Jedro

Kot člana senata, ki je po izreku prvostopenjske sodbe odločil tudi o podaljšanju pripora, sta sodelovala sodnika, ki sta bila seznanjena z obvestili, ki jih je policiji dal obtoženec v predkazenskem postopku. Zmotno pa meni obtoženčev zagovornik, da sodnika ne bi smela odločati tudi o podaljšanju pripora, saj odločanje o podaljšanju pripora ne pomeni odločanja o glavni stvari.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Po razglasitvi sodbe dne 12.12.2002, s katero je bil obt. S.P. spoznan za krivega kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ in mu je bila izrečena enotna kazen 3 leta in 3 mesece zapora, je sodišče prve stopnje na podlagi 5. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenilo, da se pripor zoper obtoženca iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljša do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka izrečene kazni zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 19.12.2002 pritožbo obdtoženčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 7.1.2003 izpodbija pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, pri tem pa uvodoma navaja, da vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka in Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa predlaga, da se namesto pripora odredi zoper obtoženca hišni pripor.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka in Ustave Republike Slovenije niso podane. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tako kot že v številnih pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora in kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 3.6.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 12.6.2002, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 4.7.2002, opr. št. I Ips 193/2002, zavrnjena kot neutemeljena, se obtoženčev zagovornik tudi v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.2.2002, opr. št. Up-409/01, in z dne 10.7.2002, opr. št. Up-11/98. Pri tem trdi, da sta tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče kršili ustavne določbe o odrejanju in podaljševanju pripora, pri tem pa meni, da iz pravnomočnega sklepa niso razvidne tiste konkretne okoliščine, iz katerih izhaja realna nevarnost ponovitve specifičnega kaznivega dejanja, v dovolj veliki meri pa tudi ni ugotovljeno, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. V zvezi s tem navaja, da sprovajanje ilegalcev čez državno mejo ni potekalo v nikakršnih slabih pogojih, s prenosom nekaj kilogramov marihuane, ki je najlažje mamilo, tudi ni bila ogrožena varnost ljudi. S takimi navedbami obtoženčev zagovornik ne uveljavlja zatrjevanih kršitev Ustave Republike Slovenije ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja s tem, ko se ne strinja z razlogi pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Tega razloga z navedenim izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa so v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora obrazložene vse okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti s tako kriminalno dejavnostjo nadaljeval. Pri tem je bila upoštevana teža storjenih kaznivih dejanj, katerih je bil spoznan za krivega, razen tega pa tudi, da naj bi kazniva dejanja storil kot član dobro organizirane združbe, v razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora pa je tudi pojasnjeno, zakaj je s takimi kaznivimi dejanji močno ogrožena varnost ljudi. Prevelik poudarek daje obtoženčev zagovornik navedbam, da sprovajanje ilegalcev preko državne meje ni potekalo v slabih pogojih, saj je bil zoper obtoženca podaljšan pripor tudi zato, ker je sodišče ugotovilo, da je zlasti s kaznivimi dejanji, katerih predmet je droga, ogrožena varnost predvsem mlajših ljudi. Iz obtožnice (tč. IV/1-7) je razvidno, da naj bi obtoženec s soobtoženci sodeloval pri neupravičeni prodaji, nakupu, prenašanju in hranjenju več kot 10 kilogramov marihuane, zaradi česar ni mogoče pritrditi stališču obtoženčevega zagovornika, da prenos le nekaj kilogramov marihuane ne ogroža varnosti ljudi.

Kot člana senata, ki je po izreku prvostopenjske sodbe odločil tudi o podaljšanju pripora, sta sicer res sodelovala sodnika, ki sta se bila seznanila z obvestili, ki jih je policiji dal obt. S.P. v predkazenskem postopku. Zmotno pa meni obtoženčev zagovornik, da glede na odločbo Ustavnega sodišča z dne 21.3.2002, opr. št. U-I-92/96, sodnika ne bi smela odločati tudi o podaljšanju pripora, saj odločanje o podaljšanju pripora ne pomeni odločanja o glavni stvari, kar je bilo obtoženčevemu zagovorniku pojasnjeno že v razlogih sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 19.12.2002. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve Ustave Republike Slovenije in zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.