Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica interesa za izbrisno tožbo nima, ker na predmetni nepremičnini nima nobene stvarne ali obligacijske pravice. Zatrjuje sicer, da je imela sklenjeno najemno pogodbo, a je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje ta s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 12. 2013 pravnomočno odpovedana. Zato za izbrisno tožbo ni aktivno legitimirana, neobstoj aktivne legitimacije za izbrisno tožbo pa izključuje pravni interes za vložitev vmesnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti sporne prodajne pogodbe.

Pomoč sodišča prava neuki stranki (12. člen ZPP) ter t. i. razjasnjevalna obveznost sodišča v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) nista neomejeni. Stranka je namreč tista, ki je dolžna navesti pravno relevantna dejstva, predlagati dokaze in postaviti ustrezen zahtevek. Obveznost sodišča ne more iti tako daleč, da bi bil sodnik dolžan namesto stranke dopolnjevati pomanjkljivo navedena dejstva. Omenjeni načeli sta nujno omejeni z načelom dispozitivnosti (2. in 3. člen ZPP) in ne smeta prekršiti dolžnosti sodnika, ki mora biti pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnavati obe stranki. V obravnavani zadevi je na pomanjkanje pravnega interesa obsežno opozorila že toženka v odgovoru na tožbo, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti materialno procesno vodstvo.

Sodna praksa je že večkrat izrekla, da za veljavnost najemne pogodbe ni potrebno, da bi bil najemodajalec lastnik predmeta najema. Zato ni podlage za materialnopravni zaključek, kot ga očitno zasleduje pritožba, da bi bila bila najemna pogodba samo zaradi tega dejstva neveljavna in toženka iz nje ne bi imela pravic. Neveljavnost najemne pogodbe bi kvečjemu pomenila, da tožnica stanovanje zaseda brez (veljavne) pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 410,52 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi, toženki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da sodišče prve stopnje pri presoji obstoja pravnega interesa ni upoštevalo lastnih ugotovitev o postopku IV P 1941/2013 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Sodišče bi jo moralo skladno z načelom materialnega procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi tožbe v ustreznem delu, namesto da je tožbo preprosto zavrglo. Prav tako ne drži zaključek, da njen pravni položaj ne bi bil izboljšan z ugotovitvijo, da toženka ni lastnica sporne nepremičnine, saj bi imela zoper toženko v primeru deložacije odškodninski zahtevek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe stanovanja št. 17 na naslovu X. Na podlagi poziva sodišča prve stopnje je v dopolnitvi tožbe navedla vrednost spornega predmeta in tožbo spremenila tako, da je zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 11. 9. 1992, sklenjene med A. A. in pravno prednico toženke, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na toženko ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (vknjižbo lastninske pravice v korist A. A.). V dopolnjeni tožbi je zatrjevala, da je s toženko sklenila najemno pogodbo za nedoločen čas za stanovanje št. 17 na naslovu X. Navajala je okoliščine, zaradi katerih meni, da je prodajna pogodba z dne 11. 9. 1992 nična. Svoj interes za tožbo je utemeljevala z vzporednim postopkom za njeno izselitev iz predmetnega stanovanja. Če bi v tej pravdi uspela, bi po njenem mnenju to izboljšalo njen pravni položaj v navedenem postopku za izselitev.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica interesa za izbrisno tožbo nima, ker na predmetni nepremičnini nima nobene stvarne ali obligacijske pravice. Zatrjuje sicer, da je imela sklenjeno najemno pogodbo, a je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje ta s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1941/2013 z dne 4. 12. 2013 pravnomočno odpovedana. Zato za izbrisno tožbo ni aktivno legitimirana, neobstoj aktivne legitimacije za izbrisno tožbo pa izključuje pravni interes za vložitev vmesnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti sporne prodajne pogodbe. Poleg tega toženka že zdaj ni več zemljiškoknjižna lastnica predmetne nepremičnine, temveč je to sedaj Javni stanovanjski sklad Občine.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi izpodbijanega sklepa so celoviti, skladni in prepričljivi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. Prepričanje tožnice, da bi jo moralo sodišče prve stopnje skladno z načelom materialnega procesnega vodstva pozvati k ustrezni dopolnitvi tožbe, je zmotno. Pomoč sodišča prava neuki stranki (12. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter t. i. razjasnjevalna obveznost sodišča v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) nista neomejeni. Stranka je namreč tista, ki je dolžna navesti pravno relevantna dejstva, predlagati dokaze in postaviti ustrezen zahtevek. Obveznost sodišča ne more iti tako daleč, da bi bil sodnik dolžan namesto stranke dopolnjevati pomanjkljivo navedena dejstva. Omenjeni načeli sta nujno omejeni z načelom dispozitivnosti (2. in 3. člen ZPP) in ne smeta prekršiti dolžnosti sodnika, ki mora biti pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnavati obe stranki.1 V obravnavani zadevi je na pomanjkanje pravnega interesa obsežno opozorila že toženka v odgovoru na tožbo, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti materialno procesno vodstvo.

8. Poleg tega pritožbeno sodišče dodaja, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da za veljavnost najemne pogodbe ni potrebno, da bi bil najemodajalec lastnik predmeta najema.2 Zato ni podlage za materialnopravni zaključek, kot ga očitno zasleduje pritožba, da bi bila bila najemna pogodba samo zaradi tega dejstva neveljavna in toženka iz nje ne bi imela pravic. Neveljavnost najemne pogodbe bi kvečjemu pomenila, da tožnica stanovanje zaseda brez (veljavne) pravne podlage.

9. Iz zgoraj navedenih razlogov in ker tudi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženki pa mora povrniti stroške za odgovor na pritožbo po tarifni številki 21/2 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 550 točk in materialne stroške po 11. členu OT v višini 2 % oziroma 11 točk, kar znaša 561 točk oziroma 336,60 EUR. Poleg tega ji je dolžna povrniti DDV v višini 73,92 EUR (22 %), skupno torej 410,52 EUR. Pritožbene stroške ji mora plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

1 VSL Sodba II Cp 2334/2009 z dne 16. 9. 2009. 2 Glej npr. VSL Sodba I Cp 754/2021 z dne 29. 6. 2021.