Jedro

Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov je glede na zavezujoča stališča SEU praviloma potrebna, kadar (i) ima sodišče dovolj indicev o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali (vsaj) da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (ii) je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev. V jeziku 272. člena ZIZ prvo ustreza pojmu verjetnosti terjatve, drugo pa nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.

Opozorila ne dosežejo visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Ostajajo namreč na ravni abstraktne omembe možnosti spreminjanja tečaja in njenega bistvenega vpliva na obrok in glavnico. V njih ni sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačilni dobi), ki da lahko konkretno ohromi zmožnost tožnikov plačevati obroke.

Prvostopenjsko sodišče je težko nadomestljivo škodo tožnikov oprlo na pravilno razlago 272. člena ZIZ, prav pa je ugotovilo tudi dejstva, ki jih je podredilo zadevni normi. To so dejstva, da sta tožnika toženki verjetno že plačala več, kot sta v evrih od nje prejela, in da v okviru te pravde, četudi bi z njo uspela, ne bi mogla doseči polnega učinka končne meritorne sodbe, kajti tožbo bi morala spreminjati in celo vložiti novo.

Zadržano učinkovanje poslov pomeni, da tožnikoma obrokov, ki zapadejo v času veljavnosti začasne odredbe, ni treba izpolniti. Začasna odredba tako pravno legitimira njuno pasivnost, ki zato nima znakov kršitve pogodbe. Cilj začasne odredbe torej ni uresničljiv, kot želita prikazati tožnika, šele z nekakšno (denarno) prisilitvijo tožnikov v opustitev. Pač pa ga tožnika dosežeta neposredno sama - tako da pogodbe v času moratorija, ki ga uvaja začasna odredba, ne izpolnjujeta. Za to po naravi stvari zoper toženo banko ne potrebujeta ne izvršilnega sredstva ne preteče denarne kazni.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje stopnje v izpodbijanih delih, oba v II. točki izreka, potrdita.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

a) Povzetek izpodbijanih sklepov in bistvenih argumentov pritožb

1.Tožnika sta zoper toženkino pravno prednico vložila tožbo. Zahtevala sta: (i) ugotovitev ničnosti med pravdnima strankama sklenjene hipotekarne devizne kreditne pogodbe (v njej je tožnica kreditojemalka in zastaviteljica, tožnik zastavitelj, predmet pa je kredit v višini 193.256,00 CHF, kar je na dan sklenitve 17. 5. 2007 pomenilo 116.475,40 EUR, in ki se odplačuje v 300 mesečnih anuitetah, tako da zadnja zapade 18. 6. 2032) in sporazuma o zavarovanju pogodbene terjatve s hipoteko na nepremičnini v njuni lasti; (ii) prva toženka še plačilo 21.572,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom, izdanim 16. junija 2024, pretežno ugodilo predlogu tožnikov za izdajo začasne odredbe. Do pravnomočnega končanja spora je zadržalo učinkovanje med pravdnima strankama sklenjene devizne kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju pogodbene terjatve s hipoteko (I. točka izreka). Preostali del predloga, s katerim sta tožnika zahtevala še prepoved toženkinega razpolaganja s terjatvami iz zadevne pogodbe, prepoved izterjave teh terjatev in uveljavljanje kakršnih koli plačil, vse pod pretnjo denarne kazni, je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilno odločitev je sodišče v bistvenem utemeljilo z argumentom, da je namen zavarovanja - to je zagotoviti poln učinek končne meritorne odločbe - dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe in na njo vezanega posla o hipotekarnem zavarovanju.

