Jedro

Povzemanje navedb strank ne predstavlja podlage za preizkus sodbe, pač pa dejanski in materialno pravni zaključki sodišča, zato obseg povzetih trditev strank na oceno obrazloženosti sodbe ne vpliva.

Pritožba se spretno izogiba priznanju, da svoje trditvene podlage tožeča stranka ni podprla niti z lastnimi dokazi in da ni prerekala navedb tožene stranke ter izpodbila njenih dokaznih predlogov kot bi morala skladno z določbo 212. člena ZPP, da bi uspela s svojim tožbenim zahtevkom.

Pri nakazilu ne nastane dvostransko obveznostno razmerje med strankami in ne nastopijo pravni učinki spremembe na strani upnika ali dolžnika, temveč gre za dvojno pooblastitev, na podlagi katerih se spremeni način izpolnitve obveznosti iz dolžniško upniškega razmerja med asignantom in asignaterjem. Zaradi asignacije asignantova obveznost do asignatarja ne preneha. Njegova obveznost preneha šele takrat, ko asignat opravi izpolnitev asignatarju. Vse do takrat je asignant še vedno zavezan asigantarju. Z izpolnitvijo asignacije ugasne (preneha) dvoje pravnih razmerij.

V obravnavanem primeru gre še za specifično obliko asignacije, in sicer asignacijo na dolg po 1045. členu OZ, o kateri govorimo, če je nakazilo izdano skladno z dogovorom iz temeljnega posla zaradi plačila dolga. Asignat je zavezan opraviti izpolnitev na podlagi zakona in ne na podlagi nakazila. Pravica zahtevati izpolnitev na podlagi zakona pa nastane s tem, ko je nakazilo izdano. Prav poplačilo po prodajni pogodbi je najpogosteje predmet asignacije na dolg, ko prodajalec že ob sklenitvi prodajne pogodbe pooblasti kupca, da namesto njemu plača njegovemu upniku iz posla (asignatarju), po katerem je prodajalec (asignant) dolžnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 946/2015 z dne 31. 5. 2016 izreklo: “I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke D. d.o.o., nasproti tožene stranke P. d.d., v višini 592.954,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 10. 2014 do dne plačila.”, se zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh plačati 3.472,22 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da napadeno sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

3. Pritožba navaja, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje v celoti (I. točka obrazložitve), ne pa zgoščeno, povzelo tožbene trditve, potem pa jih v VI. točki ponovno, vendar pomanjkljivo povzelo v bistveno okrnjenem obsegu in se potem v nadaljevanju ukvarjalo zgolj s tako reducirano trditvijo, ne pa tudi o izpuščenih trditvah o dejstvih in pravnih naziranjih, ki pa so bistvene.

4. Sodišče prve stopnje bi po stališču pritožbe namreč moralo v zgoščenem povzetku tožbenih trditev pod VI. točko, tam kjer je končalo, nadaljevati (in obravnavati v svojih razlogih) s povzemanjem trditve, da je tožeča stranka odkupila s hipoteko obremenjeno nepremičnino in obe plačili izvršila sicer po pooblastilu v dveh asignacijah, vendar pa je to storila zaradi svojega pravnega interesa, da upniku banka A poplača kreditni dolg glavnega dolžnika P. d.d., za katerega je jamčil porok D. Z., in tako doseže izbris hipoteke na tej isti (odkupljeni) nepremičnini (dodatni pravni interes je imela tudi zaradi sklenjenih asignacij), zoper toženo stranko pa je zaradi dejstva obeh plačil tožeča stranka pridobila na podlagi zakonske subrogacije (275. člen Obligacijskega zakonika - OZ)) vtoževano terjatev. Ker ima izpodbijana sodba zgolj razloge o reducirani trditvi in nima razlogov o ostalih bistvenih odločilnih dejstvih, ima sodba takšno pomanjkljivost, da je zato ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka odstavka 339. člena ZPP), hkrati pa, ker se ni opredelilo do ponujenih pravnih naziranj tožeče stranke in tudi sicer ni jasno, katera pravila materialnega prava je sodišče uporabilo, je zagrešena zmotna uporaba materialnega prava (341. člen ZPP).

5. Pritožba pove, da je sodišče prve stopnje presodilo, da listine v spisu ne podpirajo te (okrnjene) trditve “in v resnici kažejo drugačno dejansko stanje.” Glede tega pritožnica pripominja, da je sodišče ugotovilo skorajda v vsem enako dejansko stanje kot ga navaja tožba, z edino izjemo, da je pravilno ugotovilo, da je bil prodajalec nepremičnine D. Z. in ne tožena stranka, kakor je zmotno zatrjevala tožeča stranka. Sodišče je pravilno ugotovilo naslednja dejstva (dejansko stanje): - da je tožena stranka prejela kredit od banke A na podlagi pogodbe o dolgoročnem kreditu in da je kot porok pogodbo podpisal tudi D. Z. (VIII. točka sodbe), - da tožena stranka kot glavni dolžnik obveznosti po kreditni pogodbi ni poravnala (IX. točka sodbe)), - da je z asignacijo D. Z. naročil tožeči stranki, da poravna banki zneska 200.000,00 EUR in 280.000,00 EUR in da ni sporno, da je tožeča stranka ta nakazila izvedla (IX. točka sodbe), - da je na plačilnih nalogih bilo navedeno, da tožeča stranka v višini 200.000,00 EUR poravnava zapadlo obveznost P. v imenu poroka D. Z. (kakor izhaja iz izpiska banke B d.d.) in da tožeča stranka v višini 280.000,00 EUR poravnava obveznost poroka D. Z.(razvidno iz izpiska banke C d.d.).

6. Toda pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s tožbenimi trditvami in nekritično sledeč trditvam tožene stranke zaključilo, da kreditnega dolga ni poravnala tožena stranka, ampak bi ga naj poravnal D. Z. (IX., XI. in XIII. točka sodbe), kar pa ni dejanska ugotovitev, kakor zmotno meni sodišče prve stopnje (dejanska ugotovitev je, da je ta plačila izvedla tožeča stranka, kar je tudi med strankama bilo nesporno). Gre namreč za pravno naziranje oziroma pravno vprašanje kakšen pomen ima pri izvršitvi obeh plačil tožeče stranke dejstvo označbe na bančnem plačilnem nalogu “poravnava zap. Obv. P. po asignaciji v imenu poroka D. Z.” (pri plačilu zneska 200.000,00 EUR) oziroma “poravnava poroka D. Z. za obveznost P.” (pri plačilu zneska 280.000,00 EUR) ob neprerekanem dejstvu, da je oboje bilo izvršeno zato, da bi tožeča stranka dosegla na svoji nepremičnini, kupljeni od prodajalca D. Z., izbris hipoteke, vknjižene v korist kreditnega upnika banka A. 7. S pravnim pomenom te označbe pri izvršitvi obeh plačil tožeče stranke se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo oziroma tega pravnega vprašanja, ki je v tej pravdi bistveno in odločilno, sodišče prve stopnje ni razčistilo oziroma izpodbijana sodba o tem nima oziroma nima jasnih razlogov in ni mogoče preizkusiti, katero pravilo materialnega prava je sodišče pri tem uporabilo. Prav tako pa sodišče prve stopnje ni obravnavalo in upoštevalo s tem tesno povezano neprerekano dejstvo izvršitve obeh plačil zaradi pravnega interesa izbrisa hipoteke na kupljeni nepremičnini (vprašati se je namreč treba, le kdo bi kupil s hipoteko obremenjeno nepremičnino in pri tem plačal polno tržno kupnino, če ne bi imel zamisli, kako jo bo razbremenil, sicer bi poleg kupnine kaj kmalu zapravil še kupljeno nepremičnino). Ali bi morda udeležene stranke lahko izbrale tudi drugačen in učinkovitejši način poplačila banke od izbranega, je sedaj zgolj hipotetično vprašanje, ki je v tej zadevi irelevantno.

8. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je D. Z. to svojo (očitno regresno) terjatev prijavil v stečajnem postopku (očitno je mišljen stečajni postopek nad glavnim dolžnikom P. d.d. - v stečaju) in je bila pobotana (XI. in XII. točka sodbe), kar vse je sodišče prve stopnje očitno štelo za odločilno in je zaradi tega tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Toda pritožba meni, da je sodišče prve stopnje očitno prezrlo oziroma zanemarilo dejstva v zvezi s tožbeno, sicer skopo, a kljub temu zadostno, zatrjevano pravno kvalifikacijo, da je v posledici zatrjevanih dejstev nastopila subrogacija, očitno zato, ker se s tem pravnim vprašanjem sploh ni zares ukvarjalo, ampak s pritrjevanjem oceni tožene stranke o nelogičnosti tožbenih trditev (XV. točka sodbe).

10. Pritožba namesto sodišča prve stopnje podrobneje predstavlja odločilna dejstva, o katerih napadena sodba nima jasnih razlogov (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in pravna naziranja oziroma materialno pravo, ki bi ga sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo glede teh dejstev uporabiti, pa ga ni uporabilo, kar pomeni pritožbeni razlog zmotne (ne)uporabe materialnega prava (341. člen ZPP), zaradi obojega pa tudi dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno (340. člen ZPP).

11. Tako je potrditvah pritožbe, sodišče prve stopnje prezrlo, da je s tem, ko je tožeča stranka ob nakupu s hipoteko obremenjene nepremičnine plačala hipotekarnemu upniku in kreditodajalcu banki A d.d. zaradi poplačila (s hipoteko zavarovanega) kreditnega dolga tožene stranke znesek kupnine v višini 200.000,00 EUR, kasneje pa še znesek 280.000,00 EUR, kar pa ni bila kupnina (pa čeprav je bilo v plačilnemu nalogu kot namen plačila navedena poravnava poroštvene obveznosti D. Z. za kreditno obveznost P. d.d.) in je upnik oba zneska prejel in sprejel, nastopila zakonita subrogacija (cessio legis) po 275. členu OZ. Tožeča stranka je namreč izpolnila tujo obveznost, saj tožeča stranka ni bila ne glavni dolžnik ne porok za s hipoteko zavarovano kreditno terjatev upnika banka A d.d.. Za izpolnitev tuje obveznosti pa je tožeča stranka imela pravni interes kot kupec s hipoteko obremenjene nepremičnine (namreč, da se doseže izbris hipoteke, sicer bi kasneje to isto nepremičnino v realizaciji hipoteke zaradi poplačila preostanka kredita izgubila); prav zaradi tega pravnega interesa je bil upnik banka A d.d. (po določbi drugega odstavka 271. člena OZ) dolžan sprejeti ta plačila kot izpolnitev svoje kreditne terjatve po pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 7658/12 z dne 13.4.2012 za kredit v višini 787.154,62 EUR. Pravna posledica zakonske subrogacije je, da izpolnitelj (plačnik) stopi v položaj upnika (in ne solidarnega poroka): gre torej za spremembo subjekta v obligacijskem razmerju na strani upnika, tako da ima enake pravice, kot jih je pred tem imel sam upnik, kar pomeni, da nanj (oziroma v njegovo premoženje) preide terjatev upnika (do višine izpolnitve) skupaj z vsemi postranskimi pravicami (na primer poroštvo, zastava). Tožeča stranka je pridobila pravni interes za izpolnitev te tuje kreditne obveznosti že s tem, ko je kupila s hipoteko obremenjeno nepremičnino in gre zato na podlagi tega za zakonsko subrogacijo po 275. členu OZ.

12. Kot še pojasnjuje pritožba, pa je tožeča stranka pridobila (vzpostavila) pravni interes za izpolnitev in subrogacijo še na podlagi posebnega dogovora z D. Z. in sicer (v tehničnem pogledu) v obliki asignacijske pogodbe (to je naročilo asignanta asignatu naj plača asignatar-ju znesek 200.000,00 EUR), ki je bila sklenjena hkrati s kupoprodajno pogodbo (istega dne 11.7.2014). Tudi z izpolnitvijo obveznosti po obeh asignacijskih pogodbah pa so na podlagi zakona (ex lege) nastopili subrogacijski učinki. Tudi tu gre za (personalno subrogacijo na strani upnika (vstop v pravni položaj oziroma pravice upnika) in ne na strani dolžnika ali poroka, čeprav je bilo v asignacijski pogodbi in plačilnem nalogu kot namen plačila navedeno plačilo poroštvene obveznosti, vendar je pri tem odločilno, da gre za dolg glavnega dolžnika. Zaradi spredaj navedenega pravnega interesa (po razbremenitvi s hipoteko obremenjene odkupljene nepremičnine) tožeča stranka ni bila v asignaciji navedena oziroma običajen asignat, ki asignatarju izpolni zato, ker nekaj dolguje asignantu in se s plačilom asignatarju razbremeni svojega dolga do asignanta: zgolj za znesek kupnine v višini 200.000,00 EUR bi to še lahko držalo, če ne bi bilo v tem primeru posebne okoliščine, da je kupljena nepremičnina bila obremenjena s hipoteko, in to za bistveno višji znesek od s hipoteko zavarovane kreditne terjatve (tožeča stranka je torej s plačilom obenem poravnala prodajalcu pogodbeno kupnino v zameno pa ni dobila ekvivalentne nepremičnine, saj je ta bila obremenjena s hipoteko). Zato je preozko in kot takšno ne more držati razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne more pridobiti nobene terjatve do tožene stranke, ker bi naj šlo zgolj za plačilo kupnine. Glede zneska 280.000,00 EUR pa sodišče tudi takšnega zgrešenega razloga sploh nima in ga ne more imeti, saj asignat (tožeča stranka) ni plačal asignatarju (banka A d.d.) zaradi razbremenitve kakšnega svojega dolga nasproti asignanta (D. Z.) in je bila asignacija zgolj tehnika dogovora med porokom in tožečo stranko kot tretjim in plačnikom, torej zgolj pravna tehnika v funkciji pogodbene subrogacije (kar velja zaradi opisanih posebnih okoliščin tudi za plačilo prvega zneska 200.000,00 EUR). Pritožba poudarja, da je glede subrogacije popolnoma irelevantno, da je v tem primeru tožeča stranka izpolnila tako, da je v plačilnem nalogu navedla, da izpolnjuje poroštveno obveznost za glavnega dolžnika P. d.d. (s tem je le bila opredeljena terjatev upnika, katero je upniku izpolnila tožeča stranka).

13. Pritožba še navaja v zvezi s samo asignacijo, da je to abstrakten pravni posel (dvojna pooblastitev). To pomeni, da se tretja stranka, ki ni udeležena v kritnem ali valutnem razmerju, ne more sklicevati na dejstva ali okoliščine razmerja, v katerem ni udeležena, podobno velja tudi za poroštvo, ki je akcesorno. Velja, da lahko glavni dolžnik uveljavlja svoje ugovore zoper upnika, in te dolžnikove ugovore lahko uveljavlja zoper upnika tudi porok, ne more pa glavni dolžnik uveljavljati ugovorov zoper upnika ali novega upnika (ki na podlagi subrogacije vstopi v njegov položaj) iz razmerja med njim (glavnim dolžnikom) in porokom. Zato je popolnoma irelevantna ugotovitev sodišča prve stopnje (XI. in in XII. točka obrazložitve), da je porok D. Z. po prijavi svoje (regresne) terjatve (zaradi plačil tožeče stranke v korist upnika banka A d.d.) dosegel v stečajnem postopku nad toženo stranko, to je glavnim dolžnikom, pobotanje (irelevantno v tej pravdi je tudi ali je bilo pobotanje utemeljeno oziroma upravičeno ali ne). To nikakor ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke zoper toženo stranko.

14. Pritožba zaključuje, da iz razloga, ker je izpodbijana sodba zmotna glede odločitve pod točko I izreka, je posledično zgrešena tudi pod točko II o povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki.

15. Tožeča stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

16. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

17. Pritožba je neutemeljena.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) da je tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila (med drugimi) terjatve v skupnem znesku 529.954,52 EUR s pripadki (prijava terjatve v prilogi A2) in da je upravitelj to terjatev tožeče stranke prerekal, kar je razvidno iz končnega seznama preizkušenih terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic in na podlagi tega končnega seznama je Okrožno sodišče v Celju dne 4. 11. 2015 izdalo Sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, ki je bil objavljen istega dne (objava na portalu AJPES) ter tožečo stranko napotilo na uveljavitev zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve; (-) da je tožeča stranka v zakonskem roku (en mesec od dneva objave sklepa) vložila tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve; (-) da tožeča stranka obstoj prerekane terjatve do tožene stranke temelji na trditvi, da je s plačilom zneska 200.00,00 EUR dne 11. 7. 2014 in zneska 280.000,00 EUR dne 7. 10. 2014, oba zneska sta bila plačana bankiA d.d. (kreditodajalcu), odplačala del kredita, katerega glavni dolžnik (kreditojemalec) je bila tožena stranka; (-) da dokazne listine v spisu te trditve ne podpirajo in v resnici kažejo drugačno dejansko stanje; (-) da ni sporno, da je tožena stranka prejela kredit od bankeA d.d. na podlagi pogodbe o dolgoročnem kreditu številka 7658/12 z dne 13. 4. 2012 (priloga A5); (-) da je kot porok pogodbo podpisal tudi D. Z.; (-) da tožena stranka kot glavni dolžnik obveznosti po kreditni pogodbi ni poravnala, zato jo je kot porok (delno) poravnal D. Z. in je z asignacijo tako naročil tožeči stranki, da poravna banki zneska 200.000,00 EUR in 280.000,00 EUR in ni sporno, da je tožeča stranka ta nakazila izvedla; (-) da je dejstvo (asignacije oziroma nakazila D. Z.) jasno razvidno iz izpiska banke B (priloga A 11), kjer je navedeno, da tožeča stranka v višini 200.000,00 EUR poravnava zapadlo obveznost PSZ po asignaciji v imenu poroka D. Z. in enako je razvidno iz izpiska bankeC d.d (priloga A12), kjer je navedeno, da tožeča stranka v višini 280.000,00 EUR poravnava obveznost poroka D. Z. za obveznost PSZ; (-) da kreditne obveznosti do banke A d.d., namesto glavnega dolžnika (sedaj tožene stranke), torej evidentno ni poravnala tožeča stranka, ampak porok (D. Z.), ki je s tem pridobil terjatve do tožene stranke in jih je tudi prijavil v stečajno maso tožene stranke (prijava v višini 787.154,62 EUR v prilogi B8); (-) da je bila terjatev, ki jo je imel D. Z. iz naslova poravnave kredita do banke A d.d. kot porok, na dan začetka stečajnega postopka pobotana, po izjavah o pobotu z dne 17. 10. 2014 v višini 200.000,00 EUR (priloga B2) in v višini 280.000,00 EUR (priloga B2), pobotani znesek 45.000,00 EUR pa se nanaša na porokovo obveznost iz drugega kreditnega aranžmaja; (-) da je pritrditi oceni tožene stranke o nelogičnosti tožbenih navedb, vezanih na nakup z zastavno pravico obremenjene nepremičnine in plačilo kupnine, saj če bi držala trditev, da je tožeča stranka od tožene stranke odkupila nepremičnino in nato poravnala kupnino banki A d.d., s tem ne bi pridobila nobene terjatve do tožene stranke, saj bi s tem le poravnala kupnino toženi stranki, le, da jo ni nakazala njej, ampak nekomu tretjemu;(-) da je iz prodajne pogodbe (priloga A6) razvidno, da tožeča stranka nepremičnine sploh ni kupila od tožene stranke, temveč od D. Z,(poroka).

19. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da dolga do banke A d.d., namesto tožene stranke ni poravnala tožeča stranka, temveč D. Z., zato je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 592.954,52 EUR zavrnilo.

20. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

21. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana.

22. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se zato ne da preizkusiti iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni natančno povzelo vseh trditev tožeče stranke, predvsem v delu, kolikor se tožeča stranka sklicuje, da je na tožečo stranko z izvršitvijo dveh plačil po asignaciji po načelu zakonske subrogacije po 275. členu OZ, ker je plačala obveznost kreditodajalcu banki A d.d. namesto kreditojemalca, sedaj tožene stranke, prešla terjatev banke nanjo kot plačnika, kar je odločilno za presojo v sporni zadevi, je neutemeljen.

23. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki druge odstavka 339. člena ZPP(1) se sodišču prve stopnje lahko pripeti le v primerih: 1) če je nerazumljiv ali protisloven izrek, 2) pomanjkanje sleherne obrazložitve, pomanjkanje obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnost in nerazumljivost obrazložitve in protislovna obrazložitev ter 3) nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in so kršitve postopka iz 14. točke izrazito funkcionalne, prepoznati pa jih je mogoče tako, da se najprej vprašamo ali je sodbo sploh mogoče preizkusiti - pri čemer je treba odmisliti vse, kar so stranke med postopkom navajale in predlagale ter izhajati iz pravne kvalifikacije sodišča prve stopnje.(2)

24. Ob upoštevanju prej navedenega je pritožbeni očitek, da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje dolžno obrazložiti sodbo na način, da pojasni, katera dejstva šteje za dokazana in posledično obrazloži zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek utemeljen ali neutemeljen in vse to je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi naredilo in ustrezno obrazložilo, ni pa bilo dolžno v celoti (preslikati) povzeti trditve strank, kot zmotno nadalje meni pritožba, čeprav jih je. Povzemanje navedb strank ne predstavlja podlage za preizkus sodbe, pač pa dejanski in materialno pravni zaključki sodišča, zato obseg povzetih trditev strank na oceno obrazloženosti sodbe ne vpliva.

25. Pritožba nadalje meni, da ni jasno, katera pravila materialnega prava je sodišče prve stopnje uporabilo za zavrnitev tožbenega zahtevka.

26. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni dokazala svojih tožbenih trditev, ki jih je s svojimi trditvami v celoti izpodbila tožena stranka in za svoje trditve tudi predložila dokaze.

27. Če so trditve stranke prerekane pod drugi stranki, preide po procesnem pravu na stranko, katere trditve so prerekane, če želi s svojimi trditvami uspeti, dolžnost, da svoje trditve dopolni in z njimi utrdi svoje navedbe in z njimi hkrati prereka trditve nasprotne stranke. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže, toženec pa bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel ali ker so se dokazi, ki jih je predlagal, izkazali za prešibke, bodisi zato, ker je toženec z nasprotnimi dokazi uspel omajati tožnikove dokaze ali ker je zatrjeval in nato dokazal dejstva, ki odločilno vplivajo na tožnikov uspeh.(3)

28. Pritožba se spretno izogiba priznanju, da svoje trditvene podlage tožeča stranka ni podprla niti za lastnimi dokazi in da ni prerekala navedb tožene stranke ter izpodbila njenih dokaznih predlogov(4) kot bi morala ravnati skladno z določbo 212. člena ZPP, da bi uspela s svojim tožbenim zahtevkom.

29. Ker tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage za zatrjevano utemeljenost svoje terjatve, ki naj bi temeljila na zakoniti subrogaciji po 275. členu OZ(5), je sodišče prve stopnje iz teh razlogov utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek(6) in se mu sploh ni bilo potrebno opredeljevati do, kot pove sama pritožba, skromnih trditev iz tožbe, da je tožeča stranka “v zakonski posledici opisanih plačil vstopila v pravni položaj upnika (kreditodajalca ) t.j. bankeA d.d. in je zato v plačnem delu nanjo na podlagi zakona (275. člen OZ) prešla kreditna terjatev in to pomeni, da je s tem tožeča stranka postala upnik nasproti tožene stranke do višine 480.000, 00 EUR s pripadki.”

30. Pritožbene sodišče mora zaradi razjasnitve, da je večina pritožbenih navedb pritožbena novota, čeprav jih tožeča stranka kot pritožnik skuša prikriti pod navedbami, da bi ob pravilnem pravnem naziranju sodišče prve stopnje moralo šteti, da je na tožečo stranko s plačilom kreditne obveznosti tožene stranke prešla po subrogaciji po zakonu nanjo terjatev banke do tožene stranke, povzeti navedbe obeh strank v tem sporu.

31. Vse, kar pritožbeno sodišče v nadaljevanju ne bo povzelo kot trditve strank v postopku, so pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati, saj pritožba ne pove, zakaj navedb brez svoje krivde ni podala že pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).

32. Tako je tožeča stranka v tožbi pod I. navajala: “Družba P. d.d. - v stečaju, je v stečajnem postopku od dne 17. 10. 2014 dalje po sklepu Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 433/2014 z dne 17. 10. 2014. V navedenem stečajnem postopku je tožeča stranka prijavila terjatev v višini 592.954,52 EUR s pp in v višini 1,787.537,79 EUR s pp. Upravitelj je prijavljeno terjatev tožeče stranke v celoti prerekal (zaporedna št. 69 končnega seznam preizkušenih terjatev) in sicer glede zneska 592.954,52 EUR iz razloga, ker naj ne bi bilo med pravdnima strankama nobenega pravnega razmerja. Končni seznam je sestavni del sklepa Okrožnega sodišča v Celju o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic opr. št. St 433/2014 z dne 4. 10. 2015. Po sklepu o preizkusu terjatev je bila tožeča stranka dolžna v roku enega meseca vložiti zadevno tožbo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve. Tožeča stranka vlaga zadevno tožbo v odprtem roku. (dokazi: sklepa Okrožnega sodišča v Celju, prijava terjatve, končni seznam preizkušenih terjatev - A2 do A4 listine).”

