Jedro

Mokra tla na protidrsnih keramičnih ploščicah na hodniku pred vhodom v garderobo v kopališčnem kompleksu sama po sebi ne predstavljajo tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. V danem primeru tako ne gre za objektivno odgovornost zavarovanca toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2012 do plačila (točka I. izreka izpodbijane sodbe), ter odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti 940,58 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev v novo odločanje. Navaja, da je sodišče, s tem ko ni izvedlo s strani tožnice predlaganega dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, storilo bistveno kršitev postopka, saj je zaradi grajanih pomanjkljivosti, in ker izvedenec ni izpolnil svoje prvotne s strani tožene stranke zadane naloge, tožnica predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, sodišče pa je zaradi napačne interpretacije prvega odstavka 153. člena ZPP zahtevalo predujem za dopolnitev od tožnice namesto od toženke. Nadalje pritožba vztraja pri tem, da gre v obravnavanem primeru za objektivno odgovornost zavarovanca toženke, ker kopališčna tla predstavljajo nevarno stvar. V času padca tožnice so izstopala po tem, da so bile ploščice, ne samo mokre in vlažne, temveč celo gladke in ne dovolj hrapave površine, kakršne so v večini preostalih kopališč. Gladka tla in neobstoj opozorilnih tabel, ki bi na to posebej opozarjala, pa vsekakor predstavljajo nevarno stvar. Po oceni tožnice je zato odgovornost objektivna in ne krivdna (sodba II Ips 74/96). Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, da ploščice na mestu padca niso predstavljale nevarne stvari. Ustrezne so le ploščice ob bazenu, ki pa so drugačne kot tiste na mestu padca, kar vse so potrdile priče J.B.P., M.Š. in Z.U. (pravilno U.) ter tožnica. Poleg tega so zgrešene navedbe sodišča, ki je sodeč po izjavah prič M.Š. in Z.U. (pravilno U.), ugotovilo, da so tla redno brisana in ne mokra, saj je že iz izkušenj vsakomur povsem jasno, da se tla brišejo le na vsakih nekaj ur, vmesni čas pa so zaradi uporabe bazenov in tušev mokra. Nelogično je torej verjeti, da so bila tla takoj, ko so postala mokra, s strani čistilk nemudoma pobrisana. Dejstvo je, da bi spolzkost preprečili le s hrapavostjo ploščic in ne s konstantnim brisanjem tal. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev v stroškovnem delu. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpela 9. 4. 2012, ko je v termalnem kompleksu bazena hotela T.V. v M. S. padla na tleh in utrpela zlom levega komolca. Ugotovilo je, da zavarovanec toženke (T.V.), ki je imel v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo pri toženki, ni niti objektivno, niti krivdno odgovoren za nastanek škode. Ugotovilo je, da objektivna odgovornost ni podana, ker tla, na katerih je tožnica padla niso nevarna stvar, medtem ko krivdna odgovornost ni podana, ker zavarovancu toženke ni moč očitati protipravnega ravnanja v smislu opustitve ustrezne skrbnosti za zagotovitev varnosti in varovanja zdravja obiskovalcev, kot enega izmed bistvenih elementov civilnega delikta.

6. Preizkus zadeve po uradni dolžnosti pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, niti tistih, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnica (in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve). Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva in v tej posledici v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Ker so razlogi odločitve ustrezno obrazloženi ter argumentirani, jih sodišče druge stopnje povzema in kot odgovor na pritožbena izvajanja dodaja naslednje:

7. Pritožba neutemeljeno graja, da je bilo dokazno breme za dopolnitev izvedenskega mnenja na strani tožnice, posledično pa, da ji je bilo neutemeljeno naloženo plačilo predujma. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je tožnica podala pripombe na izvedensko mnenje ter predlagala njegovo dopolnitev (list. št. 70 do 71 spisa), s čimer je bilo dokazno breme prevaljeno na tožnico, kar pomeni, da jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavezalo k plačilo predujma (sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 10. 2014). Ker tožnica predujma ni plačala (to dejstvo pritožbeno ni sporno), je odločitev sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tega dokaznega predloga pravilna, nadalje pa pravilno tudi upoštevanje izvedenskega mnenja, v katerem tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zaznati neskladnosti. Pritožbena izvajanja o tem, da so v delu, kjer naj bi tožnica padla, ploščice „gladke in ne dovolj hrapave površine“, ob dejstvu, da je izvedenec ugotavljal drsnost keramičnih ploščic na mestu padca (na hodniku pred vstopom v hodnik z garderobami) in na podlagi meritev, opravljenih na mokri in navlaženi površini na ploščicah na mestu padca (kar je razvidno tudi iz v izvedenskem mnenju predloženih fotografij - list. št. 53 in 54 spisa, pri čemer se slednja ujema s fotografijo tožnice - A7) ugotovil, da rezultati ustrezajo standardom varnosti v prostoru, tako v primeru mokre kot suhe površine in so torej varne za uporabo. Na tej podlagi pa je posledično tudi sodišče prve stopnje sprejelo zaključek o ustreznosti talne površine - ploščic na mestu padca. Posledično so pravno neodločilna pritožbena zatrjevanja o tem, da so bile na mestu padca ploščice drugačne kot tiste, ki so položene ob bazenu, saj ugotovitve izvedenskega mnenja temeljijo na meritvah ploščic oziroma tal na mestu padca in ne na meritvah tal oziroma ploščic ob bazenu. Pritožbena izvajanja v tej smeri zato niso utemeljena. In kar pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje v razlogih svoje odločitve (točka 11. v zvezi s točko 10. obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Nadalje niso utemeljena pritožbena izvajanja v smeri napačne uporabe materialnega prava, ko sodišče prve stopnje ni izhajalo iz pravil o objektivni odgovornosti zavarovanca toženke (drugi odstavek 131. člena OZ). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre za objektivno odgovornost, saj tla na mestu, kjer je prišlo do padca, ne predstavljajo nevarno stvar, je pravilna. Gre za tla v kopališču, na katerih so položene ploščice. Izvedenec ugotavlja, da gre za keramične ploščice, ki tudi v mokrem stanju ustrezajo standardom varnosti v prostoru (po lestvici varnosti po OSHA standardu). Mesto padca predstavlja ravno površino, poleg tega pa tožnica v postopku ni dokazala, niti zatrjevala, da bi šlo za okoliščine na mestu padca, zaradi katerih bi tla predstavljala povečano nevarnost za njeno uporabo (za hojo po njej). Hoja po mokrih tleh obloženih s ploščicami, katerih struktura ustreza njihovi varni uporabi (kot ugotavlja izvedenec), zato ne more predstavljati povečane nevarnosti, posebej še ob dejstvu, da je šlo za bazenski kompleks, kjer ni neobičajno, da so tla mokra, in da je potrebno biti ob hoji še posebej pazljiv. Nevarnost v ugotovljenih pogojih uporabe zato ne odstopa od povprečja. (1) Mokra tla na protidrsnih keramičnih ploščicah na hodniku pred v hodom v garderobo v kopališčnem kompleksu sama po sebi ne predstavljajo tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. V danem primeru tako ne gre za objektivno odgovornost zavarovanca toženke.