3.Z II. točko izreka sklepa, izdanega 18. oktobra 2024, je sodišče zavrnilo toženkin ugovor zoper začasno odredbo, izdano 18. 6. 2024. Sklicujoč se na prvi odstavek 272. člena in drugo alinejo drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, kakor ju (s pravom Evropske Unije skladno) razlaga aktualna sodna praksa, je presodilo, da sta izpolnjena dva nujna razloga za izdajo začasne odredbe. Prvič, tožnika sta verjetno izkazala obstoj nedenarne terjatve, kajti toženka ob sklepanju pogodbe verjetno ni izpolnila visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti (tega ni niti trdila) in je zato zadevna kreditna pogodba verjetno nična. Izpolnjen je po presoji sodišča tudi drugi nujni razlog za začasno odredbo. Tožnikoma, ki sta toženki verjetno že plačala več, kot sta v evrih od nje prejela, bi namreč brez začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Nastala bi jima s tem, ko v okviru te pravde, četudi bi z njo uspela, ne bi mogla doseči polnega učinka končne meritorne sodbe (za dosego tega cilja bi namreč morala spreminjati tožbo in celo vložiti novo).

4.Tožnika izpodbijata zavrnilni del sklepa z dne 16. 6. 2024, to je II. točka njegovega izreka. Sodišče prve stopnje naj bi bistveno kršilo pravdni postopek in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, domnevno kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave pojmujeta tožnika kot poseben pritožbeni razlog. Predlagana začasna odredba toženki zapoveduje opustitev, kar po oceni tožnikov pomeni t. i. nenadomestno ravnanje, za kršitev katerega mora sodišče določiti denarno kazen. Zgolj z zadržanjem učinka pravnih poslov, ki pomenijo izvršilni naslov, naj namena zavarovanja ne bi bilo mogoče doseči. Zato ne, ker bi v primeru, če bi toženka kljub izdani začasni odredbi predlagala izvršbo, morala tožnika vse do pravnomočne odločitve o ugovoru trpeti blokado sredstev na računih in rubež premičnin.

5.Toženka izpodbija II. točko izreka sklepa z dne 18. 10. 2024 iz vseh razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče naj bi nápak, namreč ne oziraje se na konkretne okoliščine, apliciralo sodbo Sodišča Evropske Unije (SEU) C-287/22 na njen primer. Ne strinja se s presojo, da sta tožnika izkazala obstoj terjatve, kajti: (i) kreditna pogodba ni nična, saj je toženka opozorila na vsa tveganja, ki so ji mogla biti znana, poleg tega zgolj neizpolnjena pojasnilna dolžnost še ne pripelje do ničnosti (povrh se sodišče ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem oziroma jih je napačno povzelo, dokazne predloge nedopustno zavrnilo, odločitve pa se ne da preizkusiti); (ii) ne drži, da kondikcijski zahtevek ni zastaral. Težko nadomestljiva škoda je po generalnem in pavšalnem ter zato nesprejemljivem stališču prvostopenjskega sodišča podana vselej, ko je potrošnik že vrnil glavnico kredita. S tem in ker je vprašanje reverzibilnosti štelo za nepomembno, je sodišče prve stopnje v nasprotju s prej ustaljeno sodno prakso čezmerno ščitilo tožnika in tako kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, jamstva poštenega postopka iz 23. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zraven tega po mnenju toženke ni verjetno, da sta tožnika kredit že poplačala, saj poleg glavnice dolgujeta tudi obresti.

6.Toženka je odgovorila na pritožbo tožnikov. Predlaga njeno zavrnitev.

7.Pritožbi nista utemeljeni.

b) O neutemeljenosti toženkine pritožbe zoper sklep z dne 18. 10. 2024

8.Sodna praksa, ki ji je v izpodbijanem sklepu utemeljeno sledilo sodišče prve stopnje, temelji na visoko postavljenih standardih potrošniškega prava s področja dolgoročnih deviznih kreditnih pogodb. Te je, poleg zlasti Vrhovnega sodišča, z razlago soustvarilo tudi Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), (argumentativna) moč njegovih odločitev pa skladno s tretjim odstavkom 3.a člena Ustave zavezuje tudi slovenska sodišča. Pritožbeno sodišče se tako strinja z vsemi materialnopravnimi premisleki prvostopenjskega sodišča (i) pri razlagi standarda pojasnilne dolžnosti, ko gre za potrošniški dolgoročni kredit v CHF, (ii) pri razlagi posledic, če ta standard ni dosežen, in (iii) pri razlagi 272. člena ZIZ kot mehanizma, ki naj prepreči težko nadomestljivo škodo v obliki tveganja, da potrošniku uspeh s tožbo ne bi prinesel polnega učinka odločitve o ničnosti.