33. Pod II. točko tožbe je tožeča stranka navajala: “Dne 13. 4. 2012 je bila med kreditodajalcem banka A d.d. in toženo stranko kot kreditojemalcem sklenjena Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 7658/12 o odobritvi kredita v znesku 787.154,62 EUR. Navedeni kredit, ki je zapadel v odplačilo 30. 4. 2014 (3. člen Pogodbe) je bila zavarovan med drugim tudi s solidarnim poroštvom M. d.d. (4. člen Pogodbe). Tožeča stranka je za toženo stranko kot glavnega dolžnika - kreditojemalca odplačala pretežni del kredita in sicer dne 11. 7. 2014 v znesku 200.000,00 EUR in dne 7. 10. 2014 še v znesku 280.000,00 EUR, skupaj torej v višini 480.000,00 EUR. To je tožeča stranka opravila tako, da je najprej od tožene stranke odkupila z zastavno pravico obremenjeno nepremičnino (prodajna pogodba z dne 11. 7. 2014) in kupnino zanjo namesto toženi stranki kot prodajalcu (po istočasno sklenjeni asignacijski pogodbi) še istega dne plačala kreditodajalcu banka A d.d. v znesku 200.000,00 EUR. Dne 7. 10. 2014 pa je tožeča stranka kreditodajalcu banka A d.d. plačala še znesek 280.000,00 EUR. Obe plačili je tožeča stranka izvršila z namenom oziroma zaradi (pravnega) interesa, da se (kakor izhaja iz navedbe namena plačila v bančnem potrdilu) poplača kreditni dolg in seveda doseže izbris hipoteke na navedeni nepremičnini. V zakonski pravni posledici opisanih plačil je tožeča stranka vstopila v pravni položaj upnika (kreditodajalca), to je banke A d.d., in je zato v plačanem delu nanjo na podlagi zakona (275. člen OZ, zakonska subrogacija oz. “cessio legis”) prešla kreditna terjatev. To pomeni, da je s tem tožeča stranka postala upnik nasproti tožene stranke do višine 480.000,00 EUR s pripadki. Po povedanem ima tožeča stranka nasproti tožene stranke terjatev v znesku 592.954,52 EUR, kakor jo je prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko. Terjatev po navedenem temelju (pravni podlagi) tožeče stranke sestoji v znesku 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude 12. 7. 2014 do dne začetka stečajnega postopka nad toženo stranko dne 17. 10. 2014 in v znesku 280.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude 8. 10. 2014 do dne začetka stečajnega postopka dne 17. 10. 2014. V dokaz je tožeča stranka predložila: - Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 7658/12 z dne 13. 4. 2012 (A5); - Prodajna pogodba z dne 11. 7. 2014 (A6, A10); - Asignacijska pogodba z dne 11. 7. 2014; - bančno potrdilo o plačilu zneska 200.000,00 EUR (A11); - Bančno potrdilo o plačilu zneska 280.000,00 EUR (A12).”

34. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala pod I.: “Navedbe v tožbi so same s sabo v nasprotju ter z dokazili, ki jih je priložila tožeča stranka. Tožeča stranka naj bi za toženo stranko kot glavnega dolžnika odplačala pretežni del kredita, to pa naj bi opravila tako, da je najprej od tožene stranke odkupila z zastavno pravico obremenjeno nepremičnino. Kupnino za nepremičnino naj bi tožeča stranka poravnala tako, da jo je namesto toženi stranki kot prodajalcu še istega dne plačala kreditodajalcu banki A d.d. V pravni posledici takšne finančne operacije naj bi tožeča stranka vstopila v pravni položaj upnika in bi tako tožeča stranka postala upnik nasproti tožene stranke do višine 480.000,00 EUR s pripadki. Trditev je nelogična. V kolikor bi bilo res, da bi tožeča stranka od tožene stranke odkupila nepremičnino in nato poravnala kupnino banki A, s tem ne bi pridobila nobene terjatve do tožene stranke, saj bi s tem le poravnala kupnino. Nemogoče je, da bi tožeča stranka za protivrednost plačanega dobila nepremičnino, nato pa še v isti višini terjatev do prodajalca. Sicer pa iz prodajne pogodbe, ki jo je kot dokaz predložila tožeča stranka, izhaja, da tožeča stranka nepremičnine sploh ni kupila od tožene stranke, temveč od D. Z.. V dokaz je tožena stranka predlagala: - Prodajna pogodba, sklenjena med Z. D. in D. d.o.o. z dne 11. 7. 2014, ki jo je v spis že vložila tožeča stranka).”

35. Pod točko II. je tožena stranka navajala: “Dejansko stanje je drugačno. Res je, da je tožena stranka prejela kredit od banke A na podlagi pogodbe o dolgoročnem kreditu številka 7658/12 z dne 13. 4. 2012. Kot porok je pogodbo podpisal tudi D. Z. Ker glavni dolžnik (tožena stranka) obveznosti po kreditni pogodbi ni poravnala, je obveznost kot porok poravnal Z. D. To je storil z asignacijo in sicer je naročil družbi D. d.o.o. (tožeči stranki), da poravna banki A d.d. zneske 200.000,00 EUR in 280.000,00 EUR ter 45.000,00 EUR. Nakazila je tožeča stranka tudi izvedla in sicer 200.000,00 EUR dne 11. 7. 2014, znesek 280.000,00 EUR dne 7. 10. 2014 ter znesek 45.000,00 EUR dne 16. 10. 2014. To je jasno razvidno iz izpiska banke B d.d. (datum tiska 3. 1. 2015), kjer je navedeno, da D. poravna zapadlo obveznost PSZ po asignaciji v imenu poroka Z. D. Enako je razvidno iz izpiska banke C (datum tiska 3. 1. 2015), kjer je prav tako navedeno, da tožeča stranka poravna obveznost poroka D. Z. za obveznost P.. Enaka vsebina izhaja tudi iz izpiska banke C (datum tiska 3. 1. 2015). Dokaz: - Pogodba o dolgoročnem kreditu št.7658/12 z dne 13. 4. 2012; - Izpisek računa banke B (znesek 200.000,00 EUR), ki ga je v spis predložila tožeča stranka; - Izpisek banke C (znesek 280.000,00 EUR), ki ga je v spis predložila tožeča stranka; - Izpisek banke C (znesek 45.000,00 EUR), ki ga v spis vlaga tožena stranka.”

