Jedro

Realizacija izvršbe sama po sebi ne more predstavljati tiste škode, ki je varovana z določbo 71. člena ZIZ, saj posledic, do katerih pride že zaradi izvršbe same, ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe.

Namen odloga izvršbe iz posebno upravičenih razlogov je zagotoviti varstvo dolžnika tedaj, ko bi nadaljevanje dovoljene izvršbe z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnine, ki je dolžnikov dom, zaradi obstoja posebno upravičenih razlogov za dolžnika predstavljalo nedopustno trdoto. To pomeni, da bi s takojšnjo izvršbo bile ogrožene dolžnikove ustavne pravice in bi izvršba zanj pomenila preveliko breme, saj mu grozijo škodne posledice, ki presegajo prikrajšanje, ki izvira iz same prisilne uveljavitve upnikove terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe (I. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep sta se pravočasno pritožili sama dolžnica in (posebej) njena pooblaščenka. Dolžnica pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) izrecno ne navaja, predlaga pa, da sodišče opravi ponovno presojo izvršljivosti upnikove (ne)terjatve. Po pooblaščenki pa dolžnica sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov ter priglašata pritožbene stroške. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Pritožbi sta bili vročeni upniku, ki je nanju odgovoril. Predlaga njuni zavrnitvi in opredeljuje svoje stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Uvodoma je poudariti, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo določbo prvega odstavka 71. člena ZIZ, ki določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (prvi oziroma t. i. subjektivni pogoj), pri čemer pa mora biti podan tudi eden izmed taksativno določenih pogojev iz prvega odstavka 71. člena ZIZ (drugi pogoj oziroma objektivni pogoj). Pravilno je povzelo tudi pravno podlago iz drugega odstavka 71. člena ZIZ, ki določa, da sme sodišče ne glede na prejšnji odstavek na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odložiti izvršbo, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, in sicer v primeru izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da si bivanjske problematike ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo položaj in interese dolžnika, kot bi odlog izvršbe ogrozil položaj in interese upnika (2. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ) ali tudi iz drugih posebno upravičenih razlogov, ki jih izkaže dolžnik (4. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ).

O pritožbenih navedbah dolžnice

6. Dolžnica v vlogi z dne 2. 6. 2021 pretežno povzema izpodbijani sklep in odgovarja na upnikove trditve v vlogi z dne 20. 10. 2020, s katero je ta odgovoril na dolžničin predlog za odlog izvršbe.

7. Sodišče druge stopnje ne more upoštevati navedb v zvezi s knjiženjem terjatev, navedb glede okoliščin poravnave dolga do E., navedb o izstavljanju položnic ter v zvezi s temi navedbami predložene dokaze (potrdili o plačilu, kartica plačil, izpisek iz poslovnih knjig, račun upnika in odrezek UPN), saj gre za nedovoljene pritožbene novote. Dolžnica namreč ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti (in priložiti) že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

8. Dolžnica s ponavljanjem navedb o osebnem stečaju in o odpustu obveznosti v pritožbi konkretizirano ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, zato jih sodišče druge stopnje ne more preizkusiti. Tudi sicer pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da te okoliščine za presojo odloga izvršbe po prvem in drugem odstavku 71. člena ZIZ niso odločilnega pomena in so zato tudi s tega vidika neutemljene.

9. Dolžnica se je v pritožbi sklicevala še na pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) in na pravico do spoštovanja družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Čeprav se je do navedenega opredelilo že sodišče prve stopnje1, pa sodišče druge stopnje temu zgolj še dodaja, da pravica do stanovanja ni absolutna. Še posebej ne v danem primeru, ko se vodi izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je v lasti upnika. Upnik namreč v konkretnem primeru razpolaga z izvršilnim naslovom (t. j. izvršljivo sodno odločbo), na podlagi katerega – kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje – je dolžnica že od 26. 9. 2012 seznanjena, da bo morala nepremičnino izprazniti. Zato imata v takšnem primeru upnikova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS prednost. Kršitvi 8. člena EKČP in 36. člena Ustave RS, ki ju (smiselno) očita dolžnica, zato nista podani.

O pritožbenih navedbah dolžnice po pooblaščenki

10. Sodišče druge pojasnjuje, da ni upoštevalo navedb v zvezi z okoliščinami o branju in tolmačenju sodne odločbe (t. j. izvršilnega naslova) s strani dolžnice in glede izpolnjevanja sodne odločbe s strani upnika. Ker dolžnica ni pojasnila zakaj teh navedb ni podala že pred sodiščem prve stopnje, te navedbe skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ prestavljajo nedopustne pritožbene novote. Iz enakega razloga so v pritožbenem postopku neupoštevni podani dokazni predlogi (dokaz z zaslišanjem dolžnice in njenih družinskih članov in dokaz z branjem kazenske ovadbe).

11. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj je zaključilo, da dolžnica ni izkazala drugega (subjektivnega) pogoja in da je v 9. točki izpodbijanega sklepa zgolj nanizalo neke trditve, ki jih ni pojasnilo, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi z (ne)izpolnjenostjo subjektivnega pogoja za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ v citirani točki obrazložitve natančno obrazložilo. Pojasnilo je, (-) da v skladu z obstoječo sodno prakso realizacija izvršbe sama po sebi ne more predstavljati tiste škode, ki je varovana z določbo 71. člena ZIZ, saj posledic, do katerih pride že zaradi izvršbe same, ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe, (-) da sklicevanje samo na dejstvo, da dolžnica živi v nepremičnini, ki je predmet izvršbe, po prepričanju sodišča prve stopnje ne utemeljuje verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode in (-) da navedba, da upniku škoda ne nastaja, ker mu plačuje najemnino, ne pritrjuje dolžničinim navedbam, da je zato škoda, ki bi upniku z odlogom lahko nastala, manjša od škode, ki bi nastala dolžnici v primeru nadaljevanja izvršbe. Ker opisano tudi ne nasprotuje odločitvi v izreku izpodbijanega sklepa, pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, ki ga smiselno uveljavlja pritožba in na katerega tudi sicer pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, ni utemeljen.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb dolžnice zaradi kakšne terjatve upnik zahteva deložacijo oziroma izvršitev sodne odločbe. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje te navedbe upoštevalo in se do njih opredelilo v 9. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pojasnilo je, da upnik že več kot osem let razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega je dolžnica seznanjena z obveznostjo izpraznitve in izročitve nepremičnine ter da ni izkazala, da bi bil izvršilni naslov odpravljen, razveljavljen ali spremenjen. Prav tako ni pritrditi pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o zatrjevanem nezakonitem (denarnem) zahtevku upnika in o vloženi kazenski ovadbi, saj je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da te navedbe niso razlog za odlog izvršbe. Zato pritožbeni očitek o podani bistveni kršitvi določb postopka – pri čemer pritožba te kršitve določno ne opredeli – ni utemeljen, saj ob obrazloženem ni podana niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (obe v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), v kolikor nanju meri pritožba. Iz enakih razlogov tudi ni podana kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave RS, na katero se je v zvezi s tem še sklicevala dolžnica.

13. Nekonkretiziran je v nadaljevanju (smiselno) zatrjevan pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka, na katerem bi zaradi razjasnitve zadeve dolžnico zaslišalo. Pritožba ne pojasni, katero absolutno bistveno kršitev pravil postopka ob tem očita, zato lahko sodišče druge stopnje na takšne pritožbene navedbe odgovori le, da ne gre za nobeno od bistvenih kršitev postopka, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti. Narok v postopku izvršbe tudi ni obligatoren (29.a člen ZIZ), zato neizvedba naroka ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka.

14. Dolžnica je nadalje navajala, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu in da se upnik do njene dopolnitve predloga za odlog izvršbe z dne 19. 4. 2021 ni opredelil, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek glede prikrajšanja in škode, ki nastaja upniku.

15. Pritožba konkretno ne pojasni katera je listinska dokumentacija, ki nasprotuje razlogom v izpodbijanem sklepu in se v tem delu tudi ne sklicuje na nobene konkretne dokaze, da bi sodišče druge stopnje pritožbene navedbe lahko preverilo. Zato je takšen pritožbeni očitek nekonkretiziran in posledično neutemeljen. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo za svojo odločitev imeti podlago v izjavi upnika, pa je pojasniti, da sodišče presojo izkazanosti pogojev za odlog izvršbe opravi samo, pri čemer je zatrjevanje in dokazovanje obstoja pogojev v celoti na strani dolžnika, ki predlaga odlog, razen kadar sodišče ugotovi pogoje za odlog po uradni dolžnosti. S tem je odgovorjeno tudi na neutemljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo dolžnico pozvati k dopolnitvi predloga v kolikor je menilo, da je svoj predlog premalo utemeljila. Upniku se predlog za odlog izvršbe vroči zaradi zagotavljanja pravice do izjave. Izključno na njemu je, ali se bo o takšnem predlogu izjavil, saj je to njegova pravica in ne dolžnost. Zato so pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene.

16. Pritožba povzema navedbe iz predloga za odlog izvršbe in njegove dopolnitve glede izkazanosti objektivnega pogoja za odlog izvršbe po 11. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ (da je dolžnica začela pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe), za katerega pa je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izkazan. Zato so te pritožbene navedbe nebistvene za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje.

