Jedro

Povzemanje izpovedb prič ni dokazna ocena. Izvedene dokaze je treba oceniti – vsakega zase in vse skupaj. Če tega ni, sodna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni pritožbeno sodišče tisto, ki mora (iz v sodni odločbi povzetega dokaznega gradiva – povzetih izpovedb) oblikovati dokazno oceno. To je naloga sodišča prve stopnje, medtem ko je naloga pritožbenega sodišča, da preizkusi njeno pravilnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdelavo odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki je obsegal ugotovitev, da je toženec motil tožnika v zadnji mirni posesti nepremičnine parc. št. 556/2, k. o. ..., ter soposesti poti, ki preko vzhodnega dela parc. št. 555/2, k. o. ..., vodi do parcele št. 556/2, k. o. ..., s tem, da je v času od 6. 7. do 27. 9. 2013 na jugovzhodnem delu parcele št. 556/2 na levi strani poti ter nižje čez pot postavil električnega pastirja, ter preko poti, ki poteka po vzhodnem delu parcele št. 555/2, postavil barikado, tj. prepletene debele žice in traktorski priključek, ter s tem tožniku onemogočil dostop do parcele št. 556/2 in souporabo poti, ki poteka po vzhodnem delu parcele št. 555/2; nadalje je tožnik zahteval, da toženec v roku 8 dni odstrani električnega pastirja in barikado ter s tem vzpostavi prejšnje posestno stanje in tožniku omogoči prost prehod na parcelo št. 556/2; ter naj se tožencu prepove v bodoče s takšnimi ali podobnimi motitvenimi ravnanji posegati v posest oziroma soposest tožnika. Tožniku je naložilo, da mora tožencu v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.133,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožnik sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je obrazložitev glede motenja posesti na delu tožnikove parcele št. 556/2, k. o. ..., izostala. Sodišče je ponovno opravilo pomanjkljivo dokazno oceno, saj se do ključnih tožnikovih dokazov ni opredelilo niti ni navedlo prepričljivih razlogov, zakaj jim ne sledi. Glede posesti sporne poti navaja, da je res občasno do svoje parcele dostopal po drugi, zahodni poti, a to ne pomeni, da ni uporabljal tudi sporne poti. Pot z zahodne strani ni utrjena, zato je vožnja po njej mogoča le v suhem vremenu in ko je trava pokošena, kar sta potrdili tudi A. A. in B. B., toda sodišče tega ni upoštevalo. Dostop z zahodne strani ni trajno urejen, saj gre za travnike v tuji lasti in mora tožnik za vožnjo po njih pridobiti dovoljenje lastnikov. Kadar je na parcelo dostopal po zahodni poti, se je moral vračati po sporni poti, saj traktorja na platoju pod vinogradom ni mogoče obrniti. Zaradi onemogočene uporabe sporne poti sedaj spodnjega dela svojega zemljišča ne more obdelovati. Sodišče je povsem prezrlo izpovedbo B. B., medtem ko je izpovedbi C. C. in D. D. odpravilo s pavšalno navedbo o njuni neprepričljivosti. Svojo odločitev je nato oprlo na izpovedbe toženčevih prič, ki že več kot deset let ne živijo pri tožencu in tako ne morejo verodostojno izpovedovati, ali je imel tožnik v posesti svojo celotno parcelo in sporno pot. Toženec je ob zaslišanju potrdil, da so pastirja prestavljali, saj so pasli po čredinkah. Sodišče je dokazni predlog z branjem listin iz kazenskega postopka neupravičeno zavrnilo kot prepoznega in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj tožnik v predhodnem postopku ni razpolagal s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 53917/2013 z dne 17. 6. 2015 in ga torej tedaj ni mogel predložiti. Sodišče je na naroku 6. 4. 2016 odločilo, da se ta pisanja preberejo, v izpodbijanem sklepu pa nato dokazni predlog zavrnilo kot prepozen. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških ter opozarja, da je bil toženec upravičenec iz naslova brezplačne pravne pomoči, zato bi moralo sodišče upoštevati določilo 46. člena ZBPP in tožniku naložiti plačilo stroškov, ki so bili založeni s strani Republike Slovenije, v korist državnega proračuna. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že dvakrat razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, ker dokazna ocena ni bila opravljena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje je v sklepu I Cp 3285/2014 z 19. 2. 2015 pojasnilo, da mora biti obrazložitev takšna, da z izčrpno, poglobljeno in razumno argumentacijo prepriča stranke ter sodišče druge stopnje. Poudarilo je, da je zlasti pri nasprotujočih si dokazih potrebno prepričljivo pojasniti, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter da mora imeti odločba celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katere stranka opira svoj zahtevek oziroma ugovor. Toda kljub izčrpno podanim navodilom ter dodelitvi zadeve drugemu sodniku izpodbijani sklep znova ne vsebuje skrbne dokazne ocene, temveč je ta tako površna in pomanjkljiva, da je kršitev 8. člena ZPP prerasla v absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev je terjala ponovno razveljavitev (prvi odstavek 354. člena ZPP).

6. Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb izhaja iz 22. člena Ustave. Vsaka stranka ima možnost, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in do procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča.(1) Logična posledica pravice do izjave je obveznost sodišča, da navedbe stranke preuči in se do njih, če so za odločitev relevantne, opredeli.(2) Zahteva po obrazložitvi sodne odločbe je neposreden odraz ustavne pravice do izjave v postopku, saj bo šele iz nje razvidno, ali je sodišče svojo obveznost resnično izpolnilo.(3) Ustavno sodišče v svojih odločitvah pogosto poudarja, da morajo imeti sodne odločbe razumno, izčrpno in prepričljivo argumentacijo. Sodišče je dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Bistveno je, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo, jih obravnavalo in jih ni preprosto prezrlo.

7. Prosta dokazna ocena ne pomeni, da se sodnik odloča le na podlagi intimnega prepričanja. Notranje prepričanje sodišča mora biti racionalno argumentirano; razlogi za odločitev morajo biti jasni, medsebojni združljivi in morajo temeljiti na predloženih dokazih. V obrazložitvi mora biti pojasnjeno, katera dejstva sodišče šteje kot odločilna, katera so dokazana in iz katerih razlogov. Protislovne dokaze je treba med seboj soočiti, da se ocena prepričljivo oziroma logično izide.(4) Dokazna ocena mora biti analitično sintetična. Najprej mora sodišče analitično presoditi verodostojnost/zanesljivost vsakega posameznega dokaza, pri čemer mora navesti argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, ti pa morajo biti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Sledi primerjava posameznih izvedenih dokazov med seboj, pri čemer se dokazi, ki govorijo v prid resničnosti ali neresničnosti neke trditve o dejstvu, združijo v celoto, nakar sledi končna ocena o uspehu celotnega dokaznega postopka.(5)

8. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje najprej obširno povzemalo navedbe strank, nato brez jasne ločnice med trditvenim in dokaznim gradivom (sodišče ni navedlo niti dokaznega sklepa, v katerem bi povzelo, katere dokaze je v postopku izvedlo in katere dokazne predloge je zavrnilo) prešlo v povzemanje izpovedb posameznih prič, ki jih ni dokazno ocenilo. Sledi zaključek o uspehu celotnega postopka, ki ne ustreza zahtevanemu standardu vestnosti in skrbnosti.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so si izpovedbe toženca in njemu naklonjenih prič skladne v navajanjih, da tožnik sporne poti od leta 2004 ni več uporabljal. Ker je tudi tožnik sam potrdil, da je za dostop do parcele občasno uporabljal drugo - zahodno pot, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik sporne poti očitno ni uporabljal, in pojasnilo, da so s tem ovržene izpovedbe tožnika in njemu naklonjenih prič, da so sporno pot uporabljali vse do leta 2013. Poudarilo je še, da toženčeve fotografije potrjujejo, da je imel pot v posesti toženec. Sodišče prve stopnje pri tem ni dokazno ocenilo vsakega dokaza posebej, temveč se je opredelilo le do izbranih dokazov ter pri tem ni navedlo prepričljivih/tehtnih (in sploh nobenih) argumentov, zakaj nasprotnim dokazom ne sledi. Zaključek sodišča, da je tožnikova posest sporne poti in parcele izključena zaradi dejstva, da je po potrebi za dostop do parcele uporabljal tudi zahodno pot, ni ne logičen ne življenjski, temveč je izrazito pavšalen, enostranski in vsebinsko prazen.

10. V obravnavani zadevi so tožnik, njegova žena A. A., hči D. D., zet E. E., sestra B. B., svak F. F. ter brat C. C. skladno navajali, da so skupaj s tožnikom sporno pot občasno/po potrebi uporabljali vse do motilnih ravnanj v letu 2013 in da so po sporni poti tudi v letu 2012 nemoteno prišli do tožnikove parcele, saj se je takrat električni pastir nahajal bolj vzhodno, torej na parceli toženca. Priznavali so, da je tožnik na parcelo prihajal tudi po zahodni poti, a tam pot ni utrjena in je bila tako vožnja mogoča le v suhem vremenu in ob pokošeni travi. Toženec, njegova žena G. G., hčere H. H., I. I., J. J., zet K. K. in brat L. L. so nasprotno zatrjevali, da tožnik ali katerikoli od njegovih sorodnikov in znancev ni niti enkrat od leta 2004 dalje po sporni poti hodil ali se po njej peljal. Argumentacija sodišča prve stopnje, da verjame tožencu in njemu naklonjenim pričam, ker so skladno izpovedovali o tožnikovi opustitvi posesti sporne poti, ni prepričljiva, saj so skladno izpovedovali tudi tožnik in njemu naklonjene priče, da so vse do leta 2013 po potrebi uporabljali sporno pot. Glede na subjektivno pogojenost personalnih dokazov in upoštevaje, da objektivnih dokazov v obravnavani zadevi ni, bi moralo sodišče prve stopnje najprej posebej skrbno presoditi verodostojnost vsakega posameznega dokaza posebej. Za presojo verodostojnosti izpovedb ni nujno pomembno zgolj to, kar je priča izpovedala o tožnikovi posesti sporne poti, temveč je njihove izpovedbe treba presojati celovito.

