Jedro

Dejavnost je nevarna, če je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic večja, hkrati pa je pričakovati, da škoda ne bo majhna.

Dejavnost je sodna praksa opredelila kot nevarno tudi tedaj, ko ni nevarna sama po sebi, ampak postane taka glede na okoliščine v konkretnem primeru in glede na tistega, ki dejavnost opravlja.

Opravljanje vojaške vaje hitrega snemanja pribora za minomet (4 kg težke torbice ROP) v okoliščinah tožnikove preutrujenosti, opremljenosti s popolno vojaško opremo, nepopolne usposobljenosti in dolžnosti opraviti vajo čim hitreje, ne predstavlja nevarne dejavnosti in s tem objektivne odgovornosti države, saj gre za povsem enostavno opravilo, opisane okoliščine niso v takšni vzročni zvezi z vajo, da bi jo povzročile posebej nevarno, kriterij nevarnosti pa je za povprečnega vojaka višji od tistega, ki velja za občane.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki jo je utrpel dne 12.6.1996 na vojaških vajah. Ob upoštevanju tožnikove preutrujenosti, dolžnosti opraviti vajo čim hitreje in nepopolne usposobljenosti za pomočnika merilca minometa, je pomenilo hitro snemanje pribora za minomet teže 4 kg, ovitega okrog telesa, pri čemer se je tožnik poškodoval, dejavnost s povečano nevarnostjo nastanka poškodb.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Tožena stranka je vložila revizijo proti drugostopenjski sodbi.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodišče druge stopnje ni presojalo nobene od pritožbenih trditev tožene stranke, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi sodbe v nasprotju z listinami. Ob tem je tudi napačno uporabilo materialni predpis. Po Zakonu o obrambi ima vojaško urjenje namen usposobiti vojaške obveznike za ustrezno ravnanje v vojni, zato je premagovanje nevarnosti, prilagajanje posebnim razmeram in izpopolnjevanje telesnih zmogljivosti bistven namen vojaškega urjenja. Vojaški obvezniki so zdravi mladi moški z boljšo telesno sposobnostjo. Njihov prag vzdržljivosti je višji. Urjenje obsega težjo in zahtevnejšo vadbo, da se zagotovi namen usposabljanja. Po teh strožjih merilih se nevarnost presoja drugače v odnosu do vojaškega obveznika kot do telesno povprečno aktivnega človeka v vsakdanjem življenju. Zato je tudi ocena kriterija nevarnosti drugačna, kot v vsakdanjem življenju. Skrbnost, ki se zahteva od povprečnega vojaka, je večja od tiste, ki velja za občane. Glede na to, da ZOR ne pojasnjuje pojma nevarne dejavnosti, mora sodna praksa oziroma sodišče utemeljiti ta pravni standard. Za nevarno dejavnost gre, kadar pomeni spričo svoje narave in načina opravljanja povečano nevarnost za nastanek škode. Ne gre za običajne nevarnosti vsakdanjega življenja, ampak takšne, katerih izvajanja kljub potrebni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladovati učinkov. Tožeča stranka ni izkazala, pa tudi splošno znano ni, da bi zaradi snemanja ROP torbe prihajalo do poškodb, kakršno je dobil tožnik. V vsakem primeru je potrebno raziskati, v kakšnih okoliščinah je neka dejavnost potekala, relevantne pa so le tiste, ki so v vzročni zvezi z nastalo škodo. Sodišče je štelo kot eno od okoliščin trditev, da tožnik še ni bil usposobljen kot pomočnik merilcem minometa. Tožnikova naloga je bila skopati jamo za minomet in potem pomagati postaviti minomet. Za kopanje in za pomoč pri postavitvi minometa res ni potrebna kakšna posebna usposobljenost, saj gre za enostavno fizično opravilo. V kolikor tožnikovo usposabljanje za pomočnika merilca dejansko ni bilo končano, to ni v nobeni vzročni povezavi z nastalo škodo. Okoliščine morajo biti objektivne narave, ne pa neposredna posledica krivdnega ravnanja osebe, ki opravlja dejavnost. Tako krivdno ravnanje proti pravilom stroke oziroma proti pravilom skrbnega ravnanja ne more pripeljati do tega, da bi neka dejavnost postala nevarna v smislu odškodninskega prava. Sodišče nadalje očita toženi stranki, da je do poškodbe prišlo zaradi načina izvedbe vaje - hoje v popolni bojni opremi. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da izvajanje vojaške vaje v popolni vojaški opremi ne pomeni večjega tveganja od običajnega. Samo dogajanje ni potekalo niti agresivno niti nepričakovano, čeprav je poveljujoči meril čas. Neuspeh ni pomenil kaznovanja, kvečjemu vojak ni bil nagrajen v obliki prostega izhoda, priznanja, pohvale. Sodišče sicer ugotavlja, da v naglici utrujeni človek kljub trudu ne more biti več koncentriran in pazljiv. Tožena stranka pa meni, da za snemanje ROP torbe pač ni potrebna kakšna posebna skoncentriranost in pazljivost. Do poškodbe je prišlo, ko je tožnik že postavil minomet in odložil del opreme (puško in bojni nahrbtnik). Tožnik je moral sneti le še ROP opremo težko 3,3 kg.

