Jedro

Ker so postopki organa, ki je pristojen za odločanje o lokacijskih dovoljenjih, in organa, ki je pristojen za inšpekcijski nadzor, ločeni, se v lokacijskem postopku ne upoštevajo okoliščine, ki so pomembne za izdajo odločbe v inšpekcijskem postopku, ne sodijo pa med pogoje, ki so predpisani za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.4.2001, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 6.3.2000. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo za legalizacijo in sanacijo podpornega zidu in ograjnih zidov na zemljišču parc. št. 2409/8 k.o. V. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih le-ta navaja v obrazložitvi svoje odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je postopek in pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja v času odločanja o zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja za sporni objekt urejal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in drugi, ZUN). Za uvedbo postopka po uradni dolžnosti v zadevi lokacijskega dovoljenja za legalizacijo tistega dela zidu, nad katerim je tožnik zgradil sporen zid, tudi v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) ni podlage. Tožbeni očitek, da bi moral upravni organ izdati lokacijsko dovoljenje za legalizacijo celotnega zidu, je brez dejanske in pravne podlage. Ker je tožnik vztrajal pri zahtevku za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo dela zidu, ki ga je sam nadzidal, še po tem, ko je bil seznanjen, da za sporni del zidu še ni bilo izdano predpisano dovoljenje, je upravni organ v skladu z določbami ZUP 1986, ob upoštevanju določb ZUN, lahko odločal le o tožnikovem zahtevku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Po določbah ZUN je za izdajo lokacijskega dovoljenja pristojen upravni organ, za inšpekcijsko nadzorstvo pa urbanistična inšpekcija. Ker so postopki upravnega organa, ki je pristojen za odločanje o lokacijskih dovoljenjih, in organa, ki je pristojen za inšpekcijski nadzor, ločeni, je tožnik v zmoti, če meni, da bi morala tožena stranka in organ prve stopnje pri odločanju upoštevati tudi okoliščine, ki so pomembne za izdajo odločbe v inšpekcijskem postopku, ne sodijo pa med pogoje, ki so predpisani za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ker tožnik z navajanjem okoliščin, zaradi katerih naj bi bil prisiljen nadzidati že obstoječi zid, ne izpodbija dejstva, da je poseg, za katerega se zahteva lokacijsko dovoljenje, opravil na zidu, ki je bil zgrajen nelegalno, in za katerega investitor ni vložil zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja, so dejstva, ki naj bi jih sodišče ugotavljalo, za odločanje v tem upravnem sporu pravno nerelevantna. Zato je neutemeljen tudi tožnikov predlog, da naj sodišče na glavni obravnavi izvede dokaze, s katerimi tožnik izkazuje dejstva, ki na odločanje v tej zadevi ne morejo vplivati.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče prve stopnje kljub njegovi zahtevi, da o tožbenem zahtevku odloči po opravljeni glavni obravnavi, obravnave ni izvedlo, ampak je o zahtevku odločilo na seji. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-197/02-16 z dne 3.4.2003. K tožbi je priložil tudi odločbo urbanistične inšpektorice z dne 22.11.2000, s katero je Stanovanjski zadrugi G. naložila sanacijo brez potrebnih dovoljenj zgrajenega 70 m dolgega in 1,50 do 2,00 m visokega podpornega zidu, ki ga je tožnik nadvišal. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno opraviti poizvedbe o tem, ali je Stanovanjska zadruga G. do odločitve sodišča v tej zadevi že sanirala navedeni poseg v prostor. Tožnikovega zahtevka upravna enota ne bi zavrnila, če bi bil predhodni zid zgrajen legalno. Obstaja možnost, da je Stanovanjska zadruga G. po prejemu odločbe izpolnila naloženo obveznost. Ker sodišče tega ni preverilo, je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Predlaga, da vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču, da izvede nov postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Upravni spor predstavlja sodno kontrolo zakonitosti upravnega akta, zato se v upravnem sporu upoštevajo tista dejstva in okoliščine, ki so obstajala v času izdaje upravnega akta. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi v času izdaje upravnega akta, katerega zakonitost je predmet presoje v upravnem sporu, bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikovega zahtevka za legalizacijo nadzidanega dela zidu nad obstoječim nelegalno zgrajenim zidom in sicer iz razlogov, ki jih je pravilno navedla že tožena stranka. Postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja se začne na zahtevo stranke. Iz 60. člena ZUN pa izhaja, da mora biti zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja pravilno sestavljena. Ker v obravnavani zadevi tožnikova zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja kljub pozivom upravnega organa ni bila ustrezno dopolnjena, jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča upravni organ pravilno zavrnil na podlagi 3. odstavka 137. člena ZUP 1986. Legalizacija objekta, ki ga je zgradila Stanovanjska zadruga G., pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da sta upravni postopek za izdajo dovoljenja za legalizacijo objekta in inšpekcijski postopek, ki se nanaša na isti objekt, dva povsem ločena postopka. Glede na navedeno pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tudi niso bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko sodišče prve stopnje kljub tožnikovi zahtevi v tožbi ni opravilo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je namreč odločalo o zadevi na seji na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja (1. odstavek 51. člena ZUS), ki je merodajno za presojo zakonitosti upravnega akta. Zato opustitev glavne obravnave v obravnavani zadevi ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.