36. Pod III. točko odgovora na tožbo je tožena stranka navedla: “Obveznosti do banke A namesto glavnega dolžnika P. d.d. torej ni poravnala tožeča stranka, temveč D. Z. S tem je D. Z. pridobil terjatev do tožene stranke. D. Z. je prijavil v stečajno maso tožene stranke 3 terjatve in sicer prvo za 1.000.000,00 EUR, drugo v višini 787.154,62 EUR ter tretjo v višini 800.000,00 EUR. Delno je bila v stečajnem postopku terjatev Z. D. priznana, delno pa prerekana. Terjatev, ki jo je imel D. Z. iz naslova poravnave kredita do banke A d.d. kot porok, je bila na dan začetka stečajnega postopka pobotana, po izjavi o poboti z dne 17. 10. 2014 v višini 200.000,00 EUR in po izjavi o pobotu s prav tako z dne 17. 10. 2014 v višini 325.000,00 EUR. Stečajni dolžnik (tožena stranka) je imel namreč nasprotno terjatev do Z. D. Iz vsega navedenega izhaja, da dolga do banke A d.d. namesto tožene stranke ni poravnala tožeča stranka, temveč D. Z. Zaradi tega je tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je potrebno zavrniti. Dokaz: - Prijava terjatve v stečajno maso Z. D. (1.000.000,00 EUR); - Prijava terjatve v stečajno maso Z. D. (787.154,62 EUR); - Prijava terjatve v stečajno maso Z. D. (800.000,00 EUR ); - Končni seznam preizkušenih terjatev tožene stranke; - Izjava o pobotanju terjatev in obveznosti z dne 17. 10. 2014 (200.000,00 EUR); - Izjava o pobotanju terjatev in obveznosti z dne 17. 10. 2014 (325.000,00 EUR).”

37. Kot izhaja iz predloženega spisovnega gradiva, tožeča stranka navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo ni prerekala oziroma se o njem sploh ni izjasnila in prav tako se ni udeležila naroka za glavno obravnavo 31. 5. 2016, ki je bil edini narok v tej sporni zadevi, zato je sodišče prve stopnje opravilo narok v odsotnosti pravilno vabljene tožeče stranke, ki je vabilo za narok prejela 15. 4. 2016, kar je mesec in pol pred narokom. Tožeči stranki je tako bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (280. člen ZPP), do konca naroka za glavno obravnavo pa tudi ni izkazala opravičenih razlogov za izostanek z naroka.

38. Ob dosledno povzetih navedbah pravdnih strank iz tožbe in odgovora na tožbo pritožbeno sodišče poudarja, da se pokaže, da pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni povzelo vseh navedb tožeče stranke iz njene tožbe, ne drži. 39. Povzelo je tudi zatrjevanje tožeče stranke glede zakonske subrogacije po 275. členu OZ, vendar je sodišče prve stopnje ob neprerekanih trditvah tožene stranke iz njenega odgovora na tožbo, ugotovilo drugačno dejansko stanje kot ga je zatrjevala tožeča stranka.

40. Pritožba sama pritrdi, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Prodajna pogodba z dne 11. 7. 2014 bila sklenjena med prodajalcem D. Z. in D. d.o.o., tožečo stranko kot kupcem (A6 listina v spisu) in s to pogodbo je bilo dogovorjeno (3. člen Pogodbe), da sporazumno dogovorjena kupnina za nepremičnino znaša 200.000,00 EUR in da se stranki dogovorita, da se kupnina v celoti plača po asignaciji, sklenjeni med asignatom družbo D. d.o.o. asignantom D. Z. in asignatarjem banka A d.d. dne 11. 7. 2014. 41. Sodišče prve stopnje je glede na nadaljnje neprerekane navedbe tožene stranke pravilno ugotovilo, da je Z. D. bil (tudi) porok po Pogodbi o dolgoročnem kreditu številka 7658/12 z dne 13. 4. 2012 (A5 listina v spisu) in da je kot takšen jamčil za poplačilo kreditne obveznosti P. d.d. sedaj tožene stranke in dogovorjena asignacija med sedaj pravdnima strankama po prodajni pogodbi je bila dogovorjena kot način poplačila porokove obveznosti po kreditni pogodbi.

42. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je kreditni dolg namesto glavnega dolžnika - tožene stranke plačal porok D. Z., drugačno stališče pritožbe pa je zmotno.

43. Pritožba namreč zmotno trdi, da pri plačilu na podlagi nakazila - asignacije – pride do spremembo subjekta v obligacijskem razmerju na strani upnika, tako da ima enake pravice, kot jih je pred tem imel sam upnik, kar pomeni, da nanj (oziroma v njegovo premoženje) preide terjatev upnika (do višine izpolnitve) skupaj z vsemi postranskimi pravicami (na primer poroštvo, zastava) in da so tudi z izpolnitvijo obveznosti po obeh asignacijskih pogodbah na podlagi zakona (ex lege) nastopili subrogacijski učinki. Tudi tu gre za (personalno subrogacijo na strani upnika (vstop v pravni položaj oziroma pravice upnika) in ne na strani dolžnika ali poroka.

44. Takšna pritožbena naziranja so materialnopravna zmotna, saj pri nakazilu(7) ne nastane dvostransko obveznostno razmerje med strankami in ne nastopijo pravni učinki spremembe na strani upnika ali dolžnika temveč gre za dvojno pooblastitev, na podlagi katerih se spremeni način izpolnitve obveznosti iz dolžniško upniškega razmerja med asignantom in asignaterjem. Zaradi asignacije asignantova obveznost do asignatarja ne preneha. Njegova obveznost preneha šele takrat, ko asignat opravi izpolnitev asignatarju. Vse do takrat je asignant še vedno zavezan asigantarju.(8) Z izpolnitvijo asignacije ugasne (preneha) dvoje pravnih razmerij.

