Jedro

Stranski udeleženec lahko v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje le svoj pravni interes, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi; ne more pa v postopku varovati javne koristi, niti ne svojih dejanskih koristi, ki nimajo opore v zakonu in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane upravne odločbe. Tožnika zato ne moreta uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov glede umestitve objekta v prostor, niti ne skladnosti projekta s pogoji prostorskega akta, razen kolikor ti pogoji pomenijo tudi individualne pravice tožnikov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor občini Hoče-Slivnica, sedaj stranki z interesom, izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo zahtevnega objekta- večnamenske športne dvorane ..., izgradnjo veznega hodnika med šolo na zemljišču parc. št. 691/1, k.o. … in predvideno dvorano, ureditev dovozne poti ter parkirišč, vse na zemljiščih parc. št. 686/2, parc. št. 699, parc. št. 691/1, parc. št. 698, parc. št. 692, parc. št. 693, parc. št. 691/3, vse k.o. …, pod določenimi pogoji in za rušitev obstoječe garaže na zemljišču parc. št. 691/3 k.o. …. V svoji obrazložitvi navaja, da je Občina Hoče-Slivnica dne 14. 1. 2011 vložila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo zahtevnega objekta in sicer večnamenske športne dvorane (VŠD) in pripadajočih objektov na zgoraj navedenih zemljiščih in za rušitev obstoječe garaže na zemljišču parc. št. 691/3, k.o. …. Nato navaja dokumentacijo in listine, ki jih je občina priložila k svojemu zahtevku. Zemljišča za obravnavano gradnjo se urejajo na podlagi Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine Maribor za obdobje 1986-2000 in družbenega plana Maribor za obdobje 1986-90 za območje Občine Hoče-Slivnica. Območje, v katerem ležijo predmetne parcele, se ureja na podlagi določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih območja občine Hoče-Slivnica (Odlok o PUP) in ležijo v ureditvenem območju naselij, na površinah za kulturne, izobraževalne in socialne dejavnosti in delno na mešanih zemljiščih. Organ ugotavlja, da je, na podlagi 6. člena Odloka o PUP, obravnavani poseg dovoljen, da je površina predvidenega objekta in obstoječih objektov v skladu s 15. členom Odloka o PUP in da je predvidena gradnja, tudi kar se odmikov tiče, v skladu z 22. členom Odloka o PUP, saj so vsi predvideni odmiki večji od 3 m. V zvezi s predmetno gradnjo je organ, na podlagi 63. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), z javnim naznanilom razpisal ustno obravnavo za dne 6. 5. 2011. Ustne obravnave se je, med drugim, udeležil A.A., pooblaščenec obeh tožnikov. Na ustni obravnavi je povedal, da VŠD ni šolski objekt, da ni bil upoštevan Zakon o prostorskem načrtovanju, ki določa, da je potrebno posege v prostor in prostorske ureditve načrtovati tako, da se omogoči prenova obstoječega, ki ima prednost pred graditvijo novega, da je iz Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o PUP, ki določa prostorsko ureditvene pogoje za območje občine Hoče-Slivnica, razvidno, da je bila sprejeta sprememba namembnosti parc. št. 686/2 in 686/4 iz površin za šport v površine za kulturno, izobraževalno in socialno dejavnost in da se na parcelah, ki so navedene, ne sme graditi VŠD, ker to ni objekt, namenjen vzgoji in izobraževanju, ampak je namenjen za šport. Da gre za objekt, namenjen za šport, je razvidno tudi iz nameravane umestitve v prostor, ki je v nasprotju s Pravilnikom o normativih za graditev osnovnih šol (Pravilnik) ter Navodilih za graditev osnovnih šol v Republiki Sloveniji (Navodila). Poleg tega bo nameravana gradnja tudi negativno vplivala na nepremičnine v obliki hrupa in vibracij, ki bodo njihovemu prebivališču povzročile škodo. Predlagal je, da se izdaja gradbenega dovoljenja za graditev VŠD zavrne, ker za to ne obstajajo zakonski pogoji. Vsebino povedanega je priložil tudi v pisni obliki. Nato sta tožnika dne 5. 5. 2011 priporočeno po pošti poslala pripombe in sicer v obliki enakega dopisa, kot ga je na ustni obravnavi posredoval njun pooblaščenec, dne 16. 5. 2011 pa sta poslala še dopolnitev pripomb. V obeh dopisih, tako v dopisu z dne 5. 5. 2011, kot tudi v dopisu z dne 16. 5. 2011, tožnika navajata, da VŠD ni šolski objekt, ker ni bila načrtovana v skladu s Pravilnikom in Navodili, da se je občina Hoče-Slivnica v preteklosti prijavljala le na javne razpise za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno rekreacijsko infrastrukturo in navajata razloge, zaradi katerih se je investitorica odločila za gradnjo (obstoječa telovadnica naj ne bi več ustrezala normativom za izvajanje športne vzgoje, zaradi prostorske stiske in neustrezne površine šola potrebuje novo površino), s katerimi pa se ne strinjata. V nadaljevanju organ podaja svoje odgovore na navedene pripombe ter v zvezi s pripombo, da bo predvidena dvorana v obliki hrupa in vibracij škodljivo vplivala na njuno prebivališče, odgovarja, da je investitorica priložila oceno zvočne