Jedro

Predlagateljeva trditev, da se je sodišču opravičil v drugih postopkih (pri čemer predlagatelj ni niti opredelil bolezni), ne predstavlja situacije, v kateri bi moralo sodišče razpisati narok in nato v kontradiktornem postopku preveriti predlagateljeve trditve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je toženec z oporoko zapustnika K.K., roj. 15.7.1934 sestavljeno dne 27.12.1994, popolno razdedinjen in je zato v celoti izgubil dedno pravico po zapustniku. S sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje zavrne. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo proti navedeni sodbi in pritožbo proti navedenemu sklepu.

Toženec je vložil revizijo "zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1605/2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, I P 180/97-37 in v zvezi s sklepom istega sodišča, opr. št. P 180/97-43. Uveljavlja razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - 8. in 14. točka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revidentovo stališče je, da sta nižji sodišči kršili določbe 116. in 120. člena Zakona o pravdnem postopku, "podrejeno" pa tudi 8. točko drugega odstavka 239. člena, 12. člena in 108. člena ZPP. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni šlo za očitno neupravičen razlog za zamudo. Toženec je v predlogu navajal, da je izostal zaradi bolezni, kar je izkazal z zdravniškim spričevalom z dne 14.2.2001. V predlogu je tudi ponudil dodatno opravičilo za 15.3.2002, če bi sodišče "smatralo ali zahtevalo to za potrebno". Zdravniško spričevalo ne opravičuje samo izostanka dne 15.2.2002, temveč tudi izostanek 15.3.2002. Toženec se je v predlogu skliceval na isto spričevalo, ker je bolezen še vedno trajala.

Revident v zvezi s sodbo poudarja, da se zaveda, da nepopolno in zmotno ugotavljanje dejanskega stanja ni razlog za revizijo, pri tem pa je potrebno upoštevati, da sodišče v postopku ni uporabilo določb 340. člena ZPP in je to vplivalo na opravilnost sodbe. Toženec nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč in meni, da ni dokazano, da bi on kdaj pretepel očeta oziroma, da so izpolnjene druge predpostavke za razdedinjenje. Pritožbeno sodišče se "ni izjasnilo na pritožbeno navedbo", da je sodišče prve stopnje razdružilo spis I P 180/97 na dva dela (zaradi ugotovitve oporoke in zaradi ugotovitve razdedinjenja). Sodišče je takrat "razdvojilo" tudi dokumente, česar pa ni obrazložilo. Eden pomembnih dokumentov, ki je sedaj v spisu P 32/2001 je dopis, ki ga je toženec 20.10.1994 pisal centru za socialno delo in v njem prosil za pomoč toženčevemu očetu, ki širi lažne informacije, da ga toženec pretepa in grozi. Razveljavitev oporoke predstavlja predhodno vprašanje v zadevi zaradi ugotovitve razdedinjenja, tega vprašanja pa sodišče v tem postopku ni rešilo.

Revizija ni utemeljena.

O reviziji proti sklepu: Odločbi nižjih sodišč imata v zvezi s toženčevo vlogo z dne 20.4.2001 izčrpne in prepričljive razloge o tem, da je toženec zamudil narok dne 15.3.2001 iz očitno neupravičenega razloga. Toženčeva trditev v navedeni vlogi, da se je sodišču opravičil v drugih postopkih (pri čemer niti ni navedel za kakšno bolezen naj bi šlo in ni predložil dokazov o bolezni), ne predstavlja situacije, v kateri bi moralo sodišče razpisati narok na katerem bi nato v kontradiktornem postopku preverilo predlagateljeve trditve in dokaze.

O reviziji proti sodbi: Reviziji ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) te določbe pa ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na 340. člen ZPP (kot morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka), ki zgolj definira pojem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obsežne revizijske trditve se skoraj v celoti nanašajo na problem dokazne ocene glede katere pa velja že navedena prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP.

Toženec ni v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje postavil nobenih trditev o tem, "da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve razdružilo spis I P 180/97 na dva dela" in zato pritožbeno sodišče na takšne trditve tudi ni moglo odgovoriti.

Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ker sta ugotovili, da so v konkretnem primeru podane predpostavke za razdedinjenje toženca. Razlogi razdedinjenja iz 42. člena Zakona o dedovanju - ZD so predpisani alternativno, kar pomeni, da zadošča, da je v konkretnem primeru podan eden od njih. Revident tudi ne pove, zakaj naj bi odločanje o razveljavitvi oporoke predstavljalo odločanje o predhodnem vprašanju v konkretni pravdi. Sodišči sta v konkretnem primeru pravilno odločali v okviru trditev o dejstvih in dokazov, ki sta jih stranki pravočasno predlagali (7. člen v zvezi 212. členom ZPP).

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP.