Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno stanovanje ob uveljavitvi SZ hišniško stanovanje, tožnica kot stanovalka v takem stanovanju ne more uveljavljati nakup stanovanja po pogojih 117. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka skleniti s tožnico kupoprodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona za stanovanje, ki se nahaja v Ljubljani. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo (glavni) zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe, ker je presodilo, da je iztoževano stanovanje hišniško in da zato pravilna uporaba materialnega prava narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka (medtem ko je ostal odprt podrejeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala dodelitev drugega primernega stanovanja in njegov odkup).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov ter predlagala, naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Po njenih izvajanjih nobena listina ne dokazuje, da je sporno stanovanje hišniško. Za drugačne ugotovitve je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge ter na drugi stopnji spremenjeno dejansko stanje nima podlage v izvedenih dokazih. Če bi bilo stanovanje res hišniško, bi se ostali lastniki stanovanj že obrnili na tožnico in tudi zemljiškoknjižnji podatki ne pripeljejo do drugačnih ugotovitev. V kupoprodajnih pogodbah ostalih etažnih lastnikov v zadevnem objektu sporno stanovanje ni navedeno med skupnimi deli in napravami hiše. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o vseh spornih okoliščinah, ki zadevajo status spornega stanovanja ter se zato ne da preizkusiti. Zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP 1977, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo potrebno v postopku ugotoviti ali je bilo sporno stanovanje v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) hišniško in ali je pravni prednik toženke upravičeno odklonil prodajo tega stanovanja. Navedeno sodišče je ugotovilo, da izhaja iz stanovanjske pogodbe iz leta 1973, da je sporno stanovanje hišniško. Tožnica je prekinila delovno razmerje pri stanovanjskem podjetju kot hišnica 31.07.1977, za tem 10.08.1977 pa je bila sklenjena nova stanovanjska pogodba. Na podlagi teh ugotovitev (vmes je navedlo le še, kaj je tožnica izpovedala) je ocenilo, da tožnici ni bilo dodeljeno sporno stanovanje kot hišniško (verjetno leta 1977) in da zato to stanovanje ob uveljavitvi SZ ni imelo statusa hišniškega stanovanja. Menilo je še, če bi stanodajalec želel ohraniti stanovanje kot hišniško, da bi ga moral po 31.07.1977 dati v uporabo hišniku. V času sklenitve stanovanjske pogodbe z dne 10.08.1977 tako navedeno stanovanje ni bilo več hišniško ter je zato ugodilo tožničinemu zahtevku, da ji mora toženka prodati stanovanje po določbah 117. člena SZ.

Sodišče druge stopnje je na podlagi presoje istih dokazov ugotovilo, da sporno stanovanje leta 1977 (ob sklenitvi stanovanjske pogodbe z dne 10.08.1977), ni spremenilo statusa hišniškega stanovanja. Tak sklep je oprlo na naslednje ugotovitve: Stanovanjsko podjetje ... je z odločbo št... dne 12.06.1973 dodelilo tožnici sporno stanovanje kot hišniško in na podlagi te odločbe je tožnica tudi sklenila stanovanjsko pogodbo 12.06.1973. Tožnica je 31.07.1977 prenehala opravljati delo hišnice ter je bila za tem 10.08.1977 sklenjena nova stanovanjska pogodba, v kateri je bilo navedeno, da se stanovanjska pogodba sklepa na podlagi citirane odločbe o oddaji hišniškega stanovanja (torej odločbe z dne 12.06.1973). Zato je zaključilo, da se lastnost spornega stanovanja kot hišniškega leta 1977 ni spremenila (spremenila bi se lahko le na podlagi ustrezne odločbe o oddaji stanovanja v smislu 36. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih). Ni bilo ne zatrjevano in ne dokazano, da bi se namembnost navedenega stanovanja spremenila po 10.08.1977. Zato je imelo ob uveljavitvi SZ status hišniškega stanovanja. Sodišče druge stopnje je v skladu s takšnimi ugotovitvami ocenilo, da tožničin zahtevek za prodajo stanovanja ni utemeljen ter ga je zato s spremenjeno sodbo zavrnilo.

Povzetek bistvenega dela razlogov sodb sodišč nižjih stopenj ne potrjuje po oceni revizijskega sodišča utemeljenosti uveljavljanih revizijskih kršitev. Sodišče druge stopnje je navedlo zadostne razloge za razumevanje sprejete dokazne ocene, zaradi česar je ta razumljiva in sodba ni obremenjena s pomanjkljivostmi, ki jih revizija vsebinsko opredeljuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Prav tako ni podana kakšna relativna bistvena kršitev postopka na drugi stopnji sojenja. Sodišče druge stopnje je pojasnilo dokazno podlago za zaključke o statusu spornega stanovanja: stanovanje je bilo tožnici dodeljeno z odločbo stanodajalca z dne 12.06.1973 kot hišniško stanovanje. Na isti odločbi temeljita tako stanovanjska pogodba z dne 13.06.1973 kot zadnja (po prenehanju opravljanja hišniških del) z dne 10.08.1977 (v odgovor tožničinim drugačnim trditvam je opozoriti, da ta pogodba navaja celotno številko odločbe o dodelitvi hišniškega stanovanja z dne 12.06.1973). Zato podlaga te stanovanjske pogodbe ne more biti nejasna (sporna), niti glede statusa stanovanja, na katero se je nanašala (kar pomeni dalje, da predstavljajo drugačni razlogi sodišča prve stopnje neizkazana sklepanja, na katera sodišču druge stopnje ni bilo potrebno posebej odgovarjati). Ugotovitev, da je sporno stanovanje hišniško in da stanodajalec take namembnosti tega stanovanja ni spremenil, potrjuje zavrnitev zahteve za odkup stanovanja po določbah 117. člena SZ. Zaradi okolnosti, da je hišnik morebiti prenehal opravljati hišniška dela, stanovanje ni spremenilo lastnosti hišniškega stanovanja (primerjaj: Stanovanjski zakon s sodno prakso, 1999, stran 102). Ker je bilo ugotovoljeno, da je bilo sporno stanovanje ob uveljavitvi SZ hišniško stanovanje, tožnica kot stanovalka v takem stanovanju ne more uveljavljati nakup stanovanja po pogojih 117. člena SZ. Taka pravica je šla le imetnikom stanovanjske pravice, ki so tako pravico imeli na dan uveljavitve SZ. Pravice hišnikov pa so v SZ posebej urejene (deveti odstavek 125. oziroma tretji odstavek 129. člena SZ) in med njimi ni v tožbi uveljavljene pravice do odkupa stanovanja po določbah 117. člena SZ.

Revizijsko sodišče je na podlagi obrazloženega stanja ocenilo, da na drugi stopnji sojenja niso bile zagrešene v reviziji uveljavljane ali uradoma upoštevne kršitve. Zato je tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP 1977).