Jedro

Ker je imel tožnik tudi po zaključku bolniškega staleža težave z zapestjem, je za presojo utemeljenosti nadaljevanja staleža potrebno ugotoviti, ali so bile te težave izražene v takšni meri, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen opravljati svojega dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 12. 2011 in št. ... z dne 29. 11. 2011 v delu, ko je odločeno, da je tožnik od 1. 12. 2011 dalje zmožen za delo ter da se ugotovi, da je bil tožnik tudi v času od 1. 12. 2011 do 13. 2. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu oziroma zaradi bolezni. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca z dne 25. 9. 2012, ki je v pisnem mnenju zaključil, da je bil tožnik v spornem obdobju sposoben opravljati svoje delo čiščenja in vzdrževanja prostorov in okolice, ker naj bi bil njegov zlom zapestja običajen in brez posebnosti, kakršen se zarašča v šestih do osmih tednih. Izvedenec je zaključil in sodišče mu je sledilo, da se diagnoza (zaplet) Sudeckova distrofija, ki je večkrat navedena v osebnem kartonu tožnika in prav tako v njegovih izvidih, dejansko ni razvila, ker naj bi bil izvid CT slikanja negativen. Sodišče tudi verjame sodnemu izvedencu, da je edini verodostojen izvid glede omenjene diagnoze, izvid prof. A.A., dr. med., specialista radiologa z dne 7. 6. 2012 iz katerega izhaja, da je imel tožnik normalno mineralizacijo kosti in le nakazane znake lisaste Sudeckove distrofije. To po mnenju izvedenca pomeni, da ni šlo za Sudeckovo bolezen, kljub temu, da se ta diagnoza pojavlja v tožnikovih izvidih in v zdravstvenem kartonu, kamor naj bi se vpisovala po inerciji. V konkretnem primeru je tožnik od zloma zapestja dne 20. 8. 2011 dalje opravil več RTG pregledov. Za konkreten spor je pomemben RTG posnetek z dne 3. 11. 2011, to je neposredno pred spornim obdobjem. Ta RTG posnetek so namreč v Splošni bolnišnici B (izvid z dne 3. 11. 2011) drugače povzemali, kot je ta posnetek povzet v izvidu ortopedinje z dne 13. 1. 2012. Sodni izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi povedal, da RTG posnetka z dne 3. 11. 2011 ni imel na voljo in ga ni pogledal. Tožnik je vztrajal pri tem, da si izvedenec navedeni izvid ogleda in da nato svoje izvedensko mnenje dopolni, vendar izvedenec tega ni storil, temveč se je oprl na izvid CT z dne 7. 6. 2012, ki sploh ne prikazuje dejanskega stanja v spornem obdobju, temveč stanje več kot pol leta kasneje. Obstoja Sudeckove distrofije ni mogoče zanikati, ne da bi vpogledati v RTG posnetek z dne 3. 11. 2011. Tožnik je predlagal zaslišanje specialista radiologa, ki je izdal izvid z dne 7. 6. 2012 iz razloga, da bi se odpravil dvom o obstoju Sudeckove distrofije, vendar pa sodišče tega dokaznega predloga ni izvedlo in v izpodbijani sodbi tudi ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Tožnik je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja z vpogledom v RTG posnetek z dne 3. 11. 2011. Tudi temu dokaznemu predlogu sodišče ni sledilo in tudi ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog, kar prav tako pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je skladno z določbami Zakona o pacientovih pravicah uveljavil pravico do drugega mnenja in 18. 1. 2013 pridobil izvid specialista rentgenologa. Ta izvid tožnik prilaga šele v pritožbenem postopku, saj ga pred tem brez svoje krivde ni mogel priložiti. Iz izvida izhaja, da je na RTG slikah desnega zapestja poleg stanja po poškodbi distalnega dela radiusa videti tipične znake za Sudeckovo bolezen. To pa pomeni, da je zaradi opustitve proučitve RTG slik ostalo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Po prepričanju tožnika na obstoj Sudeckove bolezni ni mogoče sklepati iz izvidov, ki so bili izdani 9 mesecev po spornem obdobju. Sodni izvedenec tudi ni upošteval vseh izvidov, ki se nahajajo v tožnikovem zdravstvenem kartonu, nenazadnje je tudi že zdravstvena komisija v okviru pregleda tožnika dne 8. 5. 2012 ugotovila spremembe na koži podlahti. Spremembe na koži pa so po mnenju izvedenca pomembne pri ugotavljanju Sudeckove bolezni. Napačen je zaključek sodnega izvedenca, da se pri tožniku spremembe na koži niso nikoli izrazile. Tudi nevrološki izvid z dne 15. 6. 2012 je sodni izvedenec selektivno izpustil. Iz številnih izvidov, ki se nahajajo v zdravstvenem kartonu in ki se nanašajo na čas po 13. 