Jedro

Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala.

Če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo in naloge višji častnik prvi pilot v nazivu podpolkovnik, potem bi bila jasna tudi višina plače, ki bi mu za to delo pripadala. Uvrstitev posameznih formacijskih dolžnosti v plačne razrede namreč določa uredba in formacija ne more uvrstiti posameznih formacijskih dolžnosti v drugačne plačne razrede.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II/3. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je sklenilo, da se zavrže tožba v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi na ugotovitev, da je ukaz št. ... z dne 8. 12. 2009 nezakonit in neveljaven ter na ugotovitev, da tožnik opravlja delo v formacijski dolžnosti višji častnik prvi pilot učitelj, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik, kot je to določeno z ukazom št. ... z dne 18. 9. 2009 (I. točka).

V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odločba št. ... z dne 23. 12. 2009 nezakonita in neveljavna in se tožeči stranki odmerja osnovna plača ter ostale pravice iz delovnega razmerja, kot to določa odločba št. ... z dne 15. 10. 2009 (II/1. točka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je odločba št. ... z dne 14. 1. 2010 nezakonita in neveljavna in se tožeči stranki odmerja osnovna plača ter ostale pravice iz delovnega razmerja, kot to določa odločba št. ... z dne 15. 10. 2009 (II/2. točka). Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati za čas od meseca decembra 2009 do meseca februarja 2011 razliko v bruto plači, upoštevaje 52. plačni razred ter obračunani bruto plači upoštevaje 47. plačni razred povečano za morebitne dodatke, od tega zneska odvesti in na ustrezen račun izplačati vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače dalje do plačila (II/3. točka).

Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v višini 627,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sklep in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje vključno s stroški pritožbenega postopka. Tožnik se sicer ne strinja z odločitvijo sodišča glede zavrnitve tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odločbe z dne 23. 12. 2009 in z dne 14. 1. 2010 in z odločitvijo sodišča o zavrženju dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti ukaza z dne 18. 9. 2009, vendar je osnovni namen tožnika, da prejme plačilo za delo, ki ga dejansko opravlja, ob upoštevanju v tem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (zlasti 2. odstavek 4. člena) - v nadaljevanju Uredba. Navaja, da ne glede na ukaz z dne 18. 9. 2009 še vedno opravlja enako delo kot pred njegovo izdajo, kar je tožnik zatrjeval ves čas postopka in bi ob izvedenem dokaznem postopku to moralo ugotoviti tudi sodišče. Bistvo obrazložitve je zajeto v 14. in 15. točki obrazložitve in je tudi ključno za odločitev pritožbenega sodišča v predmetnem postopku. Sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega stališča v konkretni zadevi ni ugotavljalo zatrjevanega dejanskega stanja. Iz previdnosti tožnik uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovite dejanskega stanja, oz. bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 3. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pravilno šteje, da zahtevek tožnika glede razlike v plači temelji na institutu plačila za dejansko delo, kot ga je oblikovala sodna praksa. Med strankama je nesporno dejstvo, da formacijske dolžnosti, glede katere tožnik zahteva plačilo na konkretni oz. dejanski ravni, ni, ker jo je tožena stranka samovoljno ukinila. Gre za vprašanje, ali gre za delo (t.i. specialistična formacijska dolžnost) po kateri delavcu pripada za 5 razredov višja plača, kot bi mu pripadala v primeru, da gre za navadno formacijsko dolžnosti. V okviru postopanja delodajalca delavec nima nobenega učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko uveljavljal svoja upravičenja, ki se navezuje na uporabo Uredbe kot predpisa pri določitvi njegove plače, če že v izhodišču pride do razkoraka med delavcu formalno določeno formacijsko dolžnostjo in njegovim dejanskim delom. Sodišče svojo odločitev najverjetneje opira na stališče pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 159/2013 (I Pd 642/2010), ki obravnava primerljiv primer. V zvezi s tem tožnik navaja, da je Vrhovno sodišče RS zoper omenjeno odločitev dopustilo revizijo v zadevi VIII DoR 75/2013 z dne 24. 10. 2013, revizija pa je tudi dejansko bila vložena. Napačno je stališče sodišča, po katerem v konkretnem primeru niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče navaja, da je vpogledalo v zadevi Pdp 159/2013 (I Pd 642/2010), v kateri je Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo v zadevi VIII DoR 75/2013 in v nadaljevanju po vloženi reviziji odločalo v zadevi VIII Ips 19/2014 z dne 23. 3. 2014, kjer je izdalo sodbo in sklep, kjer je reviziji tožnika delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v I/2. in I/3. točki izreka ter odločitev o stroških v sklepu sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). V preostalem pa je sodišče revizijo zavrnilo (II. točka izreka) ter odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka). Po vpogledu v obe zadevi, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da gre za primerljivi zadevi in pri tem poudarja, da enotno sodno prakso ustvarja Vrhovno sodišče RS in so nižja sodišča na prakso Vrhovnega sodišča RS v primerljivih zadevah vezana. Praksa sodišč nižje stopnje je bila namreč v podobnih zadevah bistveno različna. V predmetni zadevi se pritožbeno sodišče tako v celoti sklicuje na navedeno odločitev Vrhovnega sodišča RS.

