Jedro

S popravo sodbe se ne sme vsebinsko spremeniti prvotna sodba. Vsebinsko pa se sodba ne spremeni takrat, kadar se s popravnim sklepom odpravi le tehnična pomanjkljivost, do katere pride pri prepisu sodbe.

Zaveza asignata je nastala zaradi izjave o akceptu, na podlagi katere je pridobil asignatar neposredno pravico zahtevati izpolnitev od asignata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita popravni sklep in sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Tožena stranka H., d.o.o. je dolžna plačati tožeči stranki D., d.o.o. glavnico v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. 2.) Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ V II. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati stroške tega pravdnega postopka v višini 2.414,5 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej do plačila, pod izvršbo. S popravnim sklepom pa je sodbo v I. točki izreka popravilo tako, da se izrek pravilno glasi: „Tožena stranka H., d.o.o., je dolžna plačati tožeči stranki D., d.o.o., glavnico v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.“

2. Tožena stranka se je zoper popravni sklep in zoper sodbo pritožila, uveljavljala je vse pritožbene razloge ter sodišču druge stopnje predlagala, da izpodbijani popravni sklep razveljavi, sodbo pa v II. točki izreka spremeni tako, da tožečo obsodi na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker meni, da je sodišče prve stopnje z izdajo popravnega sklepa meritorno spremenilo svojo odločitev, kar ni dopustno. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da se s popravo sodbe ne sme vsebinsko spremeniti prvotna sodba. Vsebinsko pa se sodba ne spremeni takrat, kadar se s popravnim sklepom v skladu z določbo 328. člena ZPP odpravi le tehnična pomanjkljivost, do katere pride pri prepisu sodbe. Do te pa lahko pride tudi s pomotoma navedenim zapisom v izreku sodbe. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega popravnega sklepa je pri pisanju izreka sodbe sodišče pomotoma dodalo „zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:“, pri čemer iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Na napako v zapisu izreka sodbe je sodišče opozorila tožeča stranka istega dne, ko je prejela sodbo (dopis na listovni številki 60 spisa). Podlago za izdajo izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče našlo v 328. členu ZPP, ki dopušča popravo pisnih napak v imenih in številkah in drugih očitnih pisnih in računskih pomot ter pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Res je, da izrek odločbe izraža njeno vsebino in je njen osrednji in najpomembnejši del, a gre v navedenem primeru tudi po oceni sodišča druge stopnje za očitno pisno pomoto, z odpravo katere sodišče prve stopnje vsebinsko ni spremenilo odločitve. Poleg tega pa je sodišče svojo očitno pisno pomoto pravočasno odpravilo, zato toženi stranki ni odvzelo pravice, da se pritoži zoper odločitev, s katero je bila obsojena na plačilo vtoževane terjatve. Zato je pritožbo zoper popravni sklep sodišče druge stopnje zavrnilo in ga potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

6. Tudi s pritožbenimi razlogi, s katerimi nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje.

7. Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da med pravdnima strankama ni bila nikoli sklenjena „pogodba o asignaciji“, ker je tožena stranka ni podpisala. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje toženi stranki, da ni trdila, da je njen podpis na pogodbi ponarejen, pač pa le da se je pod toženo stranko na pogodbi podpisal D. J. Ker pa je sodišče prve stopnje na podlagi primerjave podpisa zakonite zastopnice tožene stranke D. J. na listini, ki jo je predložila na naroku tožeča stranka, s podpisom na Pogodbi o asignaciji (A2) ugotovilo, da se podpisa ne razlikujeta, temu zaključku pa tožena stranka ne nasprotuje, razlogi glede nedokazanosti ponareditve podpisa niso relevantni. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da pogodbe ni podpisala D. J. 8. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino Pogodbe o asignaciji (A2) materialno pravno pravilno ugotovilo, da gre pri razmerju med tožečo in toženo stranko za razmerje asignatar – asignat, kot ga urejajo členi od 1035 do 1049 OZ. Nakazilo (asignacija) je abstrakten pravni posel; po svoji naravi dvojna pooblastitev. Zaveza asignata (v tem postopku tožene stranke) je nastala zaradi izjave o akceptu, na podlagi katere je pridobil asignatar neposredno pravico zahtevati izpolnitev od asignata.

9. Tožena stranka tudi v pritožbi poudarja, da je imela tožeča stranka do G., d.o.o., (asignanta) terjatev, kot to izhaja tudi iz 1. člena Pogodbe o asignaciji. Nedvomno je tudi, da je tožeča stranka privolila, da sprejme v svojem imenu izpolnitev od tožene stranke kot asignata. Zato je dolžna zahtevati od tožene stranke kot asignata, da ji izpolni obveznost asignanta (2. odstavek 1040. člena OZ).

10. Asignat ima pravico, da odkloni izpolnitev obveznosti asignatarju v višjem znesku kot znaša njegov dolg do asignanta le v primeru, če je bilo nakazilo dano na podlagi asignatovega dolga asignantu (2. odstavek 1045. člena OZ). Tožena stranka sama trdi, da do G., d.o.o., v času sklenitve asignacije ni imela nobenega dolga. Zato ta določba zakona v konkretnem primeru ne pride v poštev. Izjavo o sprejemu nakazila (1. odstavek 1036. člena OZ) pa želi uveljaviti kot pogojno, odvisno od realizacije posla s G., d.o.o. (iz naslova posojila strojev za vrtanje 3 vrtin v V.). Na te trditve pa ji je že sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da ocenjuje, da bi v primeru, če bi pogodbene stranke želele nakazilo urediti kot odvisno od nekega dogodka, to vpisali v Pogodbo o asignaciji, kar pa iz nje ne izhaja. Navedbe v 4. členu pogodbe: „za poravnavo predloži asignant nalog za obračun“ pravilno ni štelo za pogoj za veljavnost nakazila. Ker je dolžniško razmerje med tožečo stranko in toženo stranko nastalo s sprejemom nakazila, ta pa nedvomno izhaja iz 2. člena Pogodbe o asignaciji, je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 1. odstavka 1037. člena OZ ugotovilo, da je to neodvisno od razmerja med toženo stranko in G., d.o.o. Zato očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. S tem pa tudi ne očitek sodišču prve stopnje, da v dokaz trditev tožene stranke o tem, da G., d.o.o., toženi stranki ni posodil strojev za vrtanje, ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, pač pa le tiste, za katere oceni, da so pomembni za ugotovitev pravno relevantnih dejstev.

11. Ker pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom (353. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in na določbi 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Prav tako pa je tudi tožena stranka dolžna sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj je v njem le ponovila trditve, ki jih je podala že na naroku, nagrada odvetniku za narok pa ji je bila že priznana.