17. Nadalje ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je dolžnica že z opisom dejanske situacije povedala skoraj vse, torej da bo s takojšnjo izvršitvijo odločbe utrpela nenadomestljivo škodo, ker bodo ostali brez strehe nad glavo. Kot je v tej zvezi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi si dolžnica bivanjske razmere lahko oziroma morala urediti drugače, saj je že 8 let seznanjena, da se bo morala iz nepremičnine izseliti. Prav tako pa je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim pravilno tudi pojasnilo, da škoda, ki jo v tem primeru varuje prvi dostavek 71. člena ZIZ, ni škoda, ki dolžniku nastane z opravo izvršbe, torej s prisilno izvršitvijo sklepa o izvršbi, saj vsaka prisilna izpolnitev obveznosti pomeni poseg v dolžnikovo (premoženjsko ali osebnostno) sfero in zato določeno škodo zanj.

18. Nejasne so pritožbene navedbe, da upnik z deložacijo uveljavlja denarno terjatev, ki je nesorazmerna glede na vrednost same nepremičnine in da ima upnik do dolžnice (denarno) terjatev v znesku, ki znaša še nekaj manj kot 900,00 EUR. Kakor je pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre v konkretni zadevi za izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve upnikove nepremičnine. V kolikor pa se pritožba v tem delu ponovno sklicuje na nezakoniti denarni zahtevek upnika (glede na to, da se v tem delu sklicuje tudi na podan predlog za kazenski pregon), pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da te navedbe ne predstavljajo razloga za odlog izvršbe, čemur pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

19. Dolžnica v pritožbi ponovno zgolj splošno izpostavlja, da v tem stanovanju živi že 20 let, da ima tukaj stalno bivališče in je tukaj njen dom, da plačuje vse stroške stanovanja in najemnine ter da med strankama obstaja več najemnih pogodb, do česar pa se je že sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo.2 Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba zgolj s ponavljanjem v predlogu podanih navedb ter z lastnim zaključkom, da je verjetnost nastanka težko nadomestljive škode izkazana, ne more uspešno izpodbiti.

20. Dolžnica je izpodbijala še zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazala pogojev za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ. V zvezi z navedenim je navajala, da je v predlogu navedla, da z družino nima kam iti, a je sodišče prve stopnje to navedbo spregledalo. Navedeno je namreč pomenilo, da si bivanjske problematike ni mogla urediti drugače. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v 11. točki, je sodišče prve stopnje navedbe dolžnice upoštevalo. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da dolžnica navedenega ni zatrjevala, niti dokazovala, saj zgolj splošna navedba, da z družino nima kam iti, tudi po oceni sodišča druge stopnje ne zadostuje za sklep, da si stanovanjske problematike ni mogla urediti drugače. Zato so takšne pritožbene navedbe neutemeljene in je zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnica ni izkazala obstoja posebno upravičenih razlogov oziroma okoliščin, ki bi v konkretnem primeru terjale posebno varstvo, pravilen. Kot je utemeljeno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je namen odloga izvršbe iz posebno upravičenih razlogov zagotoviti varstvo dolžnika tedaj, ko bi nadaljevanje dovoljene izvršbe z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnine, ki je dolžnikov dom, zaradi obstoja posebno upravičenih razlogov za dolžnika predstavljalo nedopustno trdoto. To pomeni, da bi s takojšnjo izvršbo bile (v večji meri kot upniku) ogrožene dolžnikove ustavne pravice3 in bi izvršba zanj pomenila preveliko breme, saj mu grozijo škodne posledice, ki presegajo prikrajšanje, ki izvira iz same prisilne uveljavitve upnikove terjatve.4

21. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi sodišče prve stopnje pogoje za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ moralo ugotavljati po uradni dolžnosti, pa je sodišče druge stopnje že v 15. točki tega sklepa pojasnilo, da je na dolžniku, da zatrjuje in izkaže pogoje za odlog izvršbe. Sodišče pogojev za odlog izvršbe ne ugotavlja po uradni dolžnosti. ZIZ v drugem odstavku 71. člena sodišče zgolj pooblašča, da tudi samo po uradni dolžnosti (brez dolžnikovega predloga) odloži izvršbo, v kolikor zazna ali so mu znane okoliščine iz drugega odstavka 71. člena ZIZ.

Sklepno

22. Vsled zgoraj navedenega, je sodišče prve stopnje predlog dolžnice pravilno zavrnilo, saj ni izpolnila pogojev za odlog izvršbe niti po prvem odstavku 71. člena ZIZ, niti po drugem odstavku 71. člena ZIZ.

23. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo še v okviru kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v povezavi s 15. členom ZIZ. Ker uradoma upoštevanih pritožbenih razlogov ni zasledilo, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka

24. Dolžnica s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede stroškov odgovora na pritožbi dolžnice, pa je sodišče druge stopnje sklenilo, da jih upnik krije sam, saj z njim ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in posledično ne gre za izvršbo potreben strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Primerjaj 9. točko izpodbijanega sklepa. 2 Primerjaj 9., 11., in 12. točko izpodbijanega sklepa. 3 Kar bi lahko bilo v primeru izjemnih socialnih, zdravstvenih in podobnih težav. 4 Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-171/16-15 z dne 11. 7. 2019.