9.Konkretno. V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstaja ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Večkrat je bilo v zadnjem času v sodni praksi višjih sodišč utemeljeno, kar je o razlagi 272. člena ZIZ, ko gre za dolgoročne potrošniške kredite v CHF, izčrpno obrazložilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče temu lakonično pritrjuje z argumenti, kakor so razgrnjeni že v sklepu VSL II Cp 1659/2024:

(i)v skladu s prvim odstavkom 7. člena Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva) je država dolžna zagotoviti obstoj ustreznih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev, ki morajo omogočiti, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, kakršen bi bil podan, če nepoštenega pogoja ne bi bilo,

(ii)zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,

(iv)polni učinek je dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, pogojene s plačilom sodnih stroškov

(v)posledic neveljavnosti pogodbe Direktiva ne določa, vendar morajo biti nacionalna pravila združljiva s cilji Direktive, in da zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive, kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina.

10.Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov je glede na zavezujoča stališča SEU praviloma potrebna, kadar (i) ima sodišče dovolj indicev o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali (vsaj) da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (ii) je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev. V jeziku 272. člena ZIZ prvo ustreza pojmu verjetnosti terjatve, drugo pa nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.

11.Opisanemu stališču samemu po sebi toženka pripisuje kršitev ustavnih procesnih jamstev iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave. Izmed njih je konkretiziran le očitek, da je sodišče odstopilo od dotlej ustaljene sodne prakse, v kateri je pogoje za izdajo tovrstnih začasnih odredb, predvsem pojem težko nadomestljive, razlagalo ozko. Toda 22. člen Ustave ne prepoveduje vsakršnega odstopa od sodne prakse, pač pa le samovoljen oziroma arbitraren odstop. Nasprotno bi bilo namreč nevzdržno, kajti dušilo bi sodiščem pridržano nalogo razlagati splošna in abstraktna (zakonska) pravila v harmoniji z razvojem družbene stvarnosti. Nič drugega kot to so storila sodišča, ko so pravni standard težko nadomestljive škode iz drugega odstavka 272. člen ZIZ razložila skladno z visokimi standardi evropskega potrošniškega prava pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti.

12.Prvostopenjsko sodišče je pravilno in postopkovno korektno presodilo, zakaj je pogodba verjetno nična. Neutemeljena je na preseženo sodno prakso oprta toženkina polemika, da neustrezno izpolnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi še ne pomeni nepoštenosti pogodbenega pogoja in s tem ničnosti pogodbe. Drži nasprotno. V aktualni sodni praksi je bilo res mnogokrat obširno utemeljeno - in v izpodbijanem sklepu je to izčrpno ponovljeno - da neustrezno izpolnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost pogodbe (4. alineja prvega odstavka 24. člena, drugi odstavek 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov in prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika). Enako velja za vsebino standarda pojasnilne dolžnosti. Ta standard zahteva konkretno opozorilo potrošniku na realno možnost, da lahko pride v dolgotrajnem obdobju odplačevanja kredita do zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov), v kateri potrošnik prejema dohodke, tako da mesečnih obveznosti morda ne bo mogel več izpolnjevati (t. i. črni scenarij).

