), kadar je dokaz z DNK analizo na voljo in ga je mogoče izvesti, in ne obratno. Iz zgoraj predstavljene prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z izvedbo dokaza z DNK analizo izhaja ravno to: če je dokaz z DNK analizo predlagan in če ga je mogoče izvesti, se očetovstvo ugotavlja s tem dokaznim sredstvom, podvajanje ugotavljanja taistih dejstev z drugimi dokaznimi sredstvi pa je v takem primeru nesmiselna.7

17. Odločitve v primerih, v katerih je Vrhovno sodišče pritrdilo nižjim sodiščem, ki so očetovstvo v posameznih primerih ugotavljala, ne da bi izvedla DNK analizo, v praksi sicer niso tako redke. Skupni imenovalec teh izjem je, da je bil dokazni predlog v postopku podan, a ga (zaradi ravnanja ene od strank) ni bilo mogoče izvesti.8 Vrhovno sodišče mora presoditi, ali je obravnavana zadeva (po procesni oziroma dejanski plati) s temi izjemami primerljiva ali pa bi morali nižji sodišči, kot terja revident, opraviti predlagano DNK analizo.

18. Revident trdi, da je bil dokazni predlog za izvedbo DNK analize podan, njegovo izvedbo pa utemeljuje po dveh poteh. Najprej trdi, da bi ta dokaz moralo izvesti sodišče prve stopnje, saj sta ga v tožbi predlagala tožnika, in drugič, trdi, da bi ga moralo izvesti sodišče druge stopnje, ker ga je v pritožbi predlagal sam.

19. Toženec je bil pred sodiščem prve stopnje povsem pasiven – ni odgovoril na tožbo niti se ni odzval vabilu na narok, kjer bi lahko podal svoje navedbe oziroma bi vsaj omogočil sodišču, da bi ga zaslišalo. Vendar sodišče strank k (pravočasni) procesni aktivnosti ne more prisiliti. Ravno zato ZPP določa raznorazne posledice, ki doletijo procesno neaktivne stranke, npr., izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP), prekluzijo (286. člen ZPP), zaslišanje le ene od strank (drugi odstavek 258. člena ZPP), itn. Toda obravnavana zadeva ni klasična pravdna zadeva, temveč gre za t. i. spor iz razmerja med starši in otroki,9 v katerem veljajo nekatera posebna pravila, in to ravno na področjih, kjer so pravila v klasični pravdi do procesno neaktivne stranke stroga. V zakonskih sporih tako ni mogoče izdati zamudne sodbe (prvi odstavek 412. člena ZPP), prav tako lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena tega zakona in v pritožbi ne glede na določbo 337. člena tega zakona (414. člen ZPP). In to procesno dobroto je toženec tudi izkoristil. 20. Toženec je v pritožbi sicer priznal, da se na vabilo sodišča prve stopnje ni odzval, a z „opravičilom“, da je bil prepričan, da bo sodišče izvedlo dokaz z DNK analizo, ki sta ga predlagala tožnika. Ker temu ni bilo tako (pri čemer je v pritožbi sodišču prve stopnje očital, da dokaza ni izvedlo niti v razlogih svoje sodbe ni pojasnilo, zakaj ga ni izvedlo), je pritožbenemu sodišču predlagal razveljavitev prvostopenjske sodbe z navodilom, da opravi DNK analizo. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentovi navedbi, da je v pritožbi torej tudi sam predlagal izvedbo tega dokaza, a ga sodišče druge stopnje ni izvedlo.

21. Opisano toženčevo ravnanje pokaže, da mu ni mogoče očitati, da bi se izmikal izvedbi dokaza z DNK analizo niti da bi izvedbo tega dokaza oteževal, sklepanje višjega sodišča o tem, da gre za izjemo, ko je mogoče odločiti brez predlagane DNK analize, pa je preuranjeno. Ob dejstvu, da je toženec sam in pravočasno predlagal ta dokaz (414. člen ZPP), Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo na revizijske navedbe, ali bi se toženec v tem posebnem pravdnem postopku lahko skliceval na dokazni predlog tožnikov in v zvezi z njim uspešno uveljavljal procesno postopka v pritožbenem postopku.

22. Revident ima namreč prav (že), ko trdi, da bi moralo (pritožbeno) sodišče v opisani procesni situaciji za ugotavljanje očetovstva opraviti analizo DNK. To pa je hkrati tudi odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje: ker je bil dokaz z DNK analizo predlagan, (pritožbeno) sodišče pa ga ni izvedlo, je preuranjeno sklepalo o njegovi nezmožnosti izvedbe ter ugotovitev očetovstva oprlo na izvedbo ostalih dokaznih predlogov. Sprejeta odločitev, kot pravilno očita revident, zato odstopa od dosedanje prakse Vrhovnega sodišča. **Odločitev o reviziji in napotki za nadaljnje delo**

23. Pojasnjeni razlogi so narekovali razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Glede na razširjena reformatorična pooblastila pritožbenih sodišč, najkasneje od uveljavitve ZPP-E dalje, namreč Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da dokaznega postopka višje sodišče ne bi moglo dopolniti samo.

24. Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo le sodbo sodišča druge stopnje, bo treba postopek dokončati na podlagi določb ZPP (drugi odstavek 216. člena ZNP-1).

**Odločitev o revizijskih stroških in izid glasovanja v senatu**

25. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo.

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 II DoR 490/2020 z dne 6. 11. 2020. 2 Zlasti ima Vrhovno sodišče tu v mislih navedbe glede pravilnosti vročanja tožbe v odgovor. 3 Sodba II Ips 597/2005 z dne 18. 4. 2007. 4 V pravni teoriji se pojavljajo celo zahteve, da bi moralo sodišče DNK analizo opraviti vselej, ko je to mogoče, pa čeprav s prisilnim odvzemom biološkega materiala. Tako Galič, A., v ZPP z uvodnimi pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana, 2017, str. 37, op. št. 24. 5 Primerjaj sodbo II Ips 127/2004 z 22. 4. 2004. Tej praksi so sledila tudi višja sodišča, npr. VSL IV Cp 2908/2017 z dne 16. 5. 2018 in IV Cp 92/2018 z dne 25. 1. 2018. 6 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-5/16 z dne 19. 1. 2017, 18. točko obrazložitve. 7 V sodbi II Ips 429/2006 z dne 13. 7. 2006 je Vrhovno sodišče poudarilo, da je metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz. Izvajanje drugih dokazov bi bilo zato v nasprotju z načelom ekonomičnosti. 8 V zadevah II Ips 396/2004 z dne 18. 11. 2004 in II Ips 809/2007 z dne 14. 2. 2008 toženca (domnevna očeta) nista založila predujma za DNK analizo, v zadevah II Ips 331/2005 z dne 9. 6. 2005, II Ips 127/2004 z 22. 4. 2004 in II Ips 597/2002 z dne 6. 3. 2003 pa se toženci (domnevni očeta) niso odzvali na odvzem krvi. Sodišče je presodilo, da so toženci sami onemogočili izvedbo dokaza z DNK analizo. 9 Ker je bila tožba vložena 25. 2. 2019, je treba postopek dokončati po ZPP v zvezi z ZZZDR (primerjaj prvi odstavek 216. člena ZNP-1 v zvezi z 290. členom DZ).