Jedro

Če zavarovanec povzroči s svojo vožnjo na cesti okoliščine, zaradi katerih potem pride do prometne nesreče (na vozišče povleče betonske stebričke z verigo, ki so zaprli določen del cestišča), izgubi zavarovalno kritje, ker se je odpeljal s kraja, kjer se je zgodila nesreča, le vprimeru, če je, predno se je odpeljal, videl, da se je nesreča zgodila. Kasnejše vedenje o tem, pa ne šteje kot razlog za izgubo pravice iz zavarovanja po tč. 3c. 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je razsodilo, da ostane plačilni nalog tega sodišča opr. št. I 821/2001 z dne 29.6.2001, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku

864.553,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot so določene, in za plačilo 15.600,00 SIT stroškov postopka, v veljavi. Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožeči stranki še nadaljnjih 25.166,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Ne sprejema dejstva, da je odgovoren za nesrečo in nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ko je verjelo priči V. O., ne pa priči M. P.. Ne drži, da je podrl nosilce, ki so bili povezani z verigo, in jih potegnil na nasprotno smerno vozišče, kar dokazuje z vpogledom slik poškodbe vozila. Zanika, da bi pobegnil s kraja prometne nesreče, ki je ni videl, zanika pa tudi, da bi bil alkoholiziran in zatrjuje, da vozila ni upravljal, zato se ne čuti dolžnega ter odgovornega opravljati preizkusa alkoholiziranosti za nesrečo, ki je ni povzročil in za katero ni odgovoren. Trdi, da je tožeča stranka zavajala tako njega kot oškodovanca, kar je navajala v dopisu, da ga oškodovanec pozna in trdi, da je odgovoren za nesrečo, čeprav je oškodovanec sam povedal na obravnavi, da toženca vidi prvič v življenju, kar potrjuje, da z voznikom P. M. nista bila na kraju, ko je prišlo do nesreče in zato tudi ni prišlo do pobega s kraja le-te. Ne policisti, ne priče se ne spominjajo dogodkov in vsi le domnevajo, kaj se je zgodilo. Predlaga, da sodišče dodobra prouči zadevo in njegovi pritožbi ugodi, saj se čuti izigranega glede na to, da je bil brez zaposlitve in ni imel finančnih možnosti za svojo obrambo ter pravično sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je štelo, da je tožena stranka izgubila zavarovalne pravice po 3. točki 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ker je vozilo tožene stranke, v katerem je bil toženec, odpeljalo s kraja nesreče, ne da bi sporočil svoje podatke in se je s tem izognil preizkusu alkoholiziranosti, poleg tega, pa da tudi ni dokazal, da sam ali pa voznik M. P. ni kriv za obstajanje okoliščin iz 1. odstavka 3. člena citiranih splošnih pogojev, oziroma da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Po določbi 3.c točke 1. odstavka AO-97 izgubi zavarovanec svoje pravice iz zavarovanja, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je toženec lastnik vozila, da je med pravdnima strankama obstajala zavarovalna pogodba, katere sestavni del so tudi splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97, da je bila škoda povzročena z vozilom tožene stranke, ki je podrlo nosilce, povezane z verigo, in jih povleklo na nasprotno smerno vozišče, kar je bilo vzrok za trčenje K. D. v betonski nosilec in nastanek škode.

Prerekano tudi ni dejstvo, da sta toženec in M. P. odpeljala s kraja, kjer so bili podrti nosilci na vozišču, ki so bili vzrok za nastanek škode. Vendar pa v izpodbijani sodbi ni ugotovitve, kdaj sta se toženec in M. P. odpeljala s kraja, kjer je prišlo do prometne nesreče. Bistveno je namreč za izgubo zavarovalnih pravic, ali je tedaj, ko sta se odpeljala, glede na to da ni bilo neposrednega stika med vozilom tožene stranke in oškodovančevim, že prišlo do trčenja oškodovanca in nastanka njegove škode, ali pa se je to zgodilo šele po njunem odhodu. Le če sta se toženec in priča odpeljala že po tistem, ko je prišlo do prometne nesreče oziroma sta vedela zanjo, pa sta se odpeljala, bi bili lahko izpolnjeni pogoji po 3.c točki 1. odstavka AO-97, na podlagi katerih bi tožena stranka izgubila zavarovalne pravice. Ker sodba ne vsebuje ugotovitve, da sta toženca odpeljala že pred trčenjem oškodovanca v ovire na cesti, ki sta jih povzročila, niti ugotovitve, da je tožena stranka vedela, da je že prišlo do prometne nesreče, pa sta se odpeljala, kar vse so odločilne okoliščine za pravilno uporabo splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. To pa je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke, ker je na ugotovljeno kršitev dolžno paziti po uradni dolžnosti, ugodilo in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njej ponovno odloči.