13.Ob izčrpno obrazloženi in jasno strukturirani tezi tožnikov, da na tveganost nista bila ustrezno opozorjena, bremeni zatrjevanje (in izkazovanje) pozitivnega dejstva, da je tožnikoma dala takšno opozorilo, toženo banko. Toda na negativnem dejstvu oprti tezi tožnikov, da ju toženka na prevzem tveganja ni opozorila na zahtevano kvalificiran način, se toženka na ravni trditev ni sklepčno zoperstavila. Res ji je, kot je točno zapisalo prvostopenjsko sodišče, pretežno nasprotovala z nestrinjanjem z visoko kvalificiranim standardom pojasnjevanja in s poudarjanjem, da za izredne dogodke (ki so povzročili drastično nihanje tečaja CHF) ni mogla vedeti. Trditev, za katere toženka ocenjuje, da ustrezajo standardu dolžnega pojasnila, sodišče prve stopnje ni narobe povzelo. Pravilno je izluščilo njihovo pomensko bistvo in ga postavilo v kontekst drugih toženkinih trditev - prav tistih, ki izražajo nezmožnost tožene banke izpolniti visoke pojasnjevalne zahteve. Toženka tudi v pritožbi vztraja, da je izpolnila trditveno breme glede pojasnilne dolžnosti, čeprav ni uporabila fraze "črni scenarij", ker da je opozorila na "možnost uresničitve zelo slabega scenarija", s tem ko sta njena zaposlena tožnikoma pojasnila:

"... - da nihče ne more predvideti, kaj se bo v prihodnje dogajalo z obrestno mero, ki je bila v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ugodna v primerjavi z obrestmi za domačo valuto,

-da nihče ne more predvideti, kaj se bo v prihodnje zgodilo na področju deviznih tečajev, niti ni mogoče napovedati nekih mejnih deviznih tečajev,

-da nihče ne more predvideti, kaj se bo v prihodnje zgodilo na področju deviznih tečajev, niti ni mogoče napovedati nekih mejnih deviznih tečajev,

-da nihče ne more predvideti končnega donosa ali izgube instrumenta vračila kredita - ali bo CHF kredit dražji ali cenejši od kredita v EUR

-da nihče ne more predvideti končnega donosa ali izgube instrumenta vračila kredita - ali bo CHF kredit dražji ali cenejši od kredita v EUR

-da lahko sprememba obrestne mere in/ali sprememba tečaja bistveno vpliva na izpolnjevanje obveznosti tožeče stranke, tako na spremembo obroka kot na odplačilo glavnice."

-da lahko sprememba obrestne mere in/ali sprememba tečaja bistveno vpliva na izpolnjevanje obveznosti tožeče stranke, tako na spremembo obroka kot na odplačilo glavnice."

14.Citirana opozorila tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dosežejo visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Ostajajo namreč na ravni abstraktne omembe možnosti spreminjanja tečaja in njenega bistvenega vpliva na obrok in glavnico. V njih ni sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačilni dobi), ki da lahko konkretno ohromi zmožnost tožnikov plačevati obroke. Verjetnosti teh trditev, ker niso pravno odločilne, sodišču ni bilo treba preizkušati z dokazi (zaslišanji). Zato sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokazov ni kršilo pravil postopka niti ni pomanjkljivo ugotovilo dejanskega stanja.

14.Citirana opozorila tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dosežejo visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Ostajajo namreč na ravni abstraktne omembe možnosti spreminjanja tečaja in njenega bistvenega vpliva na obrok in glavnico. V njih ni sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačilni dobi), ki da lahko konkretno ohromi zmožnost tožnikov plačevati obroke. Verjetnosti teh trditev, ker niso pravno odločilne, sodišču ni bilo treba preizkušati z dokazi (zaslišanji). Zato sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokazov ni kršilo pravil postopka niti ni pomanjkljivo ugotovilo dejanskega stanja.

15.Toženka oporeka še pravni oceni, da sta tožnika toženki plačala več, kot sta od nje prejela, in da njun kondikcijski zahtevek še ni zastaran. Pritožbeno sodišče se tudi tu strinja s prvostopenjskim. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da sta ji tožnika od 30. 5. 2007 do 18. 1. 2024 skupaj plačala 138,048,20 EUR, medtem ko sta od nje prejela 116.475,40 EUR. SEU pa je v sodbi C-520/21 izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. Da bi tožnika dolgovala še nadomestilo za uporabo denarja (v višini pogodbenih obresti), tako ni verjetno. O kompleksnem vprašanju določitve točke začetka teka zastaralnega roka kondikcijskih zahtevkov, ki vznikajo iz ničnih potrošniških kreditnih pogodb, se sodna praksa - tako na ravni SEU kot nacionalnih sodišč - še oblikuje. Za potrebe rešitve tega provizoričnega in hitrega postopka zavarovanja zadošča sklep, da v času, ko potrošnik pogodbo kreditni instituciji v pogodbeno določenih rokih še izpolnjuje, kondikcijski zahtevek ne more zastarati. Nasprotno stališče bi namreč čezmerno - in zato z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave nedopustno - omejevalo pravico potrošnika do sodnega varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji. Bilo bi tudi v opreki z načelom učinkovitosti prava EU.