11. Tožnik je tekom postopka opozarjal, da priči I. I. in H. H. že od leta 2004 na naslovu toženca več ne živita in tako ne moreta verodostojno izpovedovati, da od leta 2004 on in njegovi bližnji nikoli niso uporabljali sporne poti in dela tožnikove parcele. Priči sta sicer vedeli veliko povedati o tožnikovem dostopu do parcele z zahodne strani, nadalje o tem, kje tožnikovi prijatelji in znanci puščajo avtomobile in kje nalagajo grozdje, o znamki in barvi tožnikovega traktorja in podobno. Po drugi strani sta v nasprotju s tožencem izpovedali, da toženec nikoli ni uporabljal sporne poti in je do višje ležečega vinograda dostopal po drugih poteh oziroma da uporaba sporne poti od leta 2004 dalje sploh ni bila mogoča zaradi ograje, pastirja in nasajenih grmičkov (H. H.). V sklepu manjka kritična presoja, kako zanesljivo sta priči lahko izpovedovali o tožnikovi posesti sporne poti, če obenem s toženčevo posestjo sporne poti nista bili seznanjeni. Toženec je navajal, da je sam uporabljal sporno pot (in to tudi po aprilu 2012, kar je dokazoval s fotografijo v prilogi B 40), kadar je šel po rezine, jabolka, drevje in ko je obrezoval vinograd. Navajal je, da se zaradi nekaj voženj kolesnice na fotografiji v prilogi B 40 še ne poznajo, obenem pa, da so na sporni poti na fotografiji v prilogi B 37 vidne kolesnice od njegovega traktorja. Toženčevo uporabo sporne poti je potrdil tudi K. K., ki je povedal, da toženec pot uporablja, saj je pastir na enem delu snemljiv, takrat dajo srednji drog ven in umaknejo lonček z rožo. Tudi iz fotografij v prilogi B 16 in B 17 je razvidno, da so lonček z rožo očitno premikali. Preostale toženčeve priče so izpovedale drugače: da električni pastir že vse od aprila 2012 stoji na istem mestu, kar bi onemogočalo toženčevo uporabo sporne poti za vožnje s traktorjem, saj je bil pastir nesporno postavljen prečno prek poti. Priča H. H. je v nasprotju z ostalimi povedala, da tožnik nikoli ni uporabljal sporne poti, niti pred letom 2004, ni pa vedela, ali je električni pastir postavljen prečno čez pot. Priča I. I. je celo presegla trditve toženca z navedbo, da električni pastir na istem mestu stoji že od leta 2004 (torej ne šele od leta 2012 dalje) in da se od takrat ni nič premikal. Iz povedanega torej sledi, da se izpovedbe toženca in njemu naklonjenih prič, če bi jih sodišče presojalo celovito, ne ujemajo, česar sodišče prve stopnje ni razčistilo in tudi ni obrazložilo, ali jim kljub navedenim neskladjem sledi in zakaj.

12. Nadalje je sodišče prve stopnje povsem spregledalo navedbe tožnika, da pot na zahodni strani ni utrjena in da je vožnja po njej mogoča le v primeru, ko je trava suha in pokošena. Ni se opredelilo do navedb, da je moral tožnik tudi v primerih, ko je na parcelo prišel z zahodne strani, ob povratku uporabljati sporno pot, ker na zemljišču tožnika obračanje traktorja s prikolico ni mogoče. Nadalje se ni opredelilo do navedb, da tožnik sedaj zaradi onemogočene rabe poti ne more obdelovati spodnjega dela vinograda in ostale parcele. Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja, da se sodišče prve stopnje na fotografije, predložene s strani toženca, ne bi smelo opreti kot na objektiven dokaz, saj je tožnik zatrjeval, da fotografije ne predstavljajo verodostojnega prikaza poteka električnega pastirja v letu 2012. Poudarjal je, da je datume na fotografijah mogoče spremeniti oziroma da je bil lahko električni pastir čez pot postavljen le za namene fotografiranja in nato zoper odstranjen (list. 52 in 53), do česar se bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem pisanju odločbe tudi opredeliti. Tožnik je obenem navajal, da je tudi iz fotografij toženca razvidno, da je bila sporna pot v uporabi, saj so na njej jasno vidne kolesnice in je pot dobro vidna (list. št. 54), kar je sodišče prve stopnje ravno tako spregledalo.