izolacije po predpisih o zvočni zaščiti stavb, medtem ko tožnika nista predložila nobenih pravno relevantnih dokazil o nasprotnem. Po navedenem organ ugotavlja, da je predvidena gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, ki ureja predmetno območje in da so izpolnjeni tudi vsi preostali pogoji iz 66. člena ZGO-1, zaradi česar je izdal gradbeno dovoljenje za VŠD in pripadajoče objekte. Ker pa je bilo ugotovljeno tudi, da se na enem od zemljišč, predvidenih za gradnjo, nahaja garaža, je izdal tudi dovoljenje za rušitev garaže. Tožnika zoper takšno odločitev prvostopenjskega organa vlagata pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navajata, da je organ v dovoljenju zapisal, da se dovoljenje nanaša tudi na rušitev obstoječe garaže, stoječe na zemljišču parc. št. 691/3, k.o. …. Organu pa je bila dostavljena listina, s katero se dokazuje pravica gradnje, vendar v obrazložitvi dovoljenja le-te ni upošteval in je tako posegel v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine. Lastnik zidane garaže je fizična oseba, ki je tudi stranka v postopku in hkrati pritožnik in z gradbenim dovoljenjem ni mogoče določiti rušitve in odreditve rušitve, ampak je to mogoče v drugih postopkih. Dalje navajata, da sta tekom postopka izdaje dovoljenja organu podala utemeljeno pritožbo, v kateri sta podrobno navajala, da pri načrtovanju VŠD ni bil upoštevan Pravilnik, niti ne Navodila in zato VŠD ne more biti šolski objekt in da ni bil upoštevan Zakon o prostorskem načrtovanju, vendar organ v zvezi z navedenim ni zavzel stališča in ni obrazložil razlogov zavrnitve pritožbe, temveč se je zadovoljil le s pavšalnimi navedbami. Napačna je tudi ugotovitev organa, da je predvidena gradnja v skladu s 6. členom Odlokom o PUP, ki dopušča novogradnjo objektov za potrebe vzgoje in izobraževanja, kar pa predvidena VŠD ni, ker je to športni objekt. Nadalje je v gradbenem dovoljenju na listovni strani 8 zapisano, da mora biti objekt odmaknjen minimalno 3 m od meje gradbene parcele, s soglasjem mejaša je lahko ta razdalja tudi manjša; na listovni strani 9 pa piše, da je „najmanjši odmik od sosednjih zemljišč bo 3 m“. V gradbenem dovoljenju, torej v tenorju in v obrazložitvi, ne more biti vnaprej dopuščena gradnja, bližja od treh metrov, če pa je samo gradbeno dovoljenje enovito in je potrebno tekom pridobitve potrebnega soglasja in gradbenega dovoljenja natančno določiti tako obseg, vrsto gradnje in drugo. Pritožbenemu organu predlagata, da predmetno gradbeno dovoljenje zavrne.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil kot neutemeljeno. V svoji obrazložitvi navaja, da je pri izdaji gradbenega dovoljenja treba preveriti pogoje iz 66. člena ZGO-1. V obravnavani zadevi ni sporno, da zemljišča gradnje ležijo v ureditvenem območju naselja Sp. Hoče in da je izvedbeni prostorski akt, ki ga je treba uporabiti, Odlok o PUP občine Hoče-Slivnica. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da zemljišča gradnje ležijo deloma v ureditvenem območju naselij, na površinah za kulturne, izobraževalne in socialne dejavnosti in delno na mešanih površinah, kjer je po določbi 6. člena Odloka o PUP, med drugim, dopustna gradnja objektov, namenjenih potrebam vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva in kulture s pripadajočimi športnorekreacijskimi objekti. Ker je objekt v zadevi v pretežni meri namenjen izvajanju športne dejavnosti učencev OŠ Dušana Flisa, s katero je tudi fizično povezan, je pogoju iz 6. člena Odloka o PUP zadoščeno. Izpolnjeni so tudi vsi drugi pogoji iz Odloka o PUP, kar je prvostopenjski organ pravilno ugotovil in tudi obrazložil. Drugostopenjski organ se pridružuje prvostopenjskemu organu tudi v ugotovitvi, da so v konkretnem primeru izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji iz 66. člena ZGO-1 in je zato odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnikov pritožbeni organ pojasnjuje, da lahko (pri)tožnika v tem postopku varujeta le svojo, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist in ne moreta uspešno uveljavljati javne koristi. Zato ne moreta uspeti s pritožbenim ugovorom glede umestitve objekta v prostor. Edini pritožbeni ugovor, s katerim (pri)tožnika izkazujeta svoj individualni pravni interes, je ugovor glede odmika objekta od zemljišč v lasti pritožnikov, pri čemer pa ni ugotoviti kršitev, saj je temu pogoju v konkretnem primeru zadoščeno. V zvezi s pritožbenim ugovorom glede odstranitve garaže pritožbeni organ navaja, da mora investitor, na podlagi 6. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, izkazati tudi pravico graditi. Pravica graditi za zemljišče s parc. št. 691/3, k.o. …, na katerem stoji sporna garaža, v korist investitorice pa je izkazana, saj je investitorica po podatkih iz zemljiške knjige, lastnica tega zemljišča in njena lastninska pravica na tem zemljišču ni obremenjena s pravico koga drugega. Tega dejstva tudi ne more spremeniti odločba o priglasitvi del. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti.

