Jedro

Obrestna mera zamudnih obresti ni predpisana z nobenim prisilnim predpisom in se stranki za njeno višino lahko dogovorita s pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki obračunane zamudne obresti v znesku 40.817,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga dalje.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Postavila se je na stališče, da tožeči stranki ne gredo zamudne obresti po obrestni meri, dogovorjeni s pogodbo, ampak le po zakonsko predpisani obrestni meri. Zakon o obrestni meri zamudnih obresti je glede na določbo 1. odst. 277. člena ZOR po njenem mnenju prisilni predpis, ki mu pogodbena določba o drugačni obrestni meri nasprotuje, zaradi česar je nična. Pri tem se sklicuje na sodbo tega sodišča Cpg 1447/92 z dne 2.7.1992. Poleg tega pa navaja, da tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje s potrdilom Ljubljanske banke d.d. o višini revalorizacije in obrestnih mer za kratkoročne kredite za obratna sredstva, s pogodbo med pravdnima strankama pa revalorizacija ni bila dogovorjena, dogovorjena pa je bila le obrestna mera navedene banke za kratkoročne kredite. Pritožnica predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi le obresti po zakonski obrestni meri ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Večina določb Zakona o obligacijskih razmerjih je dispozitivne narave, kar pomeni, da se uporabljajo le v primeru, ko se stranke o določenem razmerju s pogodbo ne dogovorijo drugače. Taka je tudi določba 1. odst. 277. člena ZOR, iz katere tudi glede na določbe Zakona o obrestni meri zamudnih obresti ne izhaja, da bi bila uporaba predpisane obrestne mere zamudnih obresti obvezna in se s pogodbo ne bi smelo dogovoriti drugačne obrestne mere. Sploh pa ni z nobenim predpisom določena ničnost takega dogovora. Sodna praksa je nekaj časa sicer res stala na takem stališču, kot ga zastopa pritožnica.

Vendar pa je to stališče v zadnjem času ravno nasprotno (glej predvsem sklep Vrhovnega sodišča II Ips 102/93 z dne 23.12.1993).

Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožeči stranki prisodilo zamudne obresti po pogodbeni obrestni meri. Pri tem ne drži očitek pritožbe, da taka obrestna mera, kot jo je uporabila tožeča stranka, s pogodbo ni bila dogovorjena. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je bila med strankama dogovorjena obrestna mera, kakršno obračunava Ljubljanska banka d.d. za kratkoročne likvidnostne kredite (ta pa je sestavljena in revalorizacijske in realne obrestne mere) in ne za (nedoločene) kratkoročne kredite, kot trdi pritožba. Uporabljena je bila torej pravilna obrestna mera.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena bistvena kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno sodbo (368. člen ZPP).

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.