Jedro

Sodišče prve stopnje ugotavlja dejansko stanje v okviru trditev obeh pravdnih strank. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zmogla zgolj pavšalni in nekonkretiziran ugovor, nato pa ni več konkretno prerekala navedb tožeče stranke, je sodišče prve stopnje smelo trditve tožeče stranke šteti kot nesporne glede na 214. člen ZPP. Ob nespornih trditvah tožeče stranke pa sodišču prve stopnje dejanskega stanja sploh ne bi bilo potrebno ugotavljati na podlagi izvedbe dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 972/2012 z dne 13.11.2012 izreklo: I. “Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 52382/2012 z dne 17.4.2012 se vzdrži v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 4.617,82 EUR in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 73,58 EUR od 16.5.2011 dalje, od zneska 914,75 EUR od 16.6.2011 dalje, od zneska 885,24 EUR od 16.7.2011 dalje, od zneska 914,75 EUR od 16.8.2011 dalje, od zneska 914,75 EUR od 16.9.2011 dalje, od zneska 914,75 EUR od 16.4.2012 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.4.2012 dalje, vse v 15 dneh. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 913,80 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.” Zoper sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zavrne zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje pred sodiščem prve stopnje.

V pritožbi tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo, da se tožena stranka o navedbah in dokazih tožeče stranke ni izjavila ter da je podajala le pavšalne in nekonkretizirane navedbe in je zato v celoti sledilo navedbam tožeče stranke ter ugodilo njenemu zahtevku. Pri tem se sodišče prve stopnje do navedb tožene stranke v obrazložitvi niti ni opredelilo.

Pritožba potrdi, da je tožeča stranka omogočila toženi stranki uporabo opažne tehnologije, vendar slednja ni ustrezala dogovorjeni specifikaciji. Poleg tega tožeča stranka toženi stranki ni izročila potrebnih atestov. Prav zaradi nepravilne in necelovite izpolnitve s strani tožeče stranke je tožena stranka zavrnila plačilo računov.

Temelj zavrnitve plačil torej ni neizpolnitev, kot to nepravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v svoji odločbi, temveč ugovor nesočasno izpolnjene sinalagmatične pogodbe po 101. členu OZ. Sodišče prve stopnje navedbe tožene stranke, ki gredo v smeri nepravilno izpolnjene sinalagmatične pogodbe v svoji odločbi ni niti omenilo oziroma se do tega vprašanja, ki zadeva obstoj materialne terjatvene pravice in njene zapadlosti ni niti opredelilo.

Izpodbijana sodba je nepopolna in ne temelji na izvedenih dokazih, materialno pravo je napačno uporabljeno.

Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Menila je, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter da so pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka ni zagotovila opažne opreme, ki bi ustrezala pogodbeni specifikaciji in da ni izročila atestov ter da je zato tožena stranka zavrnila plačilo računov, pritožbene novote, saj tožena stranka teh trditev ni podala do konca postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti v sporni zadevi na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev strank: - tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 4.617,82 EUR s pripadki na podlagi šestih računov, ki jih je toženi stranki izstavila za najem opažne opreme, ki jo je tožena stranka imela v najemu po pogodbah na podlagi ponudbe št. ... z dne 13.5.2010 in ponudbe št. ... z dne 28.5.2010; tožena stranka najema ni plačevala, zato je tožeča stranka toženi stranki ponudila obročno plačilo in sklenjen je bil Dogovor o poravnavi obveznosti dne 3.10.2011, v katerem tožena stranka priznava sedaj vtoževani dolg; z Dogovorom je bilo dogovorjeno, da se bo, v kolikor tožena stranka dolgovanega zneska ne bo poravnala v dogovorjenih rokih, obračunal najem za vse mesece najema nazaj; tožena stranka dogovora ni spoštovala in ni nič plačala, zato je z marcem 2012 tožeča stranka ponovno začela izdajati račune za najem opreme; tožena stranka je seznanjena z višino dolga, zato se spreneveda, ko meni, da je dolg pretiran; tožena stranka je ugovarjala, da ne ve, na kateri pravni podlagi se vtožuje terjatev, ker je imela tožena stranka več pravnih razmerij s tožečo stranko; terjatev je po višini pretirana in presega sleherno pravno razmerje med strankama; Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da izpodbijana sodba nima razlogov glede trditev tožene stranke, vendar je ta očitek zgolj pavšalen ali pa temelji na pritožbenih novotah, s katerimi pa dejansko pritožba uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je povsem neutemeljen, saj nestrinjanje z jasnimi in razumljivimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo očitano kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba predvsem spregleda, da se je sodišče prve stopnje izjasnilo tudi o navedbah tožene stranke, vendar glede navedb kolikor jih je tožena stranka sploh podala pred sodiščem prve stopnje.

