Jedro

Kupec, ki uveljavlja odpravo napake na prodajalčeve stroške, izgubi pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje kupnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v toliko, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na znižanje kupnine, zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) je bilo kot leasingojemalcu prepuščeno v rabo vozilo, ki je bilo s strani leasingodajalca (družbe A.) kupljeno pri toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) kot dobavitelju za znesek 13.170,00 EUR. Po nakupu vozila, ki si ga je pri tožencu izbral tožnik, se je izkazalo, da vozilo, ki naj bi potrditvah toženca imelo navigacijo, le-te nima.

2. Tožnik je s tožbo, vloženo dne 10. 9. 2018, zahteval plačilo zneska 693,37 EUR. Svoje trditve o odsotnosti navigacijske naprave je v tožbi pravno opredelil kot stvarno napako, katere odpravo bo z nakupom in montažo manjkajoče navigacijske opreme zagotovil sam. S tožbo je od toženca kot prodajalca stvari zahteval plačilo zneska 693,37 EUR, kolikor znašajo stroški odprave napake.

3. V okviru materialnoprocesnega vodstva je sodnica tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 10. 2020 poučila, da mora v primeru, v kolikor uveljavlja znižanje kupnine, poleg dajatvenega zahtevka postaviti še oblikovalni zahtevek, usmerjen prilagoditvi cene zmanjšane vrednosti stvari, ki je posledica stvarnih napak.

4. Tožnik je na naroku tožbeni zahtevek dopolnil ter poleg dajatvenega zahtevka postavil še oblikovalni zahtevek na znižanje kupnine, in sicer, da se kupnina zniža za znesek 693,37 EUR. Navedel je, da strošek odprave napake znaša 693,37 EUR ter da je potrebno ceno za vozilo, ki je vključevala tudi vgrajeno navigacijo, znižati za ta strošek.

5. Z uvodoma navedeno sodbo, popravljeno s sklepom o popravi, je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka ugodilo oblikovalnemu zahtevku. Odločilo je, da se kupnina za vozilo zaradi neodpravljene stvarne napake zmanjša za znesek 693,37 EUR (94,73 %).1 Pod II. točko izreka je ugodilo še dajatvenemu zahtevku ter tožencu naložilo, da tožniku plača 693,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2018 dalje do plačila. Pod III. točko izreka je odločilo še o pravdnih stroških, katerih povrnitev je naložilo tožencu.

6. V pravočasni pritožbi zoper gornjo sodbo toženec uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

7. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

8. Pritožba je delno utemeljena.

9. Sprva velja pojasniti, da sodišče prve stopnje postopka ni vodilo po pravilih Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti. Zato je tudi pritožbeno sodišče predmetno pritožbo preizkušalo na podlagi postopkovnih določb, ki veljajo za redni postopek.

10. Stališče pritožnika, da družba A. kot leasingodajalec na tožnika ni prenesla pravic za uveljavljanje zahtevkov, temveč ga je za uveljavljanje zahtevkov zgolj pooblastila, ni pravilno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je v četrtem odstavku 2. člena Splošnih pogojev poslovanja za pogodbe finančnega leasinga, ki so sestavni del Pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene med tožnikom in družbo A., določeno, da je leasingojemalčeva dolžnost, da jamčevalne zahtevke najprej uveljavlja napram dobavitelju. Res je, da je v šestem odstavku istega člena določeno, da je leasingojemalec s strani leasingojemalca pooblaščen, da vse morebitne reklamacije, pravice iz garancije in vzdrževanja predmeta leasinga ureja neposredno z dobaviteljem. Vendar je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik tudi z izjavo leasingodajalca z dne 14. 1. 2019 (v spisu pod prilogo A17) dokazal, da so vsi zahtevki in pravice do dobavitelja v zvezi s predmetom leasinga, ki izhajajo iz stvarnih in drugih napak ali drugih nepravilnosti pri izpolnitvi, preneseni nanj ter da jih lahko uveljavlja nasproti tožencu v svojem imenu in za svoj račun. Zato je materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča o tožnikovi aktivni legitimaciji pravilen.

11. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti zahtevka za znižanje kupnine ter zahtevka za odpravo napake na stroške prodajalca vozila predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženec v pritožbi pravilno trdi, da določbe Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) za predmetno zadevo niso uporabljive. Družbe A., ki je s Pogodbo o finančnem leasingu na tožnika prenesla svoje pravice iz prodajne pogodbe, namreč ni mogoče šteti za potrošnika v smislu ZVPot. _Glede oblikovalnega zahtevka_

12. Sodišče prve stopnje je v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnika sicer pravilno poučilo, da je znižanje kupnine zaradi stvarnih napak prodane stvari mogoče doseči sodno le z oblikovalno tožbo (»kupnina se zniža za ...« ali »kupnina se zniža na ...«). Že pred vložitvijo tožbe v obravnavani zadevi se je sodna praksa namreč ustalila, da za znižanje kupnine ne zadošča dajatvena tožba, pač pa je potreben tudi oblikovalni zahtevek.2

13. Pritožba izpostavlja, da se po določbi 478. člena OZ kupnina zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe. Določba se uporabi tako, da se (i) kot vrednost, ki naj bi jo imela stvar brez napake, praviloma upošteva pogodbena vrednost (cena) te stvari, da se nato (ii) ugotovi, za kolikšen delež (odstotek) je vrednost zmanjšana zaradi napake in na podlagi tega (iii) ugotovi vrednost stvari z napako ter da se (iv) za razliko zniža kupnina. Kriterij znižanja kupnine je torej sorazmerje (in ne razlika) vrednosti stvari brez napake in z napako.3

14. Tožnik je v predmetni zadevi zahteval znižanje kupnine za strošek odprave stvarne napake in vračilo tistega dela že plačane kupnine, kateri ustreza znesku, potrebnem za nakup navigacijske naprave ter njeno montažo v vozilo. Tožnikov zahtevek torej ni usmerjen k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti stvari, ki je posledica stvarnih napak, temveč k odpravi napake na stroške prodajalca. Zato tožnikovih trditev ne gre subsumirati pod abstraktni dejanski stan iz 2. točke prvega odstavka 468. člena OZ, ki določa, da lahko kupec, ki je o (stvarni) napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, zahteva znižanje kupnine.

15. Sodišče prve stopnje kakšnih odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo moč ugoditi zahtevku znižanje kupnine, niti ni ugotovilo. Ker tožnik zahteva odpravo napake na stroške prodajalca, pritožnik utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevanim znižanjem kupnine zmotno uporabilo materialno pravo. Kupec, ki uveljavlja odpravo napake na prodajalčeve stroške, namreč v takem primeru izgubi pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje kupnine. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo tako potrebno pritožbi toženca v tem delu ugoditi, ter izpodbijano sodbo v I. točki izreka tako spremeniti, da se tožbeni zahtevek na znižanje kupnine zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

_Glede dajatvenega zahtevka_

16. Pritožba graja pravilnost ugotovitve prvostopnega sodišča, da je bilo tožencu prodano vozilo z vgrajenim navigacijskim sistemom. Trdi, da si je tožnik to enostavno izmislil z namenom, da bi izsilil znižanje kupnine in dosegel čimbolj ugodno ceno. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izpovedbi prič A. A. in B. B. Letak z opisom opreme, ki je bil obešen na spornem avtomobilu, je bil le izpis oglasa iz avto.net in ne predstavlja opisa dejanske opreme. Trdi, da je tožnik vedel, da ni navigacijske naprave, saj si je v procesu izbire vozila avto večkrat ogledoval, enkrat celo s prijateljem, ki se je spoznal na vozila, šel na testno vožnjo, ob priliki katere se je s pritiskom na gumb seznanil, da navigacijska naprava ne deluje.

17. Z gornjo kritiko dejanskega stanja pritožba ne more biti uspešna že zato, ker podaja lastno dokazno oceno, s katero pa pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča ni moč omajati. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo na prodajnem letaku, ki je bil na vozilu v prodajnem salonu, navedeno, da ima vozilo navigacijsko napravo, da je prodajalec B. B. izpovedal, da dejansko sam ni vedel, ali je navigacijska oprema v vozilu ter da je tožniku ob testni vožnji povedal, da je treba navigacijsko opremo le naložiti oziroma sprogramirati, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik dokazal obstoj zatrjevane izrecno dogovorjene lastnosti vozila. Ker te lastnosti avtomobil ni imel, je tudi zaključek o obstoju stvarne napake materialnopravno pravilen (3. točka 459. člena OZ).