2. 2012 izhaja, da se je tožnik še več mesecev zdravil in bil tudi začasno zadržan od dela zaradi težav z desnim zapestjem. Tako je bil tudi nevrološko obravnavan dne 15. 6. 2012 zaradi bolečin v desnem zapestju in zaradi slabše funkcionalnosti desnice. Tudi zdravstvena ocena funkcionalnih zmogljivosti opravljenih na Soči je pokazala, da je tožnik trajno zmožen le za dela, pri katerih ne bo izvajal ponavljajočih se gibov v desnem zapestju, kjer ne bo potrebna groba moč desne roke in v skrajšanem 4 urnem delovnem času. Slednje pomeni, da se je tožnikova dejanska delovna zmožnost po poškodbi zapestja očitno celo trajno zmanjšala, kakor izhaja iz poročila o obravnavi v rehabilitacijskem timu in že zato je to toliko bolj sporna odločitev sodišča, da je bil tožnik ravno v spornem obdobju zmožen za svoje delo čiščenje in pomivanje zunanjih in notranjih površin. Da se je tožnik tudi po spornem obdobju, torej od 13. 2. 2012 dalje zdravil za enakovrstnimi težavami je nenazadnje potrdil tudi sodni izvedenec. Tožnik tudi graja navedbe sodišča, da je bilo pričanje tožnika neverodostojno. Prav tako tudi opozarja, da bi moralo sodišče v dokaznem postopku vpogledati v zdravstveni karton tožnika, saj je sodni izvedenec podal svoje mnenje med drugim ravno na podlagi vpogleda v zdravstveni karton. Po mnenju pritožbe ni dopustno podajati izvedenskega mnenja na podlagi listinske dokumentacije, ki je ni v sodnem spisu in ki je niti sodišče ni v dokaznem postopku vpogledalo. Bistveno je namreč, da bi se moralo sodišče samo seznaniti z vso relevantno dokumentacijo. Po mnenju tožnika je sodišče s tem, ko ni vpogledalo dokumentacije v zdravstvenem kartonu bistveno kršilo določbe postopka (217. člen ZPP). Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je sodni izvedenec korektno opisal tako objektivizirano zabeležene težave tožnika kot sam postopek zdravljenja, kar je potrdil tudi na naroku 6. 12. 2012. V predmetnem sporu se presoja delazmožnost tožnika v času od 1. 12. 2011 do 13. 2. 2012, zato se tožnikovo zdravstveno stanje lahko presoja na podlagi medicinske dokumentacije, ki je bila v navedenem času na voljo. Kot izhaja iz izpodbijanih odločb in tudi iz mnenja sodnega izvedenca pa klinično opisano zdravstveno stanje tožnika razvidno iz dokumentacije iz tega obdobja ne zahteva bolniškega staleža, kar pomeni, da je bil tožnik zmožen za svoje delo. Izvedenec se je tudi opredelil do zatrjevane Sudeckove distrofije. Tožnik znakov Sudeckove distrofije, ki se kažejo v spremembi kože ni imel in tudi ni opisana v medicinskih izvidih. Nekorektno je navajanje tožnika, da je tožena stranka na pregledu tožnika 8. 5. 2012 ugotovila spremembe na koži (4 mesece po izdani sporni odločbi). Gre za obdobje po spornem obdobju in je tovrstna ugotovitev predmet drugega postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo ko neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik. Sodišče je sodbo ustrezno obrazložilo, tako da ni podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede sklicevanja na relativne kršitve postopka, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 6. 12. 2012 ugotavlja, da tožnik teh kršitev ni uveljavljal že na samem naroku, zato pritožbeno sodišče na podlagi 286. b člena ZPP kršitev, na katere se tožnik sklicuje pozneje, ni upoštevalo, saj tožnik tudi ni navajal, zakaj teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 12. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 29. 11. 2011. Imenovani zdravnik je z navedeno odločbo odločil, da je bil tožnik od 25. 11. 2011 do 30. 11. 2011 začasno nezmožen za delo (poškodba pri delu). Od 1. 12. 2011 dalje pa je tožnik zmožen za delo. Glede na postavljen tožbeni zahtevek je torej sporna odločitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo le do 1. 12. 2011. Po ugotovitvi, ki med strankama ni sporno, je bil tožnik ponovno začasno nezmožen za delo z 14. 2. 2012. Pravice iz zdravstvenega zavarovanja ter postopek v zvezi s samim uveljavljanjem pravic, kot tudi vprašanje ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo, je urejen v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami). Podrobnejše določbe v zvezi z izvajanjem zakona, pa so določene v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). Skladno z 232. členom POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