Tako je sodišče prve stopnje povzelo (2. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožena stranka navajala, da ni jasno, kako je tožeča stranka izračunala višino vtoževane terjatve in da ta presega sleherno pravno razmerje, ki je bilo med pravdnima strankama in nadalje navedlo (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da se tožena stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo o navedbah in dokazih tožeče stranke iz vloge z dne 27.9.2012 ni izjavila, na naroku za glavno obravnavno je le vztrajala pri navedbah iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Ti povzetki navedb tožene stranke ter ugotovitev sodišča prve stopnje, da drugih navedb tožena stranka ni podala, so pritožbeno neizpodbijane.

Ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje glede trditev tožene stranke v tem postopku je po mnenju pritožbenega sodišča pravilen procesno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka nobene od po tožeči stranki zatrjevanih pravotvornih dejstev sploh ni, kaj šele da bi to storila obrazloženo, zanikala. Pravilno je sodišče prve stopnje navedlo, da ima na podlagi 212. člena ZPP tudi tožena stranka trditveno in dokazno breme, saj mora navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, česar pa tožena strank v tem sporu ni storila. S tem je sodišče prve stopnje tudi podalo razloge glede procesnega statusa navedb tožene stranke, kaj več pa mu ni bilo potrebno ob prav tako pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da so navedbe tožene stranke v ugovoru pavšalne in nekonkretizirane (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje ugotavlja dejansko stanje v okviru trditev obeh pravdnih strank in ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zmogla zgolj pavšalni in nekonkretiziran ugovor, nato pa ni več konkretno prerekala navedb tožeče stranke, je sodišče prve stopnje smelo trditve tožeče stranke šteti kot nesporne glede na 214. člen ZPP, ob nespornih trditvah tožeče stranke pa sodišču prve stopnje dejanskega stanja sploh ne bi bilo potrebno ugotavljati na podlagi izvedbe dokazov, temveč bi smelo šteti kot nesporno dejansko, kot izhaja iz trditev tožeče stranke, s tem pa, ko je trditve tožeče stranke še dokazno ocenilo je naredilo več, kot je bilo potrebno v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:-pravdni stranki sta sklenili dve pogodbi za najem opažne opreme na podlagi ponudb tožeče stranke št. ... z dne 13.5.2010 (priloga A4 - A5 ) in št. … zdne 28.5.2010 (priloga A7); - tožeča stranka je toženi stranki predmet najema - opažno opremo – izročila, kar dokazujeta dobavnici z dne 14.5.2010(priloga A2) in z dne 31.5.2010 (priloga A6); - da je tožeča stranka za najem opreme toženi stranki mesečno izstavljala sedaj vtoževane račune, specifikacija najete opreme pa izhaja iz vtoževanih računov; - da sta pravdni stranki sklenili 3.10.2011 Dogovor o poravnavi obveznosti (priloga A16 - A17) in v tem dogovoru je tožena stranka izrecno priznala, da na ta dan dolguje znesek 5.103,07 EUR iz naslova odprtih računov za najem opreme; da tožena stranka svoje obveznosti za plačilo najemnine ni izpolnila.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da mora tožena stranka skladno s pogodbo in skladno z določili Obligacijskega zakonika o zakupni/najemni pogodbi (zlasti določba 587. člena OZ) kot najemnik tožeči stranki kot najemodajalcu plačati najemnino in je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 4.617,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (299. člen in 378. člen OZ).

Pritožba pa očita sodišču prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in neobrazloženost izpodbijane sodbe na podlagi pritožbenih novot, za katere pa pritožba ne pojasni, zakaj navedb in dokaznih predlogov ni mogla brez svoje krivde tožena stranka podati do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in zato pritožbeno sodišče teh novot ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

Pritožbene novote so vse naslednje trditve : - da v najem dana opažna oprema ni ustrezala dogovorjeni specifikaciji glede na pogodbo; - da tožeča stranka ni izročila toženi stranki potrebnih atestov; - da je tožena stranka zaradi prej navedenega zavrnila plačilo računov; - da je temelj zavrnitve plačila ugovor nesočasne izpolnjene sinalagmatične pogodbe.

Takšne navedbe bi morala tožena stranka pravočasno podati pred sodiščem prve stopnje, da bi jih sodišče prve stopnja lahko obravnavalo in zanje predlagati dokaze, česar pa ni storila. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da se glede teh trditev sodišče prve stopnje ni izjasnilo in sploh ne ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s temi navedbami, saj te možnosti ni imelo, ker tožena stranka navedb, ki so pritožbene novote, ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba izrecno ne uveljavlja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

Tožena stranka ni konkretno izpodbijala odločitve glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno izrekati glede teh stroškov, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi stvari niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP) .