Jedro

Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila zatrjevana posojilna pogodba sklenjena, niti da je bil zatrjevani znesek toženki sploh izročen kot posojilo, je tožbeni zahtevek ob uporabi 1. odstavka 569. člena OZ pravilno zavrnjen.

Če trditvene podlage ni, mora sodišče šteti, da določenih dejstev ni, tudi če se morda mimo navedb strank odkrijejo v dokaznem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2013 naprej ter za pravdne stroške. Pravdne stroške tožene stranke v višini 891.094,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Kot dejansko zmotne in protispisne (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) izpodbija dokazno oceno o tem, kje sta se pravdni stranki nahajali 8. 5. 2013. Dejansko zmotna, nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju je ocena o tem oziroma razlogi (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) o pričetku del na K.. Napačna in protispisna je ocena izpovedbe priče P.. Prilaga nove dokaze (in to opravičuje, češ, da za zmotno dokazno oceno ni mogel vedeti prej), ki dokazujejo njegovo osebno prisotnost 8. 5. 2013 v N. na izpitih oziroma izobraževanju in ne na K.. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačnih zaključkov o datumu del na K. sodišče tožniku neutemeljeno očita, da je samovoljno zapisal besedilo posojilne pogodbe na (prazen) list s toženkinim podpisom. Toženka ni dokazala, da bi mu take liste izročila, tožnik pa to zanika. Za urejanje pogodbe o leasingu niso bili potrebni. Napačen in nelogičen je zaključek, da je razlog za samovoljen zapis pogodbe neplačilo izvedenih del za toženko. Zmotno so ugotovljene okoliščine o tem, kje je bil toženkin avtomobil. Sodišče je verjelo neverodostojnim pričam, ki so bile pod toženkinim vplivom. Pogodbe, potrdila Š., zavrženja ovadbe ODT ni upoštevalo. Nepristranskim pričam in tožniku ni verjelo. Gre za sodbo presenečenja in arbitrarno odločanje. Zato naj v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da sta s toženo stranko 8. 5 .2013 sklenili pisno posojilno pogodbo za 6.500,00 EUR za dobo treh mesecev. Na tej podlagi vtožuje vračilo vtoževanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude naprej. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da zapisana pogodba ne odraža dejanskega stanja, da posojila ni bilo in da tožeča stranka na ta način v resnici neutemeljeno zahteva plačilo izvedenih del na njenem objektu na K., česar ni dolžna plačati, ker so bila dela slabo opravljena. Tožeča stranka je zahtevek iz naslova pogodbe o delu izrecno zanikala in trdila, da vtožuje izključno vračilo nevrnjenega posojila po vtoževani posojilni pogodbi (določbe 569. člena OZ in naslednji).

S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa na drugi strani, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja. Po ugotovitvi, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila zatrjevana posojilna pogodba sklenjena, niti da je bil zatrjevani znesek toženki sploh izročen kot posojilo, je tožbeni zahtevek ob uporabi prvega odstavka 569. člena OZ pravilno zavrnjen. Ključna dejstva so pravilno in popolno ugotovljena. Odločitev pa je pojasnjena z dovolj jasnimi razlogi, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti. Ker pritožbeno sodišče pritrjuje sprejeti odločitvi kot pravilni, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Drži, da se je sodišče podrobno in natančno ukvarjalo z vsemi trditvami in ugovori pravdnih strank o okoliščinah zapisa same listine, ki naj bi dokazovala sklenitev pisne posojilne pogodbe (kraj in datum sklenitve pogodbe in v zvezi s tem prisotnost strank in prič v S. in na H. na dan 8. 5. 2013, ko naj bi bila pogodba zapisana oziroma podpisana in s tem sklenjena v N.). V zvezi s tem je ocenjevalo tako nasprotujoči si izjavi samih pravdnih strank, prič, ki sta jih v podkrepitev svojih navedb predlagali, in tudi listine, ki naj bi potrjevale njihove izpovedbe. Vendar sta že stranki o svojih lokacijah na dan 8. 5. 2013 izpovedovali tako različno, pa tudi priče, ki o sami sklenitvi posojilne pogodbe niso vedele ničesar, da samo po tej okoliščini (kje sta bili pravdni stranki 8. 5. 2013) ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je bila posojilna pogodba res sklenjena (na ta dan ali morda kakšen drug dan) in denar izročen kot posojilo. Zato te okoliščine same po sebi ne morejo biti zadostne in relevantne za presojo, ali je bila posojilna pogodba med strankama sklenjena. Novi dokazi, ki jih v pritožbi ponuja tožnik in opravičuje, zakaj jih prilaga šele sedaj, siceršnje dokazne ocene sodišča, da pravdni stranki pogodbi nista sklenili, ne morejo omajati.

Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik za toženko opravljal dela na njenem objektu in da mu jih toženka zaradi spora o kvaliteti del ni v celoti plačala, razlika pa ustreza vtoževanemu znesku, pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, da vtoževani znesek ne izvira iz posojilnega razmerja med pravdnima strankama, pač pa iz njunih drugih nerešenih medsebojnih razmerij. Pritožnik jih je priznaval, vendar zanikal, da bi bili predmet tožbe oziroma tožbenega zahtevka. Ob nespornem dejstvu, da izvedena dela niso bila v celoti plačana, o čemer sta izpovedovali obe pravdni stranki in ob s pričami potrjenem dejstvu, da toženka zaradi napak ni bila zadovoljna z izvedenimi deli, so razlogi v točki 12. sodbe, da vtoževani znesek izhaja iz druge podlage, kot jo zatrjuje in dokazuje tožnik v tej pravdi, življenjsko logični, prepričljivi in za pritožbeno sodišče povsem sprejemljivi.

Enako velja za oceno, da je listino o posojilni pogodbi zapisal pritožnik samovoljno, sam in da je pri tem izkoristil dokumentacijo, ki mu jo je izročila toženka za urejanje leasing pogodbe (vključno s praznimi listi z njenim podpisom, na katere je lahko vpisal sporni zapis posojilne pogodbe). Tožnik je sam povedal, da je posojilno pogodbo zapisal sam. Priznal je tudi urejanje leasing pogodbe s toženkinimi dokumenti. Ob dejstvu, da neposrednih prič, ki bi iz lastnega vedenja potrjevale sklenitev posojilne pogodbe in ob drugih okoliščinah medsebojnega razmerja med pravdnima strankama, ki kažejo na nerešena razmerja iz drugega pravnega posla, medtem ko materialnih dokazov o izročitvi denarja (posojila) sploh ni, je ocena, da posojilna pogodba ni bila sklenjena, v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Pogodba je sklenjena šele, ko stranki dosežeta soglasje o bistvenih sestavinah (v obravnavanem primeru: o posojilu in znesku posojila). V obravnavanem primeru se je sodišče zanesljivo prepričalo, da med strankama soglasja za sklenitev posojilne pogodbe niti izročitve posojila ni bilo. Dokazna ocena, ki je opravljena upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP – po presoji vseh izvedenih dokazov in ne le tistih, ki bi utegnili biti pritožniku v korist, je pravilna. Pritožnik je ne more z ničemer omajati. Zgolj njegovo nestrinjanje z njo pa ne zadošča za uveljavljene absolutne in relativne procesne kršitve niti za očitek o arbitrarnem sojenju.

Glede na ugotovljena dejstva je tožbeni zahtevek za vračilo posojila zavrnjen ob pravilni uporabi materialnega prava. Ker vtoževani znesek ne predstavlja posojila, tožeča stranka iz tega naslova ne more zahtevati vračila vtoževanega zneska. Druge podlage ni zatrjevala niti vtoževala. Sodišče mora odločati v mejah postavljenega zahtevka. Skladno z razpravnim načelom pa odločati le o tistih dejstvih, ki jih stranke zatrjujejo in dokazujejo. Če trditvene podlage ni, mora šteti, da določenih dejstev ni, tudi če se morda mimo navedb strank odkrijejo v dokaznem postopku.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba tudi ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato do povračila pritožbenih stroških ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Po načelu potrebnosti tudi ona sama trpi stroške, ki so ji nastali s tem (prvi odstavek 155. člena ZPP).