V sporni zadevi je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik. Zaslišan na glavni obravnavi je izpovedal, da opravlja dejavnost čiščenja poslovnih prostorov, pomivanje stekel na lestvah, pometanje parkirišč. Pri delu nujno potrebuje desno roko. Tožnik se je 20. 8. 2011 poškodoval pri delu in sicer je šlo za zlom desne koželjnice. V bolniškem staležu je bil do 30. 11. 2011. Kot vzrok je bila navedena poškodba pri delu.

Po stališču pritožbenega sodišča je v zadevi ostalo odprto vprašanje, ali se je tožniku zdravstveno stanje v času od 1. 12. 2011 dalje toliko izboljšalo, da je bil sposoben opravljati svoje delo. Omenjeno vprašanje pa je ostalo nerazčiščeno, kar pomeni, da je bila posledično tudi odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. V sporni zadevi se je sodišče predvsem osredotočilo na vprašanje, ali je bila pri tožniku v spornem obdobju prisotna Sudeckova distrofija. Po stališču pritožbenega sodišča pa ni odločilno vprašanje, ali je bila podana omenjena diagnoza, temveč je odločilen odgovor na vprašanje, ali so pri tožniku po 1. 12. 2011 dalje obstajale zdravstvene težave, če so, kakšne so bile te težave in nadalje, kako so te težave vplivale na tožnikovo delovno zmožnost. Da navedeno vprašanje ni bilo ustrezno razčiščeno kažejo že ugotovitve sodnega izvedenca, ki ni prepričljivo odgovoril na vprašanje v zvezi z zmožnostjo tožnika za opravljanje svojega dela, saj je izvedenec sam pojasnil, da bi moral glede tega podati mnenje specialist medicine dela, prometa in športa. Prav tako iz izvedenskega mnenja izhaja, da so pri tožniku obstajale določene težave, saj v pisnem izvedenskem mnenju omenja, da je imel tožnik občasne bolečine. Ugotovitev izvedenca, da je bil tožnik sposoben za ožemanje krpe pa je pomankljiva, kajti potrebno je upoštevati tudi druge obremenitve pri delu. Izvedenec tudi navaja, da se zlom, kakršnega je doživel tožnik, zarašča praviloma v 6 do 8 tednih, s tem da je v točki 1 pisnega izvedenskega mnenja na strani 5 pojasnil, da se že med zdravljenjem vedno svetuje fizikalno terapijo, po času, ko pa zlom zaraste, pa je ta bolj intenzivna, tako da se zapestje ustrezno razgiba in je sposobno za normalne fizične obremenitve. Zdravnik v Zdravilišču C 13. 1. 2012 celo ugotavlja, da je bilo zapestje še dolgo po odstranitvi mavca otečeno, boleče, po fizioterapiji le malo izboljšanja, navaja tudi mravljinčenje v roku, bolečine tudi ponoči. Tudi ostali izvidi, kot na primer izvid z dne 14. 2. 2012 izkazujejo, da je še vedno obstajala občutljivost distalnega dela radiusa na otip. Vsi navedeni izvidi izkazujejo, da je tožnik tudi v spornem obdobju še vedno imel določene težave z zapestjem, kar nenazadnje ugotavlja tudi sodni izvedenec, pri tem pa ni ustrezno ugotovljeno, ali so bile te zdravstvene težave izražene v taki meri, da tožnik v spornem obdobju začasno ni bil zmožen opravljati svoje delo.

Ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo najprej razčistilo kakšne so bile delovne obremenitve tožnika. Tožniku bo naložilo, da predloži RTG posnetke z dne 3. 11. 2011, na katere se je skliceval v postopku. Nato bo od sodnega izvedenca zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja. Po potrebi bo izvedlo tudi druge dokaze, pomembne za odločitev o zadevi. Po tako dopolnjenem postopku bo ponovno razsodilo v zadevi.

Glede priglašenih stroškov postopka je sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o povrnitvi stroškov postopka pridržalo za končno odločbo.