13. Pritožbeno sodišče še opozarja, da bi potrditvah tožnika na njegovo posest sporne poti lahko nakazovalo tudi ravnanje toženca, ki je čez pot postavljal ovire: v letu 2011 je toženec na pot najprej postavil leseno desko, nato v letu 2012 vrč z rožo (po navedbah G. G. „zaradi lepšega izgleda“), grmičevje in električnega pastirja, v letu 2013 pa še brano. Tožnik je opozarjal, da takšno ravnanje ne bi bilo potrebno, če sam poti že od leta 2004 ne bi uporabljal in bilo nerazumno, da bi toženec sam sebi postavljal ovire na poti. H. H. je ob zaslišanju navajala, da sta starša tožniku postavila oviro, in sicer sta ob železni ograji postavila les, medtem ko je pojasnilo G. G., da so v letu 2011 čez pot postavili lato zato, „da ne bi kdo kaj tu delal, ker so se leta 2012 začela manjša vznemirjanja,“ nerazumljiv. Tudi toženec je navajal, da je s postavitvijo brane čez pot želel preprečiti, da bi se tožnik mimo vozil, K. K. pa je dejal, da je bila brana postavljena, da se tožnik ne bi več tu peljal. Za presojo verodostojnosti izpovedb bi bil lahko zgovoren tudi odgovor na vprašanje, zakaj toženec razpolaga s tolikšno količino fotografij sporne poti in dela zemljišča iz časa, ko s tožnikom ni bil v sporu in ko naj tožnik že osem let posesti na sporni poti ne bi izvrševal. Odgovor, da imajo tolikšno količino fotografij „za spomin“, je že sam po sebi neprepričljiv, zgovorno pa je lahko tudi dejstvo, da sta povsem enako na navedeno vprašanje odgovorili tako G. G., kot tudi J. J. 14. Sodišče prve stopnje je odločitev med drugim oprlo na dejstvo, da je tožnik v pravdnem postopku P 1/2006 1. 9. 2006 navajal, da sporna pot predstavlja zgolj stezo. Ni jasno, kaj to dokazuje. Med strankama ni bilo sporno, da sporna pot obstaja in da jo je mogoče uporabljati tako za hojo kot za vožnjo s traktorjem. Poleg tega je za odločitev v obravnavani zadevi ključno zgolj to, ali je imel tožnik sporno pot in del svoje parcele v posesti pred nastalim motenjem v letu 2013 in ne v letu 2006. 15. Pritožnik utemeljeno opozarja še, da izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve glede motenja posesti na delu tožnikove parcele št. 556/2, k. o. ..., oziroma da iz obrazložitve ni jasno, ali se ugotovitve sodišča nanašajo zgolj na posest poti, ki poteka do tožnikove parcele prek parcele št. 555/2, k. o. ...

16. Nima pa prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zavrnilo branje sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 53917/2013 s 17. 6. 2015 zato, ker bi bil prepozno predložen. Iz obrazložitve sklepa je namreč razvidno, da tožnik predloženega dokaza ni substanciral, ni torej navedel, kaj naj bi z navedeno listino dokazoval, zaradi česar ga sodišče v dokazni oceni ni pretresalo.

17. Utemeljena je tožnikova graja, da mora sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov kritično presoditi, kateri stroški so bili potrebni za pravdo, kot tudi, da mora v skladu s spremenjenim tretjim odstavkom 46. člena ZBPP sodišče v primeru, ko so bila sredstva založena iz naslova brezplačne pravne pomoči, nasprotni stranki naložiti povrnitev stroškov v takšnem obsegu v korist državnega proračuna.

18. Ker so bili vsi dokazi glede pravno relevantnih dejstev že izvedeni in torej dokaznega postopka ni treba dopolnjevati, je sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklepi razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo izdelavo odločbe (354. člen ZPP). Napotki za izdelavo sodne odločbe so več kot jasno (tako teoretično kot praktično) zapisani zgoraj.

19. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Galič, A. Pravica do kontradiktornega postopka – ustavni vidik, v: Podjetje in delo, 6-7 (1999), str. 1166. Op. št. (2): Galič, A. Pravica do kontradiktornega postopka – ustavni vidik, v: Podjetje in delo, 6-7 (1999), str. 1175. Op. št. (3): Galič, A, Ustavno civilno procesno pravo, 2004, str. 282. Op. št. (4): Pavčnik, T., O pisanju civilne sodbe, v: Pravna praksa, 4 /2014, str. 14. Op. št. (5): Primerjaj: Ude et al, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, komentar k 8. členu.