9. Nadalje tožnica graja dejstvo, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da je bilo za varnost uporabnikov kopališča poleg protizdrsnih ploščic poskrbljeno tudi z nameščenimi opozorilnimi tablami, ter da so bila tla redno brisana in torej ne mokra. Sodišče prve stopnje se je do navedenih in pravno odločilnih dejstev opredelilo v razlogih svoje sodbe. Glede ploščic na mestu padca je sprejelo pravilne zaključke, kar izhaja že iz zgornje obrazložitve (točka 10. in 11. obrazložitve), medtem ko se je opredelilo tudi do opozorilnih tabel in brisanja tal, ki so po oceni sodišča prve stopnje prav tako ustrezala standardu skrbnosti in torej ne gre na strani zavarovanca toženke do opustitve ustrezne varnosti, ki bi tako predstavljal njeno protipravno ravnanje, kot enega izmed elementov, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj krivdne odgovornosti. Vsi elementi civilnega delikta skupaj (kumulativno): nastanek škode, protipravno oziroma nedopustno ravnanje, vzročna zveza med njima, imajo za posledico krivdno odgovornost. 10. Pritožba navaja, da zavarovanec toženke ni ustrezno poskrbel z namestitvijo opozorilnih tabel, saj so bile fotografije, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje posnete šele po padcu tožnice, o tem, da v času padca tabel ni bilo, pa sta izpovedali tožnica in priča J.B.P.. Zaključek sodišča prve stopnje, da ne dvomi, da so bile v bližini kraja padca nameščene opozorilne table, ki so opozarjale na spolzka tla, temelji na izpovedbi prič M.š. in Z.U. (ki sta določno opisala, kje so table bile nameščene, pri čemer je priča U. povedal, da so bile nameščene po prostorih že odkar je tam zaposlen, zaposlen pa je že osem let), kar potrjujejo tudi fotografije posnete s strani tožnice ob opravi ogleda in fotografije v izvedenskem mnenju. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o obstoju opozorilnih tabel torej temelji na kot verodostojno ocenjenih izpovedbah prič (Š. in U.), kar pritožba povsem spregleda in njunih izpovedb v tem obsegu niti ne graja oziroma izpostavlja. Res je sicer, da je sodišče zaključek o obstoju opozorilnih tabel oprlo tudi na fotografije, ki sta jih posnela tožnica in izvedenec po škodnem dogodku, vendar to dejstvo ni v ničemer pravno odločilno. Fotografije so namreč potrdile sicer skladno izpovedbo obeh prič Š. in U. (zaslišana 20. 2. 2014), ki sta določno opisali, kje so te table nameščene, poleg tega je priča U. table določno opisal (rumene table v višini pol metra), povedal pa tudi, da so nameščene po prostorih „že od njegovega začetka, ko je kot vodja bazenov zaposlen tukaj že osem let“. Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati fotografij, posnetih v času po nastanku škodnega dogodka, iz navedenih razlogov ni utemeljena. Zakaj sodišče prve stopnje ne poklanja verodostojnosti izpovedbi tožnice in priči J.B.P. v zvezi z opozorilnimi tablami, pa sodišče v razlogih svoje sodbe (točka 12. obrazložitve) povsem življenjsko in izkustveno sprejemljivo pojasni, zato sodišče prve stopnje v tovrstno dokazno oceno ne dvomi.

11. Nenazadnje tudi niso utemeljena pritožbena izvajanja v zvezi z nezadostnim brisanjem tal. Sodišče prve stopnje se je tudi do tega dejstva določno opredelilo (v točki 12. obrazložitve) in svojo dokazno oceno o tem dejstvu povsem logično in izkustveno sprejemljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da tla na mestu padca niso bila mokra (pri čemer je izpostavilo, da je tudi tožnica izpovedala, da zgolj domneva, da so bila tla mokra, saj tal ni opazovala), temveč je ugotovilo, da so bila brisana tako s strani čistilke kot tudi s strani reševalcev ter da je bilo tudi v tej smeri, ob dejstvu, da gre za bazenski kompleks, s strani zavarovanca toženke zadoščeno povečani skrbnosti. Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da so bila tla ves čas suha in, da so bila takoj, ko so postala mokra s strani čistilk nemudoma obrisana, takšen zaključek v pritožbi ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe.

12. V posledici navedenega pritožba v smeri zatrjevanja opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke (da struktura tal na mestu padca v kopališču ni ustrezala, da niso obstajale opozorilne table, in da so bila na mestu padca tla mokra) niso utemeljena. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, ko je sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da so v času škodnega dogodka bile nameščene ustrezne, za hojo varne ploščice, nameščene opozorilne table in pa zagotovljeno ustrezno brisanje tal, ko je torej zavarovanec toženke ravnal z dolžno skrbnostjo, ki se od njega zahteva, ni moč govoriti o njegovi krivdni odgovornosti, saj manjka eden izmed elementov, ki morajo biti zanjo kumulativno podani, to je njegovo protipravno ravnanje, ki pa v danih okoliščinah, ne glede na to, da je do škodnega dogodka prišlo v bazenskem kompleksu, ni bilo podano.

13. V posledici vsega navedenega pritožba tožnice ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

14. Tožnica je dolžna sama nositi nastale ji stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Odločbi VS RS II Ips 389/2005 z dne 21. 6. 2007 in II Ips 439/2002 z dne 16. 5. 2003.