18. OZ izrecno ne ureja pravice kupca odpraviti napako na stroške prodajalca, torej pravice kupca, da sam zagotovi odpravo napake in od prodajalca zahteva povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem. Samo zaradi tega, ker ta pravica v OZ pri prodajni pogodbi ni izrecno urejena, ni mogoče sklepati, da kupec takšnega zahtevka nima. OZ namreč v tretjem odstavku 639. člena daje tako pravico naročniku v primeru, če podjemnik v primernem roku ne odpravi napake opravljenega posla. Predmet podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja v primeru podjemne pogodbe (opravljen posel) je lahko (poleg drugih vrst poslov) tudi izdelava (nove) stvari (primerjaj 619. člen OZ). Stvar, katere izdelava (in izročitev) je lahko predmet podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja pri podjemni pogodbi, je po svojih lastnostih (značilnostih) lahko enaka stvari, katere izročitev je lahko predmet prodajalčevega izpolnitvenega ravnanja pri prodajni pogodbi. Končni interes naročnika oziroma kupca, zaradi katerega sklene takšno podjemno oziroma prodajno pogodbo, je zato v obeh primerih enak – pridobiti stvar določenih lastnosti. Ta interes pa lahko kupec oziroma naročnik uresniči samo, če prodajalec oziroma podjemnik svojo izpolnitveno obveznost (izročiti stvar kupcu oziroma izdelati in izročiti stvar naročniku) pravilno izpolni. Zaradi uresničitve kupčevega interesa za pravilno izpolnitev ima kupec od prodajalca po 1. točki prvega odstavka 468. člena OZ pravico zahtevati, da bodisi odpravi napako na izročeni stvari, bodisi da mu namesto prve stvari (z napako) izroči drugo stvar. Možnosti (pravice) za izročitev druge stvari brez napake pa kupec nima, če je bila predmet prodajalčevega izpolnitvenega ravnanja individualno določena stvar, torej stvar, ki nima značilnosti generične (zamenljive) stvari. V takem primeru lahko kupec svoj interes za pravilno izpolnitev uresniči samo z zahtevkom za odpravo napake. Če prodajalec v takem primeru (torej ko je predmet njegovega izpolnitvenega ravnanja individualno določena stvar) napake ne odpravi, lahko kupec interes za pravilno izpolnitev učinkovito uresniči samo, če mu priznamo pravico, da sam zagotovi odpravo te napake na stroške prodajalca.4

19. Ker je torej treba tudi pri prodajni pogodbi (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) kupcu priznati pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku te napake ne odpravi sam, pritožba neutemeljeno oporeka materialnopravni pravilnosti dajatvenega dela sodbe.

20. Pritožba glede dajatvenega dela sodbe se je tako izkazala za neutemeljeno. Niso bili namreč podani niti uveljavljani razlogi, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. čelna ZPP). V tem delu je bilo zato potrebno pritožbo zavrniti in sodbo prvostopnega sodišča v nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

21. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe v prvostopno odločitev o stroških ni bilo potrebno poseči, saj zaradi zavrnitve oblikovalnega zahtevka kakšni posebni stroški niso nastali. Glede na to, da je toženec s pritožbo le delno uspel, pa pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ter drugi in tretji odstavek 154. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je v oblikovalnem delu sodbenega izreka samo dodalo procent znižanja kupnine, saj ta v tožbenem zahtevku ni bil postavljen. Pri tem izračunu deleža, za katerega se zniža kupnina, se je očitno zmotilo. Znižanje kupnine za znesek 693,37 EUR namreč predstavlja nekaj manj kot 5,27% od kupnine v znesku 13.170,00 EUR, in ne 94,73% kot to izhaja iz sodbenega izreka. 2 Glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013, II Ips 68/2012 z dne 18. 9. 2014, III Ips 89/2013 z dne 20. 1. 2015 ter II Ips 130/2013 z dne 21. 5. 2015. 3 Enako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 38/2012, tč. 8. 4 Glej več N. Plavšak v Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 171 in nasl.