V odgovoru na revizijo tožeča stranka navaja, da sta sodišči ob spoštovanju postopkovnih določb na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabili. Predlaga zavrnitev revizije.

Izvod revizije je bil vročen Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožena stranka objektivno odgovorna, ker je tožniku nastala škoda v zvezi z nevarno dejavnostjo. Zakon ne pove, kaj je nevarna dejavnost. Gre za nedoločen pravni pojem, ki ga izpopolni sodna praksa. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 in nadaljnji) se v drugem odstavku 154. člena omeji na opredelitev, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna navarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Odločilna je torej povečana nevarnost v statističnem smislu, ko je verjetnost nastanka škode večja kot običajno. Zaradi določene dejavnosti je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic večja, hkrati pa je pričakovati, da škoda ne bo majhna. Dejavnost pa je sodna praksa opredelila kot nevarno tudi tedaj, ko ni nevarna sama po sebi, ampak postane taka glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Le ob teh ugotovitvah je možno uporabiti določbo 173. člena ZOR o objektivni odgovornosti po načelu vzročnosti.

Po presoji sodišča druge stopnje vojaške vaje same po sebi ne pomenijo nevarne dejavnosti. Obe nižji sodišči pa sta presodili, da je šlo v tožnikovem primeru za nevarno dejavnost, ker je tožnik kot pomočnik merilca minometa opravljal vajo v posebnih okoliščinah, ko nevarnosti ni mogel vedno imeti pod svojo kontrolo. Zaradi preutrujenosti, bremena čimhitrejše oprave vaje, v polni vojaški opremi, ob nepopolni usposobljenosti, ni mogel dovolj skrbno opraviti vaje snemanja pribora za minomet teže 4 kg (ROP) tako, da se mu je pas pribora ovil okrog roke in je prišlo do poškodbe rame.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je opisana presoja nevarne dejavnosti zmotna. Konkretne okoliščine primera so sicer pravilno ugotovljene, niso pa v takšni vzročni zvezi z vojaško vajo, ki jo je opravljal tožnik, da bi jo povzročile posebno nevarno. Tožnik je v vojaški vaji sodeloval pri postavitvi minometa in je na koncu, ko je že postavil minomet in odložil del vojaške opreme, hotel odložiti še 4 kg pribor za minomet (ROP), ko je prišlo do poškodbe rame. V bistvu je šlo za odlaganje 4 kg težke torbice, ki jo je nosil pripeto na jermenu preko rame. Po splošnih življenjskih izkušnjah odlaganje torbice navedene teže ne predstavlja nikakršne nevarne dejavnosti, ampak čisto običajno opravilo, ki se v vsakdanjem življenju opravlja pogosto, negativne posledice pa niso znane. Prav tako je glede na življenjske izkušnje jasno, da za snemanje ROP torbe ni potrebna nobena posebna skrbnost in pazljivost, saj gre za povsem enostavno opravilo.

Pritrditi je reviziji, da tudi ostale okoliščine, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, ne morejo vplivati na ta način, da je zaradi njih opravljanje vojaške vaje mogoče šteti kot nevarno dejavnost. Po subjektivni strani je treba upoštevati, da je tožnik opravljal vojaško vajo kot vojaški obveznik, katerega urjenje in vojaško usposabljanje obsega težjo in zahtevnejšo vadbo, kot jo opravljajo občani v vsakdanjem življenju. Kriterij nevarnosti dejavnosti je za povprečnega vojaka višji od tistega, ki velja za občane. Kar pa se tiče objektivnih okoliščin škodnega dogodka, ki jih ugotavljata sodišči v svojih sodbah, je pritrditi reviziji, da niso relevantne, ker niso v vzročni zvezi z nastalo škodo. Ugotovljena je sicer preutrujenost tožnika zaradi pohodov po vročini prejšnjega in istega dne, vendar drži trditev revizije, da ni v nobeni vzročni povezavi z nastalo škodo. Tožnik se ni na primer sesedel zaradi preutrujenosti ali podobno. Poškodba je nastala pri snemanju 4 kg torbice z ramena. Preutrujenost nima relevantne vzročne zveze z navedenim opravilom. Za snemanje torbe je potrebna le omejena stopnja telesne aktivnosti, ne gre za nobeno komplicirano opravilo, ampak za povsem navadno, vsakodnevno gesto, za katero ni potrebna posebna skrbnost. Tudi ugotovitev o opravljanju vaje v polni vojaški opremi nima nobenega pomena za nastanek škode glede na izrecno ugotovitev prvostopenjske sodbe, da je tožnik že postavil minomet in odložil del bojne opreme, ko je hotel odložiti še ROP za minomet. Nepopolna usposobljenost za pomočnika merilca minometa tudi ni v zvezi s samo nezgodo, saj do škodnega dogodka ni prišlo pri postavljanju minometa ali kakšni drugi dejavnosti v zvezi z orožjem, ampak pri snemanju ROP torbe, za kar ni potrebna posebna izurjenost. Končno tudi merjenje časa ni bilo odločilni vzrok za škodni dogodek, saj hitrost odlaganja opreme kot povsem zadnja faza vojaške vaje ni bila odločilna, po drugi strani pa je za vojaške razmere običajno in ne nepričakovano, da se morajo vaje opravljati čim hitreje. Opisane dodatne okoliščine torej niso odločilne v primeru tožnika kot vojaka pri opravljanju konkretne nenevarne vojaške vaje. Zato se je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava izkazal kot utemeljen, saj v tej škodni zadevi ne gre za objektivno odgovornost. Tak zaključek omogoča tudi primerjava s podobnimi primeri, ko se je sodna praksa glede nevarnosti pri vojaških vajah že opredelila. Tako se je postavila na stališče, da plazenje po travnatem terenu v polni vojaški opremi ni nevarna dejavnost (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 88/97). V naslednjih sodbah Vrhovnega sodišča RS pa so bile opredeljene kot nevarna dejavnost vojaške vaje v mnogo težjih okoliščinah: vaja ročnega preprijemanja na 3 m visoki poledeneli tarzanki (opr. št. II Ips 388/97); obvezno izvajanje vaje, ko je moral tožnik v vlogi osumljenca dajati fizični odpor trem vojakom (opr. št. II Ips 588/98); izvajanje vojaških vaj s preskakovanjem dvovišinske gredi (opr. št. II Ips 87/99); tekanje od jarka do jarka v polni vojaški opremi ob vznemirjenosti zaradi obvestila o napadu sovražnika (opr. št. II Ips 113/2000); simulirani napad z uporabo telesne sile na tožnika kot vodja straže (opr. št. II Ips 117/2000) in izvajanje vojaške vaje na zasneženi površini, ki pokriva zaledenelo in zato drsečo podlago, posejano s kamenjem, zavzemanje ležečega položaja in skok čez sklonjenega sovojaka (opr. št. II Ips 276/2001).

Glede na navedeno ima revizija prav, da tožena stranka ne odgovarja tožniku za nastalo škodo po načelih vzročnosti. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine tožniku nastale škode ni mogoče uvrstiti med škode, ki so nastale zaradi objektivne odgovornosti v posledici opravljanja nevarne dejavnosti. Tožeča stranka pa uveljavlja kot podlago svojega zahtevka tudi subjektivno odgovornost tožene stranke. Zatrjuje namreč, da je tožena stranka ravnala skrajno malomarno, če ne naklepno, ko je prisiljevala tožnika v sporno vajo v popolni izmučenosti, čeprav se je morala zavedati in se je tudi zavedala, da v takih okoliščinah prihaja do poškodb. Z vidika krivdne odgovornosti nižji sodišči zadeve nista presojali, razen delno glede ravnanja poveljnika v okviru odgovornosti za mešano naključje. Vendar sodišči dokaznih zaključkov v zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nista naredili in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi tega je bilo potrebno sodbi nižjih sodišč razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Zaradi razveljavitve obeh sodb je revizijsko sodišče pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).