Jedro

Čeprav sodišče druge stopnje ni ponovilo vseh že izvedenih dokazov in na glavno obravnavo ni povabilo vseh prič in izvedencev, ni kršilo določb kazenskega postopka, temveč je ravnalo po drugem odstavku 380. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega P. K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi P. K. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka ter sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je obdolženega P. K. iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem in prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), v stroškovnem delu pa je odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni glavni obravnavi pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem in prvem odstavku 134. člena KZ ter mu je po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, v kolikor obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca ter sodno takso.

3. V pritožbi, ki jo zagovornik obdolženega vlaga zoper drugostopenjsko sodbo, uveljavlja pritožbene razloge iz 370. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano drugostopenjsko sodbo razveljavi ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, obdolženemu pa prizna stroške pritožbenega postopka.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče odločitev, da opravi glavno obravnavo, sprejelo na seji 22. 2. 2011, glavno obravnavo pa opravilo 25. 3. 2011. Ocenilo je, da so zaradi odmaknjenosti dogodka in ker je potrebna le presoja, ali je verjeten zagovor obdolženega ali pa opis smučanja, kot ga je podal oškodovanec, podani upravičeni razlogi, da sodišče druge stopnje samo izpelje glavno obravnavo. Takšni razlogi, ki so obrazloženi tudi v izpodbijani sodbi, so skladni z vsebino določbe prvega odstavka 380. člena ZKP. Dejstvo, da pritožbeno sodišče ni ponovilo vseh izvedenih dokazov in na glavno obravnavo ni povabilo vseh prič in izvedencev, ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi do vseh očitkov obdolženega v izreku sodbe. Pri teh razlogih ni zaslediti nasprotij, razlogi so razumljivi in podani o vseh odločilnih dejstvih. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča druge stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je, kot izhaja iz podatkov spisa, svojo odločitev, da opravi glavno obravnavo, sprejelo na pritožbeni seji 22. 2. 2011, ko je presodilo, da je podan upravičen razlog, da se zadeva ne vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj je bilo dejanje storjeno že 12. 1. 2006 in je potrebno le presoditi, ali je verjeten zagovor obdolženca oziroma opis smučanja, kot ga je podal v prvem sojenju oškodovanec. Takšni razlogi, kot so obrazloženi v izpodbijani sodbi, so po presoji Vrhovnega sodišča v skladu z vsebino določbe prvega odstavka 380. člena ZKP. Dejstvo, da sodišče druge stopnje ni ponovilo vseh že izvedenih dokazov in na glavno obravnavo ni povabilo vseh prič in izvedencev, prav tako ne predstavlja zatrjevane kršitve določb kazenskega zakona, saj je z drugim odstavkom 380. člena ZKP izrecno določeno, da sodišče na obravnavo povabi tiste priče in izvedence, za katere na predlog strank ali po uradni dolžnosti sklene, da jih je potrebno zaslišati. V konkretnem primeru je drugostopenjsko sodišče ocenilo, da je potrebno zaslišati le obdolženca in oškodovanca. Zato zagovornik obdolženega neutemeljeno uveljavlja, da so bile z odločitvijo drugostopenjskega sodišča, da odloči o pritožbi na podlagi opravljene obravnave kršene določbe prvega in drugega odstavka 380. člena ZKP ter s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. Sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe argumentirano navaja, da mehanizem nastanka poškodbe obraznega dela oškodovanca, kot ga je predstavil obdolženec, torej da naj bi bil oškodovanec tisti, ki se je zaletel v njegovo čelado ni sprejemljiv. Razumno obrazloži, da je bil oškodovanec tisti, ki je bil prejemnik energije, kar pomeni, da je imel v trenutku trčenja manjšo hitrost od obdolženega, upošteva tudi indično okoliščino, ki jo je opisal oškodovanec o instiktivni obrambi z rokama ter opozori, da bi bila v primeru, da drži teza obdolženega situacija v trenutku trčenja takšna, da bi oškodovanec s smučmi zapeljal preko obdolženčevega borda, kar pa je izvedenec smučarske stroke R. Š. izrecno ovrgel. Zato v nadaljevanju po presoji Vrhovnega sodišča razumno obrazloži, da je potrebno zapis dr. M. W. v izvedenskem mnenju (list. št. 247), da je bila poškodba oškodovančeve čeljusti povzročena z glavo (čelado) razumeti tako, da je lahko obdolženi s čelado udaril v desno obrazno stran oškodovanca, kot prejemnika energije in ne kot oškodovančev nalet z glavo v obdolženčevo čelado. Očitek zagovornika obdolženega o protispisnem sklepanju drugostopenjskega sodišča glede mehanizma poškodbe obraznega dela oškodovanca je zato neutemeljen, še zlasti zato, ker navedeno sodišče kot bolj verjetno sprejema, da je oškodovanec utrpel poškodbo zaradi obdolženčevega giba z levo roko zaradi tehnike zavijanja z bordom v začetku desnega zavoja in ne zaradi udarca v čelado (5. in 6. stran drugostopenjske sodbe).