Iz izvedenih dokazov ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki, izhaja, da je bil tožnik z ukazom z dne 18. 9. 2009 imenovan na formacijsko dolžnost višji častnik prvi pilot učitelj v nazivu podpolkovnik po formaciji št. ... v H. ter z odločbo z dne 15. 10. 2009 razporejen v 52. plačni razred. Z ukazom z dne 8. 12. 2009 je bil nato razrešen z dotedanje dolžnosti in s 15. 12. 2009 razporejen na formacijsko dolžnost višji častnik učitelj v nazivu podpolkovnik po formaciji ... v H.. Na podlagi tega ukaza mu je bila izdana odločba z dne 23. 12. 2009, s katero je bil razporejen v 47. plačni razred od 15. 12. 2009 dalje. Tudi kasneje je bil z 14. 1. 2010 razporejen v 47. plačni razred s pripadajočo plačo od 15. 1. 2010 dalje. Z ukazom je bil 14. 6. 2010 imenovan na formacijsko dolžnost višji častnik za letalstvo učitelj v nazivu podpolkovnik in z odločbo z dne 24. 6. 2010 ponovno razporejen v 47. plačni razred. Z ukazom z dne 18. 2. 2011 pa je bil z dnem 1. 3. 2011 razporejen na dolžnost višji častnik prvi pilot varnost letenja namestnik načelnika v nazivu major, v organizacijski enoti A., vojaški letalski organ.

Status delavcev na obrambnem področju ureja specialni predpis in sicer Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 s sprem. - ZObr) pri čemer se za primere, ki jih ZObr ne ureja, za delavce na obrambnem področju uporabljajo predpisi o javnih uslužbencih. Ukaz je akt vodenja in poveljevanja, pri čemer se na podlagi 98. in 98a. člena ZObr razporeditev pripadnikov Slovenske vojske izvede z akti poveljevanja. Zoper ukaz ZObr in ZSSloV ne predvidevata drugih pravnih sredstev razen pravice do ugovora po službeni poti in pritožbeno odločitev. Tako zoper ukaz ni sodnega varstva v delovnem sporu in je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in neveljavnosti ukaza z dne 8. 12. 2009 in z dne 18. 9. 2009 kot nedopustno pravilno zavrglo. Pravilno je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v delu glede odločbe z dne 23. 12. 2009 in 15. 10. 2009 ter odločbe z dne 14. 1. 2010 in 15. 10. 2009, saj gre v tem delu za ugotovitev dejstva, ki ne more biti predmet ugotovitvenega tožbenega zahtevka.

Vsak državni organ, uprava lokalne skupnosti in oseba javnega prava mora imeti akt o sistemizaciji delovnih mest, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog. Pri vsakem delovnem mestu se v sistemizaciji določijo najmanj opis nalog in pogoji za zasedbo delovnega mesta (1. odstavek 21. člena Zakona o javnih uslužbencih, v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Delovna mesta na obrambnem področju se določajo s sistemizacijo in formacijo (2. odstavek 89. člena ZObr). Formacija je seznam funkcionalnih in kadrovskih dolžnosti, pogojev za njihovo opravljanje ter potrebnih materialnih sredstev in opreme za vojaško poveljstvo, enoto ali zavod v stalni, mirnodobni in vojni sestavi ter njena kadrovska in materialna popolnitev (5. člen ZObr). Formacija ima za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja glede zaposlenih v Slovenski vojski enako naravo kot sistemizacija za zaposlene na upravnih in strokovnih nalogah na ministrstvu.

