Jedro

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo.

Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec izplačati tožnikom M. P., A. G., D. P. in M. P. nujni delež po dne 7.5.1993 umrlem D. P. in sicer za vsakega do ene osmine na vseh nepremičninah, vpisanih pri vl. št. ... k.o.... ter na traktorju znamke Holdar AG 3 in traktoju U 455/DT z vsemi priključki in prikolicami in v popolno izplačilo nujnega deleža iz tega premoženja izplačati D. P. in M. P. vsakemu po 1.500.000 tolarjev, A. G. in M. P. pa vsaki po 750.000 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Poleg tega je odločilo, da morajo tožniki plačati tožencu 215.830 tolarjev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča so v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča tožniki pravočasno vložili revizijo. Uveljavljajo revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagajo razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po njihovem mnenju sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj je sodnik, ki je overil sporno pogodbo, pravilno ocenil obliko in vsebino pogodbe za izročilno pogodbo po določilih Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter RS, št. 13/94 do 82/94). Pogodba ima naslov izročilna pogodba, pogodbeni stranki, ki se imenujeta prevzemnik in izročitelj, sta se pred njeno sklenitvijo zglasila pri sodniku in bila poučena o posledicah v primeru, če ostali potomci ne bi potrdili pogodbe, pa tudi premoženje je prešlo na toženca že za časa izočiteljevega življenja. Revidenti očitajo sodiščema, da nista pojasnili razlogov za svojo ugotovitev, češ da volja pogodbenih strank ni bila v izročitvi premoženja. Zato ponovno opozarjajo na poudarek v pritožbi, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo odločilnih dejstev in razlogov za svojo ugotovitev. V zvezi z odločitvijo prvega in drugega sodišča se - po mnenju tožnikov - pojavlja tudi vprašanje varnosti pravnega reda in dopuščanja zlorab: ker morata biti vsebina pogodbe in njena oblika eksaktni, ni dopustna široka interpretacija izročiteljeve volje, s katero se dopušča sklepanje pravnih poslov z dvomljivo vsebino. Pravica do dedovanja oz. v tem primeru do nujnega deleža je ena temeljnih človekovih pravic, zaradi česar zasluži ustrezno sodno varstvo. Na koncu se revidenti sklicujejo še na navedbe pritožbe z dne 12.2.1997. Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjasnilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno in samostojno pravno sredstvo, v katerem se ni mogoče sklicevati na navedbe pravdnih strank med rednim pravdnim postopkom.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta opredelili pravno naravo pogodbe z dne 28.3.1990, ki je bila solemnizirana 18.4.1990 glede na voljo pogodbenih strank. V zvezi s trditvami tožnikov, da ima sporna pogodba naslov: izročilna pogodba in se pogodbeni stranki imenujeta prevzemnik in izročitelj, je treba pojasniti, da sodišče pri presoji pogodbe ni vezano na naslov pogodbe. Revidenti sicer pravilno opozarjajo na to, da bi morale biti pogodbe natančno napisane, tako da zaradi dovršene vsebine ne bi bilo dvoma o predmetu in drugih sestavinah pogodbe, toda v vsakdanjem življenju ni vselej tako. Zato mora sodišče pri presoji pogodb upoštevati predvsem določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki v II. poglavju predpisujejo splošne in obvezne sestavine pogodb: soglasje volj, predmet in dopustno podlago pogodbe, sposobnost pravdnih strank in obličnost. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta pri presoji vsebine sporne pogodbe ugotavljali voljo pogodbenih strank glede predmeta, sta ugotovili, da vsebuje sporna pogodba elemente dveh vrst obligacijskih pogodb, ki sta sicer urejeni v ZD. Elementi izročilne pogodbe so v tem, da gre med pogodbenima strankama za ozko sorodstveno razmerje in da je premoženje prešlo na toženca že za časa življenja D. P.. Toda v zvezi s presojanimi elementi revidenti zmotno trdijo, da je treba pogodbo, ki jo skleneta prednik in potomec, vedno presojati po določilu 106. in naslednjih členih ZD in poudarjajo, da je sodnik, ki je overil pogodbo, le-to štel za izročilno pogodbo. Tudi prehod premoženja na toženca takoj po podpisu pogodbe ni odločilen.

Odločilno je, kakšen namen je hotel D. P. doseči s pogodbo: ali je hotel podariti svoje premoženje, ali pa si je želel v starosti zagotoviti dosmrtno pravico do stanovanja, pomoči in oskrbe kot protivrednost za izročeno premoženje. Ker sta sodišči na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja spoznali, da je v sporni pogodbi zelo natančno urejena dolžnost preživljanja, da je toženec že šest let pred sklenitvijo pogodbe pomagal na kmetiji in skrbel za prehrano, obleko, obutev, pranje, čiščenje in za kurjavo očeta, je očitno, da je šlo za odplačno pogodbo in da očetov namen ni bil v daritvi. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč torej sledi, da sta se stranki v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo.

Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD. Po splošno veljavni sodni praksi je taka pogodba, kot je obravnavana dovoljena. Gre torej za pogodbo, ki se presoja po splošnih pogojih civilnega prava. Trditve, češ da je sodnik overil pogodbo kot izročilno, ne morejo vplivati na voljo pogodbenih strank, saj ob njeni svečani razglasitvi sodnik ni ugotavljal volje pogodbenih strank in ni izvedel dokazov, s katerimi bi ugotavljal njeno odplačnost. Glede na to, da si je D. P. s pogodbo zagotovil, da bo nekdo namesto njega skrbel za kmetijo (ki so jo drugi otroci hoteli prodati) in mu dajal protivrednost za izročeno premoženje - brezplačno dosmrtno pravico stanovanja v domači hiši ali na toženčevem domu, ne gre za daritev. Da se je pogodba realizirala, priznavajo tudi tožniki, ki ne ugovarjajo, da toženec ne bi očetu nudil vse potrebne oskrbe in preživljanja ter ne zanikajo toženčevih vlaganj v kmetijo od leta 1989 oz. 1990 dalje. Ob dejanski ugotovitvi, da sporna pogodba niti deloma ni darilo, ni prikrajšanja nujnega deleža tožnikov zaradi njene sklenitve, zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Tako se izkaže, da je vsebovala pogodba kljub naslovu: izročilna pogodba predvsem odplačne elemente in da ni šlo za daritev. Ker je sodišče prve stopnje v svoji sodbi natančno opisalo vse dejanske okoliščine, na podlagi katerih je prišlo do tega spoznanja, sodišče druge stopnje pa je to dokazno oceno sprejelo in je pravilno poudarilo predvsem pravno plat za odločitev v zadevi, sta sodbi logični in razumljivi ter ni podana očitana kršitev po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče tudi ni našlo procesnih kršitev, na katere mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Pravdne stroške za revizijo so priglasili tožniki, ki z revizijo niso uspeli. Ker do povrnitve stroškov po določilu prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP niso upravičeni, je revizijsko sodišče njihov zahtevek zavrnilo.