Jedro

Ob upoštevanju veljavnih predpisov je (bilo) dopustno zniževanje plač delavcev samo na način in pod pogoji zakona ali kolektivne pogodbe. Kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KPČBML - Uradni list RS, št. 12/91) je v 62. členu določala, da je bilo pod določenimi pogoji možno znižanje plač. Znižanje je bilo dovoljeno za omejen čas in največ za 20 %. Po poteku tega roka je bilo treba razloge za znižanje plač ponovno preučiti in o morebitnem podaljšanju obvestiti delavce. Razlike tako zmanjšanih plač je bilo možno v skladu z določbo 25. a člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) uveljaviti pri interni razdelitvi delnic ter vplačilu delnic za notranji odkup, na podlagi potrdil. Postopek s potrdili, ki so bili podlaga za sodelovanje pri lastninskem preoblikovanju podjetja je bil določen z Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Uradni list RS, št. 59/93), ki je tudi določala, da se zneski razlik plač revalorizirajo v skladu z mesečnimi zneski rasti cen na drobno. Tožena stranka je dobila soglasje pristojnega ministrstva za izdajo potrdil delavcem na podlagi neizplačanega dela neto plač.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu mora tožena stranka iz naslova zamudnih obresti zaradi znižanja plače izplačati znesek 222.078,80 SIT z zakonitimi obrestmi od 24.8.1998 dalje, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni bila v zamudi.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da izpodbijana sodba nima primernih razlogov in da ne more pokriti vseh primerov, ki se pojavijo v praksi pri vnovčevanju razlik v plačah v postopkih lastninjenja. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj kolektivna pogodba ne more suspendirati zakona (ZOR-a). Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ne v reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih in da razlogi o odločilnih dejstvih niso niti nejasni niti si niso v medsebojnem nasprotju. Zato ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Nejasne so navedbe v reviziji, da izpodbijana sodba s svojimi razlogi ne more pokriti vseh primerov vnovčevanja plač v postopkih lastninjenja, saj revizija svojega stališča ne pojasni. Izpodbijana sodba obravnava konkretno sporno razmerje in je zato glede na ugotovljeno dejansko stanje razlogovanje sodbe jasno in pravilno.

Tudi materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob upoštevanju veljavnih predpisov je (bilo) dopustno zniževanje plač delavcev samo na način in pod pogoji zakona ali kolektivne pogodbe. Kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KPČBML - Uradni list RS, št. 12/91) je v 62. členu določala, da je bilo pod določenimi pogoji možno znižanje plač. Znižanje je bilo dovoljeno za omejen čas in znižanje največ za 20 %. Po poteku tega roka je bilo treba razloge za znižanje plač ponovno preučiti in o morebitnem podaljšanju obvestiti delavce. Razlike tako zmanjšanih plač je bilo možno v skladu z določbo 25. a člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) uveljaviti pri interni razdelitvi delnic ter vplačilu delnic za notarnji odkup, na podlagi potrdil. Postopek s potrdili, ki so bili podlaga za sodelovanje pri lastninskem preoblikovanju podjetja je bil določen z Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Uradni list RS, št. 59/93), ki je tudi določala, da se zneski razlik plač revalorizirajo v skladu z mesečnimi zneski rasti cen na drobno. Tožena stranka je dobila soglasje pristojnega ministrstva za izdajo potrdil delavcem na podlagi neizplačanega dela neto plač 22.1.1998. Zato je pravilen zaključek sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da tožena stranka zaradi sodelovanja revidenta pri lastninjenju na podlagi potrdila zaradi neizplačanih neto plač ni bila v zamudi. Ker ni bilo zamude iz tega sledi, da sodišče z izpodbijano sodbo ni zmotno uporabilo določe 277. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki določa, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonite zamudne obresti (še posebej ne, ker so bili zneski razlik revalorizirani), prav tako pa ni mogoče sprejeti revizijske graje, da je kolektivna pogodba suspendirala zakon.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).