Jedro

Za telesno okvaro, nastalo v času veljavnosti ZPIZ-2, ki je posledica bolezni, v predsodnem upravnem postopku, uvedenem v času veljavnosti ZPIZ-2, ni več zakonske podlage za priznanje pravice do invalidnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 22. 10. 2014 in št. ... z dne 26. 2. 2014 ter priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, oziroma podredno spremembo v smeri ugoditev tožbenemu zahtevku in povrnitev stroškov.

ZPIZ-2 pravice do invalidnine za telesno okvaro, katere vzrok je bolezen, ni ukinil. Zakonodajalec je le presodil, da ne sodi v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ustrezni predpisi še niso bili sprejeti, zato zavarovanci, pri katerih je vzrok telesne okvare bolezen, ne morejo pridobiti pravice do invalidnine. Po sprejemu ustreznih predpisov bo tožnik v slabšem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki jim bo invalidnina priznana kljub bolezenskemu vzroku, kar pomeni kršitev 14. člena Ustave RS. Nepravična in v nasprotju z ustavo je ureditev, da lahko pravico do invalidnine dobijo le zavarovanci, pri katerih je vzrok telesne okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.

Zavrnitev tožbenega zahtevka je preuranjena. Sodišče je sledilo mnenjem invalidskih komisij, ne da bi ga zaslišalo. Postaviti bi moralo tudi sodnega izvedenca in vpogledati v zdravstveni karton. Je laična stranka in ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zastopal odvetnik, zato bi moralo dosledno upoštevati načelo materialno procesnega vodstva. Toženec mu zaradi stanja kolka telesne okvare sploh ni priznal. Sklicuje se na izvid in mnenje z dne 16. 10. 2015, da je podana telesna okvara v višini 80 %. Tudi v Nemčiji mu je bila priznana 80 % telesna okvara. Iz zapisnika ne izhaja, da je na naroku navajal, da je vzrok bolezen, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, zato je podana kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa bi bilo treba uporabiti ZPIZ-1, saj vzroki zdravstvenih težav izvirajo že iz leta 1998. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kršitev, ki jih uveljavlja pritožba.

Zatrjevana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj ni nasprotja med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in relevantno vsebino listin oziroma zapisnika. T. i. protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 4. 4. 2016 izhaja, da je tožnik sam navajal, da je vzrok obolenja bolezensko stanje, kar je pravilno povzeto v izpodbijani sodbi.

Podana ni niti smiselno zatrjevana kršitev načela preiskovalnosti iz 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Tožnik ni predlagal svojega zaslišanja, postavitve sodnega izvedenca medicinske stroke niti vpogleda v zdravstveni karton. Vsa dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, je sodišče prve stopnje lahko pravilno in popolno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, zato ni bilo nobene potrebe, da bi dokaze izvajalo po uradni dolžnosti.

6. Sicer pa je izpodbijana zavrnilna sodba utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

Pritožnikovo stališče, da bi moral biti v obravnavanem primeru uporabljen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami), ker naj bi vzrok za telesno okvaro izviral že iz leta 1998, torej še pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) s 1. 1. 2013, je zmotno in zato nesprejemljivo. Skupna 60 % telesna okvara je pri tožniku nastala šele 17. 12. 2013, torej po uveljavitvi ZPIZ-2. Sicer pa je za pritožbeno rešitev zadeve odločilno zgolj dejstvo, da je bila zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložena 2. 9. 2013. Pomeni namreč, da ni podan dejanski stan iz 1. odstavka 390. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da se predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo ZPIZ-2, uporabljajo le v postopkih uveljavljanja pravic, pričetih pred 1. 1. 2013. Pravna podlaga za razsojo v tej zadevi je zato podana le v ZPIZ-2, ki je že veljal v času vložitve vloge, ne pa ZPIZ-1, ki je prenehal veljati in se uporabljati 31. 12. 2012. Pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni pa ZPIZ-2 več ne zagotavlja. Po prehodni določbi 3. odstavka 403. člena ZPIZ-2 je namreč pravica do invalidnine zagotovljena le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, so se z ZPIZ-2 izločile iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ker ne vplivajo na delovno zmožnost zavarovanca. Kljub temu da posebni predpisi, ki bi to pravico uredili niso bili sprejeti, takšna ureditev ne predstavlja zatrjevane kršitve ustavno zagotovljenih pravic. Sicer pa je pritožbeno sodišče v identičnih zadevah, kot je obravnavana, že zavzelo stališče, da takšna ureditev ni v nasprotju z Ustavo RS. Zakonodajalec ima pri določanju pravic iz socialne varnosti široko polje proste presoje.(1)

7. Dejansko stanje iz 3. odstavka 403. člena ZPIZ-2, torej pravno relevantni vzrok v predsodnem postopku ugotovljene 60 % telesne okvare, v obravnavani zadevi ni izkazan in ga pritožba niti ne zatrjuje. Po skladnih mnenjih invalidskih komisij I. in II. stopnje, ki imata v socialnem sporu značaj javne listine iz 224. člena ZPP, je vzrok telesne okvare bolezen. Že to dejstvo, torej da je vzrok telesne okvare posledica bolezni in ne poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, je zadostno za presojo, da sta zavrnilna posamična akta pravilna in zakonita. Čeprav iz izvida in mnenja z dne 16. 10. 2015, ki je sicer izdano že po dokončnosti izpodbijane odločbe, izhaja 80 % telesna okvara, to na odločitev v zadevi ne vpliva. Bistveno je le, da za telesno okvaro, ki je posledica bolezni, tudi če bi bila ugotovljena v višjem % kot v predsodnem upravnem postopku, uvedenem šele 2. 9. 2013, ni več zakonske podlage za priznanje pravice do invalidnine.

8. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do invalidnine utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je morala tudi pritožba ostati brezuspešna. Zaradi obrazloženega jo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Vse ostale pritožbene navedbe, vključno s tem, da naj bi mu bila v Nemčiji priznana 80 % telesna okvara in da je prava neuka stranka, za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso relevantne.

9. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

(1) Na primer v zadevah Psp 78/2015 z dne 7. 5. 2015 in Psp 641/2014 z dne 12. 3. 2015.