45. V okoliščinah konkretnega primera je tožeča stranka kot kupec nepremičnine hkrati s sklenitvijo prodajne pogodbe kot asignat sprejela nakazilo D. Z., prodajalca po prodajni pogodbi in poroka po dolgoročni kreditni pogodbi 7658/12, kot asignanta, da kupnino poplača namesto njemu kreditodajalcu banki A d.d. kot asignatarju.

46. Asignacija je bila realizirana in s z njeno realizacijo je D. Z. poplačal svojo obveznost kot porok po kreditni pogodbi, tožeča stranka pa kot kupec po prodajni pogodbi.

47. V zgornjem primeru gre še za specifično obliko asignacije in sicer asignacijo na dolg po 1045. členu OZ(9), o kateri govorimo, če je nakazilo izdano skladno z dogovorom iz temeljnega posla zaradi plačila dolga. Asignat je zavezan opraviti izpolnitev na podlagi zakona in ne na podlagi nakazila. Pravica zahtevati izpolnitev na podlagi zakona pa nastane s tem, ko je nakazilo izdano. Prav poplačilo po prodajni pogodbi je najpogosteje predmet asignacije na dolg, ko prodajalec že ob sklenitvi prodajne pogodbe pooblasti kupca, da namesto njemu plača njegovemu upniku iz posla (asignatarju), po katerem je prodajalec (asignant) dolžnik.(10)

48. Tožena stranka je zatrjevala, tožeča stranka pa ni prerekala, da je tako znesek 200.000,00 EUR kot kupnina po prodajni pogodbi kot znesek 280.000,00 EUR, tožeča stranka plačala po asignaciji, oboje v korist poroka D. Z. kot asignatarja, ki je s tem poplačal svoje obveznosti kot porok po kreditni pogodbi.

49. Zaključki sodišča prve stopnje, da je z asignacijama poplačan dolg D. Z. kot poroka po kreditni pogodbi, ker kreditnega dolga ni plačala tožena stranka kot glavni dolžnik, so po navedenem pravilni in s presojo sodišča prve stopnje, da dolga do banke namesto tožene stranke ni poravnala tožeča stranka, temveč D. Z., je to tudi pojasnilo, da s plačilom po asignaciji nanjo ni mogla preiti po samem zakonu terjatev kreditodajalca kot prejšnjega upnika (275. člen OZ).

50. Drugačna pritožbena navajanja so zmotna in predvsem pritožbena novota, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo.

51. Na tožečo stranko, ki je plačala kreditno obveznost, ki jo je prevzel D. Z. kot porok za toženo stranko, bi lahko prešla terjatev, ki jo je kot porok pridobil D. Z. na podlagi regresnega upravičenja, ki ga ima porok po 1028. členu OZ(11), vendar tega ni trdila, prav tako pa ni prerekala, da je D. Z. sam v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavil svojo terjatev iz naslova upravičenja kot porok in njemu je bila terjatev priznana. Tožeča stranka bo morala svojo morebitno regresno upravičenje uresničiti tako, da bo tisto, kar je plačala za Z., če ni plačala po asignaciji, terjala od njega.

52. Tožeča stranka ni konkretno izpodbijala odločitve glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP).

53. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

54. Tožeča stranka strokov pritožbe ni priglasila, zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izjasniti.

Op. št. (1): 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP se glasi: “če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.” Op. št. (2): Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 306 in 307. Op. št. (3): Primerjaj Jan Zobec Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 344. Op. št. (4): 212. člen ZPP se glasi: “Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.” Op. št. (5): 275. člen OZ se glasi: “Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami.” Op. št. (6): Primerjaj sodba VS RS II Ip 253/2004 z dne z dne 13. 1. 2005, sodba in sklep VS RS III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013, sodba in sklep VS RS III Ips 111/21011 z dne 25. 2. 2014, sodba VS RS III Ips 101/2015 z dne 29. 3. 2016. Op. št. (7): Po določbi 1035. člena OZ je pojem nakazila opredeljeno tako: “Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.” Op. št. (8): R. Vrenčur v Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1078 , primerjaj Sodba VS RS II Ips 244/2008 z dne 6. 10. 2011 in sodba VS RS III Ips 53/2014 z dne 28. 10. 2015. Op. št. (9): Določba 1045. člena OZ se glasi: “(1) Nakazanec ni dolžan sprejeti nakazila, pa čeprav je nakazovalčev dolžnik, razen če mu je to obljubil. (2) Če pa je bilo nakazilo izdano na podlagi nakazančevega dolga nakazovalcu, ga mora nakazanec izpolniti do zneska tega dolga, če mu ni to v nobenem pogledu težje od izpolnitve obveznosti nasproti nakazovalcu. (3) Z izpolnitvijo nakazila, izdanega na podlagi nakazančevega dolga nakazovalcu, je nakazanec v enaki meri prost svojega dolga nasproti nakazovalcu.” Op. št. (10): R. Vrenčur v Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1095. OP. št. (11): Določba 1028. člena OZ se glasi: “1) Porok, ki je plačal upniku njegovo terjatev, lahko zahteva od dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal, ter obresti od dneva plačila. (2) Pravico ima do povračila stroškov, nastalih v sporu z upnikom od takrat, ko je o sporu obvestil dolžnika, kot tudi do povračila morebitne škode.”