15.Toženka oporeka še pravni oceni, da sta tožnika toženki plačala več, kot sta od nje prejela, in da njun kondikcijski zahtevek še ni zastaran. Pritožbeno sodišče se tudi tu strinja s prvostopenjskim. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da sta ji tožnika od 30. 5. 2007 do 18. 1. 2024 skupaj plačala 138,048,20 EUR, medtem ko sta od nje prejela 116.475,40 EUR. SEU pa je v sodbi C-520/21 izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. Da bi tožnika dolgovala še nadomestilo za uporabo denarja (v višini pogodbenih obresti), tako ni verjetno. O kompleksnem vprašanju določitve točke začetka teka zastaralnega roka kondikcijskih zahtevkov, ki vznikajo iz ničnih potrošniških kreditnih pogodb, se sodna praksa - tako na ravni SEU kot nacionalnih sodišč - še oblikuje. Za potrebe rešitve tega provizoričnega in hitrega postopka zavarovanja zadošča sklep, da v času, ko potrošnik pogodbo kreditni instituciji v pogodbeno določenih rokih še izpolnjuje, kondikcijski zahtevek ne more zastarati. Nasprotno stališče bi namreč čezmerno - in zato z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave nedopustno - omejevalo pravico potrošnika do sodnega varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji. Bilo bi tudi v opreki z načelom učinkovitosti prava EU.

16.V 9. do 11. točki obrazložitve je pojasnjeno, da pritožbeno sodišče ne sprejema toženkine splošne polemike z evropsko skladno razlago 272. člena ZIZ, in zakaj ne. S tem je v bistvu odgovorjeno tudi na očitek o nepravilnosti ugotovitve oziroma presoje, da tožnikoma grozi težko nadomestljiva škoda. Prvostopenjsko sodišče je namreč težko nadomestljivo škodo tožnikov oprlo na pravilno razlago 272. člena ZIZ, prav pa je ugotovilo tudi dejstva, ki jih je podredilo zadevni normi. To so dejstva, da sta tožnika toženki verjetno že plačala več, kot sta v evrih od nje prejela, in da v okviru te pravde, četudi bi z njo uspela, ne bi mogla doseči polnega učinka končne meritorne sodbe, kajti tožbo bi morala spreminjati in celo vložiti novo. Ne drži, da tožnika trditev o tem nista dala, in tudi ne, da sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Da reverzibilnost za izdajo začasne odredbe ni pogoj še reverzibilnost, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo. Ne glede na to sodišče pod črto dodaja, da so denarne terjatve po svoji naravi reverzibilne in da ima toženka denarno terjatev zavarovano s hipoteko.

16.V 9. do 11. točki obrazložitve je pojasnjeno, da pritožbeno sodišče ne sprejema toženkine splošne polemike z evropsko skladno razlago 272. člena ZIZ, in zakaj ne. S tem je v bistvu odgovorjeno tudi na očitek o nepravilnosti ugotovitve oziroma presoje, da tožnikoma grozi težko nadomestljiva škoda. Prvostopenjsko sodišče je namreč težko nadomestljivo škodo tožnikov oprlo na pravilno razlago 272. člena ZIZ, prav pa je ugotovilo tudi dejstva, ki jih je podredilo zadevni normi. To so dejstva, da sta tožnika toženki verjetno že plačala več, kot sta v evrih od nje prejela, in da v okviru te pravde, četudi bi z njo uspela, ne bi mogla doseči polnega učinka končne meritorne sodbe, kajti tožbo bi morala spreminjati in celo vložiti novo. Ne drži, da tožnika trditev o tem nista dala, in tudi ne, da sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Da reverzibilnost za izdajo začasne odredbe ni pogoj še reverzibilnost, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo. Ne glede na to sodišče pod črto dodaja, da so denarne terjatve po svoji naravi reverzibilne in da ima toženka denarno terjatev zavarovano s hipoteko.