Na podlagi 1. odstavka 52. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. Rs, št. 68/2007 in nadaljnji) se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. V skladu s 3. odstavkom 9. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) je v aktih o sistemizaciji delovnih mest in nazivov pri uporabnikih proračuna pri določanju in obračunu plač obvezna uporaba plačnih razredov po tem zakonu. Glede vojakov 2. odstavek 13. člena ZSPJS določa, da se delovna mesta (formacijske dolžnosti) oziroma nazivi v plačni podskupini C4 (vojaki) uvrščajo v plačne razrede z uredbo. Uredba v 1. odstavku 4. člena uvršča v plačne razrede splošne formacijske dolžnosti oziroma nazive, v drugem odstavku pa formacijske dolžnosti oziroma nazive specialistov, osebja v specialnih enotah, kontrolorjev za nadzor zračnega prostora, letalskega osebja v zrakoplovih (piloti in tehniki letalci), letalskega osebja na zemlji (letalski tehniki in inženirji) ter medicinskega osebja in veterinarjev. Za uvrstitve v plačne razrede formacijskih dolžnosti oziroma nazivov v Slovenski vojski, ki niso določene s to uredbo, uredba napotuje na uporabo kolektivne pogodbe dejavnosti.

Na podlagi 5. odstavka 7. člena ZSPJS uporabnik proračuna v aktu o sistemizaciji ne sme sistemizirati delovnega mesta in naziva, ki ni naveden v zakonu, podzakonskem predpisu ali kolektivni pogodbi. V konkretnem primeru to pomeni, da tožena stranka v formaciji ne more določiti formacijskih dolžnosti, ki niso določene v uredbi ali kolektivni pogodbi dejavnosti, obenem pa jih mora uvrstiti v (teh predpisih) predpisane plačne razrede. Na podlagi zgoraj navedenih predpisov bi tožena stranka v formaciji morala določiti formacijske dolžnosti, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje formacijskih dolžnosti slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi dejansko opravljajo, mora formacija vključevati ustrezno formacijsko dolžnost, v okviru katere se te naloge opravljajo.

Tožnik je v postopku trdil, da je pri toženi stranki opravljal delo višji častnik prvi pilot v nazivu podpolkovnik zaradi česar bi moral biti razporejen v formacijsko dolžnost pod šifro ..., ki je bilo ukinjeno s sporno spremembo formacije v letu 2009. Tožnik zatrjuje, da še vedno opravlja enako delo in bi mu namesto 47. plačnega razreda pripadal 52. plačni razred. Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistemizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala.

Delodajalec je dolžan že na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki se v skladu s 5. členom ZJU in v povezavi s 1. odstavkom 88. člena ZObr uporablja tudi za delavce na obrambnem področju, zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Ta obveznost pa izhaja tudi iz 13. točke 2. člena ZSPJS, ki kot osnovno plačo opredeljuje tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu.

Tožena stranka v postopku sicer utemeljeno opozarja na dejstvo, da uredba ne določa konkretnih del in nalog za posamezno formacijsko dolžnost, zaradi česar na njeni podlagi ni mogoče ugotoviti, katera dela in naloge naj bi opravljal tožnik. Vendar pa je vsebino teh del in nalog mogoče ugotoviti na drugačen način. Če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo in naloge višji častnik prvi pilot v nazivu podpolkovnik, potem bi bila jasna tudi višina plače, ki bi mu za to delo pripadala. Uvrstitev posameznih formacijskih dolžnosti v plačne razrede namreč določa uredba in formacija ne more uvrstiti posameznih formacijskih dolžnosti v drugačne plačne razrede.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sklep o zavrženju tožbe in pritožbo zoper zavrnitev zavrnitev tožbenega zahtevka glede ugotovitve nezakonitosti in neveljavnosti odločbe št. ... z dne 23. 12. 2009 in odločbe št. ... z dne 15. 10. 2009 ter glede ugotovitve nezakonitosti in neveljavnosti odločbe št. ... z dne 14. 1. 2010 in odločbe št. ... z dne 15. 10. 2009, zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožnika zoper I/3. točko izreka glede izplačila plač med 47. in 52. plačnim razredom za čas od decembra 2009 do februarja 2011. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožnikov zahtevek po izplačilu razlike v plači neutemeljen že zato, ker gre za neobstoječo formacijsko dolžnost, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.