Jedro

V pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo se je mogoče dogovoriti, da preneha veljati tudi v primerih, ki jih zakon izrecno ne predvideva. Ni pa se mogoče dogovoriti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v zakonu (npr. iz krivdnega razloga ali razloga nesposobnosti), brez spoštovanja zahtev, ki jih nalaga zakon v primeru tovrstnih odpovedi.

Če primeri prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo v pogodbi o zaposlitvi niso konkretizirani, pavšalno določilo, da pogodbeno razmerje lahko preneha tudi „iz drugih utemeljenih razlogov“, ni zakonita podlaga za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 7. 2005, ker jo je tožena stranka tožniku podala na podlagi določbe v individualni pogodbi o zaposlitvi, da se le ta lahko odpove tudi iz „drugih utemeljenih razlogov“, ne da bi bili ti razlogi v pogodbi tudi konkretizirani. Glede na očitke, ki so navedeni v odpovedi, bi bilo mogoče sklepati, da je podana iz krivdnega razloga, vendar pa postopek, ki je določen za tovrstno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni bil izveden. Tudi razrešitev sama ni bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je ugotovilo, da je bil tožnik s funkcije direktorja razrešen brez utemeljenih razlogov, saj so bili očitki, ki so bili podlaga za razrešitev, neutemeljeni. Posledično je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati s 1. 4. 2005, ampak je veljala do 8. 10. 2005, ter naložilo toženi stranki, da tožniku izplača odpravnino zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga, ki znaša bruto 9,600.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek zavrnilo in sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dodalo, da na podlagi 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) poslovodna oseba in delodajalec lahko pravice, obveznosti in odgovornosti – tudi v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi – dogovorita drugače, kot so določene v zakonu. Vendar pa morata v primeru, če se dogovorita, da pogodba o zaposlitvi preneha lahko tudi iz drugih razlogov, te razloge konkretno opredeliti. Strinjalo se je tudi, da je bil tožnik razrešen iz neutemeljenih razlogov, zato je do prisojene odpravnine upravičen.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložila revizijo tožena stranka, ki uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je dokazala razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana v skladu s 13. členom pogodbe o zaposlitvi. Obe sodišči naj bi napravili napačno subsumpcijo dejanskega stanja pod pravno normo, ki je nista uporabili. Nista se dokopali do materialne resnice, saj sta se zadovoljili le z dejstvom, da stranki v pogodbi o zaposlitvi nista konkretizirali „drugih utemeljenih razlogov“ in teh razlogov nista ugotavljali. Po načelu odprtega sojenja bi morali poskrbeti za ugotovitev tiste resnice, ki je najbližja dejanskemu stanju. Ker tega nista storili, je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 218. členom ZPP. Določbo 13. člena pogodbe o zaposlitvi bi moralo sodišče upoštevati skupaj z drugimi pogodbenimi določbami. Revizija nadalje meni, da si je sodišče napačno razlagalo pravila, ki določajo pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in iz sklepov tožene stranke. Pri poslovanju z družbo A. d.o.o. je tožnik vsekakor ravnal v nasprotju s svojimi pooblastili in navodili delodajalca. Nedvomno je s tem povzročil tudi škodo, zato gre za utemeljen primer razrešitve in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 13. in 2. člena pogodbe o zaposlitvi. Vsaj postopanje s to hrvaško družbo je tožena stranka dokazala. Sodba sodišča druge stopnje je po oceni revizije obremenjena z bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker najprej navaja, da utemeljeni razlogi za odpoved v pogodbi o zaposlitvi niso konkretizirani, nato pa jih nekaj našteje. Nemogoče je v naprej predvideti vse razloge, ki bi utemeljevali odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato bi moralo sodišče toženi stranki dopustiti dokazovanje njihovega obstoja. Pogodba o zaposlitvi je materialni predpis in tega je sodišče uporabilo napačno, saj ni pravilno razlagalo 13. člena v povezavi z 2. členom. Zato obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami samimi (dva zapisnika kolegija, pogodba o zaposlitvi). Sodišče druge stopnje je zgolj povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje in ni upoštevalo 8. člena ZPP o skrbni in vestni presoji dokazov. Zato je materialno pravo zmotno uporabljeno. Če pa naj bi držala pripomba sodišča, da bi morala tožena stranka v odpovedi navesti enega od treh zakonskih odpovednih razlogov, bi moralo na to v okviru odprtega sojenja toženo stranko opozoriti in samo ugotoviti, ali je bilo storjeno vse, kar je bilo potrebno. Judikat, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, VIII Ips 36/2006 z dne 28. 2. 2006, pa po mnenju revizije s to zadevo ni primerljiv. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru nanjo navaja, da revizijska izvajanja pretežno grajajo ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedopustno. Očitane bistvene kršitve niso podane in materialno pravo je pravilno uporabljeno. Zato predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizijski očitek, da bi sodišče, če bi sledilo načelu odprtega sojenja, ugotovilo „tisto materialno resnico, ki je najbližje dejanskemu stanju“, je nerazumljiv. Kako naj bi v zvezi s tem sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ni pojasnjeno. Nepravilno uporabo 285. člena ZPP (in ne 218. člena ZPP, kot navaja revizija), ki vsebuje načelo materialno procesnega vodstva, bi bilo v spornem primeru eventualno (če bi bila ta kršitev res podana) mogoče očitati le sodišču prve stopnje. Načela materialne resnice pa ZPP že od leta 1999 dalje ne vsebuje več, kar pomeni, da (tudi v delovnem sporu) sodišče odloča v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo predložijo stranke. Ker je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, kar je tudi ves čas zatrjevala in dokazovala, nižji sodišči nista bili dolžni oziroma niti nista smeli ugotavljati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Revizija sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (dva zapisnika kolegija, pogodba o zaposlitvi) in med listinami samimi. V čem naj bi bilo nasprotje med razlogi sodbe o vsebini pogodbe o zaposlitvi in pogodbo o zaposlitvi samo, revizija ne navaja. Revizija tudi ne navaja, v čem naj bi bilo nasprotje med razlogi sodbe o vsebini dveh od štirih zapisnikov kolegija in zapisniki samimi. Zato tega revizijskega očitka sodišče ni moglo upoštevati.

