Jedro

Pritožnik bi z zatrjevano neupravičeno zmoto, ker je kršitelj dolgoleten gostinec, lahko zamajal odločitev sodišča prve stopnje, če bi bil kršitelj zaradi prekrška storjenega v enakih okoliščinah že kdaj prej obravnavan. Tega pa pritožnik ne trdi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč velika večina prebivalstva Republike Slovenije dneve, ki so sicer v zakonu opredeljeni zgolj kot dela prosti dnevi, dojema kot praznike saj so kot dela prosti dnevi opredeljeni krščanski verski prazniki (gre za izvedbo ustavne ločenosti države in verskih skupnosti) in med njimi ne dela razlik.

Izrek

Pritožba predlagatelja postopka se kot nedovoljena zavrže. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevi za sodno varstvo kršiteljev samostojnega podjetnika posameznika I.Z. in odgovorne osebe T.S. in postopek na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo. Sklenilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil predlagatelj postopka Tržni inšpektorat RS, kakor navaja, zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek. Ne strinja se z obrazložitvijo izpodbijane sodbe in smatra, da kršitelj ni bil v zmoti, saj gre za dolgoletnega gostinca, ki je bil pri registrskem organu PRS vpisan že od 1.4.2004 pod matično številko 1 in je zato dobro seznanjen s pravili. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odloči, da se spis vrne naslovnemu sodišču v ponovno obravnavo.

Pritožbo je bilo treba zavreči, ker ni dovoljena.

Predlagatelj postopka kršitelju samostojnemu podjetniku I.Z. očita prekršek po 3. točki prvega odstavka 21. člena ZGos v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1, odgovorni osebi T.S. pa prekršek po določbi drugega odstavka 21. člena ZGos v zvezi s 3. točko prvega odstavka 21. člena ZGos v zvezi s 15.a členom ZP-1. Prekršek naj bi storila, ker odgovorna oseba T.S. pri opravljanju dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika, ki je bila pooblaščena opravljati delo natakarice in zadolžena za zagotovitev spoštovanja obratovalnega časa gostinskega obrata – bara F., za račun, korist in s sredstvi samostojnega podjetnika posameznika, ni zagotovila spoštovanja določenega obratovalnega časa do 22. ure oziroma si ni pridobila ustreznega soglasja za podaljšani obratovalni čas do 23.55 ure, ki je ob kontroli predlagatelja postopka dne 30.10.2013 še ob 23.55 uri obratoval – v času pregleda je bilo v gostinskem obratu 6 gostov, na terasi zunaj lokala pa še 5 gostov, ki so bili postreženi s pijačo s strani natakarice T.S.. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo seznanilo s celotnim spisom prekrškovnega organa. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati, je pa potrebno glede na ugotovljeni dejanski stan odločiti drugače in zahtevi za sodno varstvo ugoditi.

Čeprav je predlagatelj postopka v pritožbi navedel, da sodbo izpodbija po 2. točki prvega odstavka 154. člena ZP-1 (kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek) je pritožbeno sodišče pri obravnavi dejanskih pritožbenih navedb najprej presojalo, ali je predlagatelj postopka v pritožbi uveljavljal dejansko ali pravno vprašanje. Pritožnik zatrjuje, da kršitelj ni bil v zmoti, saj gre za dolgoletnega gostinca, ki je bil pri registrskem organu PRS vpisan že od dne 1.4.2004 in je zato dobro seznanjen s pravili. Po določbi 31. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), ki se v skladu z 8. členom ZP-1 smiselno uporablja tudi v postopku o prekršku, le storilec, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv (oziroma odgovoren). Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da manjka voljna sestavina prekrška, saj gre za zmoto, ki izključuje odgovornost za prekršek. Kršitelja sta namreč, tako sodišče prve stopnje, upravičeno menila, da je 31. oktober praznik, čeprav Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v RS razlikuje med prazniki (1. člen) in dela prostimi dnevi, ki niso prazniki (2. člen), med slednje pa spada med drugimi tudi 31. oktober (dan reformacije). Jasne razmejitve med prazniki in dela prostimi dnevi ne ponudi niti Odlok o poslovnem času trgovin in gostinskih obratov ter meril za oblikovanje podaljšanega obratovalnega časa Mestne občine Koper (v nadaljevanju: Odlok). Te določbe sta kršitelja poznala (tako navajata v izjavi o prekršku) in sta ravno na podlagi določbe 7. člena Odloka obratovala na navedeni dan dlje, saj je to gostincu brez dovoljenja dovoljeno na dan pred prazniki, določenimi z zakonom, ob občinskem prazniku ter ob pustovanju in martinovanju (vsakič po enkrat). Pritožnik bi z zatrjevano neupravičeno zmoto, ker je kršitelj dolgoleten gostinec, lahko zamajal odločitev sodišča prve stopnje, če bi bil kršitelj zaradi prekrška storjenega v enakih okoliščinah že kdaj prej obravnavan. Tega pa pritožnik ne trdi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč velika večina prebivalstva Republike Slovenije dneve, ki so sicer v zakonu opredeljeni zgolj kot dela prosti dnevi, dojema kot praznike saj so kot dela prosti dnevi opredeljeni krščanski verski prazniki (gre za izvedbo ustavne ločenosti države in verskih skupnosti) in med njimi ne dela razlik.

Vprašanje zmote je vedno najprej dejansko vprašanje, saj gre za ugotovitev o kršiteljevi zavesti o znakih prekrška, okoliščinah, v katerih bi bilo dejanje dopustno ali zavesti o prepovedanosti dejanja. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče zahtevi za sodno varstvo ugodilo in iz prej navedenih razlogov postopek ustavilo, bi bila pritožba zoper takšno sodbo dovoljena le pod pogoji iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, torej ne iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz drugih pritožbenih razlogov pa le v primeru izpolnitve še dodatnih pogojev, to je, da bi bila z odločbo prekrškovnega organa izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali pa da bi šlo za izrek globe, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena ZP-1) ali da bi bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR. Noben od navedenih pogojev, pod katerimi bi bila dovoljena pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni izpolnjen. Ker pritožba iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1 v tem postopku ni dovoljena, jo je zato višje sodišče ob uporabi določbe prvega odstavka 163. člena ZP-1, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, zavrglo.

Odločitev glede stroškov pritožbenega dela postopka je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.