c) O neutemeljenosti pritožbe tožnikov zoper sklep z dne 18. 6. 2024

c)O neutemeljenosti pritožbe tožnikov zoper sklep z dne 18. 6. 2024

17.Sodišče prve stopnje je popolnoma, jasno in pravno pravilno utemeljilo, zakaj je cilj zavarovanja: doseči polni učinek odločitve o ničnosti, dosežen že z zadržanjem učinka pravnih poslov (kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju). Zadržano učinkovanje poslov pomeni, da tožnikoma obrokov, ki zapadejo v času veljavnosti začasne odredbe, ni treba izpolniti. Začasna odredba tako pravno legitimirata njuno pasivnost, ki zato nima znakov kršitve pogodbe. Cilj začasne odredbe torej ni uresničljiv, kot želita prikazati tožnika, šele z nekakšno (denarno) prisilitvijo tožnikov v opustitev. Pač pa ga tožnika dosežeta neposredno sama - tako da pogodbe v času moratorija, ki ga uvaja začasna odredba, ne izpolnjujeta. Za to po naravi stvari zoper toženo banko ne potrebujeta ne izvršilnega sredstva ne preteče denarne kazni. Ker učinkuje skladno s pravili o subjektivnih mejah pravnomočnosti začasna odredba tudi zoper morebitne toženkine singularne pravne naslednike, bi bilo odveč toženki prepovedati razpolaganje s terjatvijo. Tudi pred hipotetično možnostjo, da toženka kljub začasni odredbi zoper njiju predlaga izvršbo - čeravno zrna racionalnosti za kaj takega ni videti - sta tožnika dovolj učinkovito zavarovana. Utemeljenosti izvršilnega predloga se bosta z ugovorom zlahka ubranila, sklicujoč se na pričujočo začasno odredbo. V pritožbi izpostavljena nevarnost, da bi tožnika v takem primeru začasno, namreč do pravnomočne odločitve o ugovoru, morala trpeti blokado sredstev na računih in rubež premičnin, je prejkone le teoretična. Če bi se banka res odločila za sprožitev izvršbe vedoč, da do izpolnitve (še) ni upravičena, bi se izpostavila nepotrebnim stroškom, navsezadnje lahko tudi odškodninski odgovornosti.

17.Sodišče prve stopnje je popolnoma, jasno in pravno pravilno utemeljilo, zakaj je cilj zavarovanja: doseči polni učinek odločitve o ničnosti, dosežen že z zadržanjem učinka pravnih poslov (kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju). Zadržano učinkovanje poslov pomeni, da tožnikoma obrokov, ki zapadejo v času veljavnosti začasne odredbe, ni treba izpolniti. Začasna odredba tako pravno legitimirata njuno pasivnost, ki zato nima znakov kršitve pogodbe. Cilj začasne odredbe torej ni uresničljiv, kot želita prikazati tožnika, šele z nekakšno (denarno) prisilitvijo tožnikov v opustitev. Pač pa ga tožnika dosežeta neposredno sama - tako da pogodbe v času moratorija, ki ga uvaja začasna odredba, ne izpolnjujeta. Za to po naravi stvari zoper toženo banko ne potrebujeta ne izvršilnega sredstva ne preteče denarne kazni. Ker učinkuje skladno s pravili o subjektivnih mejah pravnomočnosti začasna odredba tudi zoper morebitne toženkine singularne pravne naslednike, bi bilo odveč toženki prepovedati razpolaganje s terjatvijo. Tudi pred hipotetično možnostjo, da toženka kljub začasni odredbi zoper njiju predlaga izvršbo - čeravno zrna racionalnosti za kaj takega ni videti - sta tožnika dovolj učinkovito zavarovana. Utemeljenosti izvršilnega predloga se bosta z ugovorom zlahka ubranila, sklicujoč se na pričujočo začasno odredbo. V pritožbi izpostavljena nevarnost, da bi tožnika v takem primeru začasno, namreč do pravnomočne odločitve o ugovoru, morala trpeti blokado sredstev na računih in rubež premičnin, je prejkone le teoretična. Če bi se banka res odločila za sprožitev izvršbe vedoč, da do izpolnitve (še) ni upravičena, bi se izpostavila nepotrebnim stroškom, navsezadnje lahko tudi odškodninski odgovornosti.