8. Sodišče druge stopnje sprejema izvedensko mnenje izvedenca smučarske stroke R. Š. ter s tem za verjetno varianto, ki jo je v zvezi z načinom gibanja obeh udeležencev neposredno pred trčenjem ter opisom, kdo je v koga trčil, navedel oškodovanec. Ker sta bila oba, tako obdolženec kot oškodovanec glede na ugotovitve dokaznega postopka v trenutku trčenja v kontaktu s snegom, sodišče druge stopnje zaključuje, da varianta, ki jo je posredno nakazal obdolženec, torej da je bil oškodovanec tisti, ki se je zaletel v njegov hrbet, ni verjetna, kajti v tem primeru bi bila situacija v trenutku trčenja takšna, da bi oškodovanec s smučmi zapeljal preko obdolženčevega borda. Navedeno tezo je omenjeni izvedenec ovrgel, kot pravilno pa jo sprejema tudi sodišče prve stopnje. Zagovornik z navajanji, da naj bi bil oškodovanec tisti, ki ni spremljal dogajanja okoli sebe na smučišču ter je zapeljal v desno, kjer je tedaj izvajal zavoj v desno obdolženec, ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, izraža nestrinjanje z dokaznim zaključkom sodišča o gibanju obdolženca in oškodovanca neposredno pred trčenjem (smer, hitrost in način smučanja) ter o vprašanju, kdo je povzročil kritično situacijo, zaradi katere je prišlo do trčenja. Pravilnosti argumentiranih zaključkov sodišča pa obramba z navedenimi pomisleki ni omajala.

9. Sodišče druge stopnje je glede na podatke spisa tudi zaključilo, da je obdolženec pred pričetkom manevra zavijanja v desno videl oškodovanca in to zaradi več kot dobre preglednosti na smučarski progi Njivice (konfiguracija terena), kakor tudi, ker je dohiteval oškodovanca, ki je smučal v ožjem hodniku kot obdolženec pa tudi počasneje. Z zaključki sodišča druge stopnje ter razlogi zanje se Vrhovno sodišče strinja. Razumno je tudi pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje pri presoji vprašanja, ali je obdolženec lahko videl oškodovanca, izhajalo iz napačnega izhodišča, ker ni upoštevalo dinamike gibanja, tako obdolženca kakor tudi oškodovanca. Ker podatki spisa potrjujejo pravilnost zaključka, da je obdolženi videl oškodovanca, je pravilno stališče pritožbenega sodišča tudi o zmotni presoji o ekskulpacijski tezi v prvostopenjski sodbi (stran 9 in 11). Zagovornik obdolženega zaključka drugostopenjskega sodišča, da je obdolženec pred začetkom izvajanja manevra zavijanja na desno videl oškodovanca, ker je bila proga pregledna in ker je dohiteval oškodovanca, ki je smučal po ožjem hodniku in počasneje, ne sprejema. S pavšalnimi navajanji, da drugostopenjsko sodišče, ki smučišča v naravi ni videlo, ne more v nasprotju z izvedenskima mnenjema ter sodbo sodišča prve stopnje, oceniti naklona in ne vidljivosti, obramba ni vzbudila razumnega dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev ter zaključkov sodišča druge stopnje.

10. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da se je drugostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih okoliščin dogodka, pri čemer se je v drugem odstavku na 6. strani sodbe posebej opredelilo do vseh očitkov obdolžencu v izreku sodbe. Pri teh razlogih Vrhovno sodišče ni zasledilo nasprotij, razlogi so razumljivi in podani o vseh odločilnih dejstvih. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, in ker Vrhovno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP, je pritožbo zagovornika obdolženega neutemeljena.

12. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.