9. Ista kršitev pa naj bi bila storjena tudi s tem, da je sodišče med razlogi sodbe najprej navedlo, da „drugi utemeljeni razlogi“ v pogodbi o zaposlitvi niso konkretizirani, nato pa nekaj primerov utemeljenih razlogov naštelo in v bistvu na ta način opravičevalo svojo odločitev. Tudi ta očitek ni utemeljen, saj zatrjevanega nasprotja v izpodbijani sodbi ni. Iz nje izhaja, da tožena stranka „drugih utemeljenih razlogov“, zaradi katerih naj bi poleg primerov, določenih v zakonu, lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni konkretizirala. Do razlogov, ki so bili podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa se sodišče v nadaljevanju opredeljuje kot do razlogov za razrešitev s položaja direktorja (ki so očitno isti, kot so bili razlogi za odpoved). Dejstvo, da sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi pri presoji razrešitvenih razlogov na več mestih uporablja pojem „odpovedni razlogi“ (ker to tudi so), ni bistvenega pomena.

10. Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Storjena naj bi bila s tem, da je sodišče druge stopnje le povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov ni skrbno in vestno ocenilo. Po drugem odstavku 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazi le na nekatere bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Kadar samo ne opravi obravnave (in v tem primeru je ni), dokazov ne ocenjuje, ampak le preverja pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Drugačne dokazne ocene, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, brez obravnave sploh ne sme sprejeti. Zato mu bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP ni mogoče očitati. O povzemanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sodbi sodišča druge stopnje pa je sodna praksa zavzela stališče, da je standard obrazloženosti odločb sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni prezrlo. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja, ni dolžno ponavljati. Šele, če je obrazložitev do te mere nezadostna, da je onemogočen njen preizkus, je podana bistvena kršitev, vendar pa ne v povezavi z 8. členom ZPP, ampak iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (podobno stališče je zavzeto npr. v sodbi II Ips 201/2005 z dne 23. 03. 2006, v sodbi II Ips 160/2007 z dne 26. 08. 2009). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče druge stopnje pritožbo vsebinsko obravnavalo in se opredelilo do bistvenega ter jo je mogoče preizkusiti. Obrazložilo pa je tudi, zakaj se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

11. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

12. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo ter z njim soglašalo sodišče druge stopnje. Bistveni dejanski ugotovitvi v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi sta, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi določbe drugega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi in da v tej določbi razlogi, zaradi katerih naj bi bila odpoved poslovodni osebi možna tudi poleg razlogov, določenih v zakonu, niso bili konkretizirani.

13. Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da lahko direktorju kot poslovodni osebi pogodba o zaposlitvi preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR) ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami (šesta alineja 72. člena ZDR). Če je pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej dogovorjeni razlogi za njeno prenehanje, se zakonito odpove le na podlagi enega od zakonsko določenih utemeljenih odpovednih razlogov (tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo npr. v sklepu VIII Ips 350/2009 z dne 2. 11. 2009, sodbi VIII Ips 460/2006 z dne 18. 06. 2007, pa tudi v sodbi VIII Ips 36/2006 z dne 28. 2. 2006). Po zakonu je odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko izredna (110. in 111. člen ZDR), ali pa redna in sicer iz poslovnega razloga, razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga (88. člen ZDR). S pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo se je mogoče dogovoriti, da preneha veljati tudi v primerih, ki jih zakon izrecno ne predvideva, ni pa se mogoče dogovoriti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v zakonu (npr. iz krivdnega razloga ali razloga nesposobnosti), brez spoštovanja zahtev, ki jih nalaga zakon v primeru tovrstnih odpovedi.

14. Tožnik je imel sklenjeno s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu direktor za nedoločen čas. Posebej dogovorjen razlog za prenehanje pogodbe je bil v smislu šeste alineje 72. člena ZDR opredeljen v drugem odstavku 2. člena, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha, če preneha funkcija direktorja. Kot pa sta ugotovili nižji sodišči, prenehanje funkcije direktorja ni bil razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Razlog je bila odpoved „iz drugih utemeljenih razlogov“ na podlagi drugega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je zavzelo pravilno stališče, da mora biti ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, če je ta ureditev drugačna, kot jo določa zakon, konkretizirana. Ker v drugem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi drugi primeri prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi niso konkretizirani, pavšalno določilo, da pogodbeno razmerje lahko preneha tudi „iz drugih utemeljenih razlogov“, ni zakonita podlaga za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

15. Očitki, ki so opredeljeni v odpovedi, sicer kažejo, da bi lahko šlo za krivdni razlog, kar ugotavljata tudi sodišči prve in druge stopnje, vendar pa tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala iz krivdnega razloga (saj ne nazadnje tudi ni spoštovala zahtev, ki jih v tem primeru narekuje zakon: pisna obdolžitev, zagovor itd.). Sodišče je dolžno preveriti zakonitost tistega načina (razloga) prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki ga je izbral delodajalec in ni dolžno (tudi ne sme) samo iskati morebitnih drugih razlogov, zaradi katerih bi bila lahko odpoved zakonita. Zato je neutemeljen revizijski očitek, da bi moralo sodišče poiskati „materialno resnico, ki je najbližje dejanskemu stanju“. Tožena stranka je podano odpoved pogodbe o zaposlitvi ves čas izrecno utemeljevala z drugim odstavkom 13. člena pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče na drugi materialni podlagi ni moglo (smelo) preizkušati.

16. V ostalem se revizijske navedbe nanašajo na razrešitvene razloge, ki so podlaga za dosojeno odpravnino po prvi alineji 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta določa, da je tožnik upravičen do odpravnine v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga v višini najmanj šestkratnega zneska njegove zadnje plače. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče presojalo utemeljenost razlogov, navedenih v odpovedi, kot razrešitvenih razlogov, saj ti v sklepu o razrešitvi niso navedeni. Očitno pa med strankama ni bilo sporno, da so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi in razrešitev isti. Revizija očita sodišču prve in druge stopnje, da določb pogodbe o zaposlitvi, ki je materialni predpis, nista pravilno uporabili, saj je tožena stranka dokazala, da tožnik ni spoštoval aktov in pravil delodajalca. S tem skozi očitek napačne uporabe materialnega prava skuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na dejansko ugotovitev, da razlogi, zaradi katerih je bil tožnik razrešen s položaja direktorja, niso utemeljeni, je revizijsko sodišče vezano. Ta ugotovitev pa je podlaga za pravilno materialno pravno presojo sodišča druge (in prve) stopnje, da je izpolnjen pogoj za izplačilo odpravnine po prvi alineji 11. člena pogodbe o zaposlitvi.

17. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podani. Zato je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odgovor na revizijo ni pripomogel k rešitvi, zato tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške revizijskega postopka.