č) Sklepno

18.Zato pritožbi tožene in tožeče stranke nista utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je tako, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo in izpodbijana dela izpodbijanih sklepov potrdilo. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pa je skladno s 151. členom ZPP pridržana za končno odločbo.

č)Sklepno

-------------------------------

18.Zato pritožbi tožene in tožeče stranke nista utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je tako, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo in izpodbijana dela izpodbijanih sklepov potrdilo. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pa je skladno s 151. členom ZPP pridržana za končno odločbo.

1Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - v nadaljevanju ZIZ.

-------------------------------

2Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl - v nadaljevanju ZPP.

1Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - v nadaljevanju ZIZ.

3Širše o tem glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-416/19 z dne 16. 3. 2023 z dne 11. 7. 2024, 31. in 32. točka obrazložitve.

2Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl - v nadaljevanju ZPP.

4Denimo naslednji sklepi Višjega sodišča v Ljubljani (VSL): II Cp 1659/2024, II Cp 1621/2024.

3Širše o tem glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-416/19 z dne 16. 3. 2023 z dne 11. 7. 2024, 31. in 32. točka obrazložitve.

5Glej sodbo C-287/22, 38. in 39. točka obrazložitve, in sodbo C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (Bank M.), 57. točka obrazložitve.

4Denimo naslednji sklepi Višjega sodišča v Ljubljani (VSL): II Cp 1659/2024, II Cp 1621/2024.

6Sodba C-287/22, 43. točka obrazložitve.

7Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

5Glej sodbo C-287/22, 38. in 39. točka obrazložitve, in sodbo C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (Bank M.), 57. točka obrazložitve.

8Glej sodbo C-520/21, 66. in 76. točka obrazložitve.

6Sodba C-287/22, 43. točka obrazložitve.

9Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.

7Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

10Nosilna je odločba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, ki so ji sledile številne naslednje, denimo II Ips 49/2023 in II Ips 54/2023.

8Glej sodbo C-520/21, 66. in 76. točka obrazložitve.

11V tem se konkretni dejanski stan pričujoče zadeve razlikuje od tistega v sklepu VSL II Cp 1659/2024, kjer je banka v ugovoru med drugim trdila, da je "opozorila na možnost spremembe mesečne obveznosti in preostanka dolga ob spremembi tečaja ali liborja in da bo lahko izpolnjevanje mesečnih obveznosti zanju oteženo oz. onemogočeno, da je sprememba lahko neomejena in se bo njuna obveznost lahko drastično spremenila, da ne bosta mogla več izpolnjevati svojih obveznosti."

9Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.

Zveza:

10Nosilna je odločba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, ki so ji sledile številne naslednje, denimo II Ips 49/2023 in II Ips 54/2023.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272

11V tem se konkretni dejanski stan pričujoče zadeve razlikuje od tistega v sklepu VSL II Cp 1659/2024, kjer je banka v ugovoru med drugim trdila, da je "opozorila na možnost spremembe mesečne obveznosti in preostanka dolga ob spremembi tečaja ali liborja in da bo lahko izpolnjevanje mesečnih obveznosti zanju oteženo oz. onemogočeno, da je sprememba lahko neomejena in se bo njuna obveznost lahko drastično spremenila, da ne bosta mogla več izpolnjevati svojih obveznosti."

Pridruženi dokumenti:*

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.