Tožnika v tožbi ponavljata pritožbene ugovore, ki sta jih uveljavljala že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in izpostavljata, da je tožnica na zemljišču s parc. št. 691/3, k.o. …, to je na zemljišču OŠ Dušana Flisa v Hočah, priglasila gradnjo garaže, v zvezi s čemer je na Okrajno sodišče v Mariboru tudi vložila tožbo za izstavitev listine, sposobne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in zahtevala tudi zaznambo sodnega spora v zemljiško knjigo. Ker se ta pripomba nanaša na predhodno vprašanje, ki je v reševanju drugega sodišča, tožnika sodišču predlagata, da prekine postopek do odločitve pristojnega sodišča. Dalje navajata, da v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja niso bile upoštevane določbe Odloka o PUP v zvezi z minimalnim odmikom od sosednje parcele, ki znaša najmanj 3 m. V napadeni odločbi je tožena stranka navajala, da bo dostop do VŠD potekal po obstoječi poti, kar pa ni res, saj v zemljiški knjigi obstoječe poti ni, temveč obstaja samo dovozna cesta in je torej potrebno zgraditi novo cesto, odmaknjeno od njune parcele št. 726 in 727 najmanj 3 m. V napadenem dovoljenju odmik dovozne poti od njune parcele ni razviden, čeprav je iz skice prometne ureditve razvidno, da bo predvidena cesta od njune parcele odmaknjena manj kot 3 m, za kar pa investitor nima dovoljenja tožnikov. Ker sta bila zaradi navedenega s strani tožene stranke zavedena, te pripombe nista mogla navajati prej, saj sta zaupala v zakonitost in pravilnost dela tožene stranke. Zato tudi ne gre za navajanje novih dejstev in dokazov, ker so ta dejstva in dokazi že bili navedeni v napadenem dovoljenju, prav tako so vsebovani v PUP. Tožena stranka ni upoštevala 6. člena PUP, saj v napadeni odločbi ni razvidno, ali je „obstoječi dostop in dovoz“ objekt ali gradbeni inženirski objekt ali nadomestna gradnja in posledično tudi ne, ali so za gradnjo takega objekta izpolnjeni pogoji po PUP. Tožena stranka je napravila tudi napačen izračun faktorja izrabe zemljišča (FIZ). Dovoljenje ni v skladu s standardom SIST 9836, saj glede na ta standard presega faktor FIZ, ki je dovoljen po PUP. Tega tožnika nista navedla v upravnem postopku, ker sta bila mnenja, da je tožena stranka svoje delo opravila zakonito. Opis predvidenega objekta pa na različne načine, ki jih tudi navajata, tudi posega v okolje, s čemer je podana velika verjetnost, da bi tak poseg v okolje predstavljal čezmerno obremenitev okolja in povzročil neposredno nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Ker tožena stranka ni ugotavljala ali je takšna gradnja v javnem interesu, tožnika predlagata sodišču, da v postopek kot stranskega intervenienta pritegne tudi Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot varuha javnega interesa. Po vsem navedenem sodišču predlagata, da razsodi tako, da gradbeno dovoljenje, izdano s strani tožene stranke, št. 351-41/2011/27 (7108), v celoti odpravi. Predlagata tudi izdajo začasne odredbe. Hkrati zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Občina Hoče-Slivnica, sedaj stranka z interesom, v odgovoru na tožbo najprej navaja, da sta tožnika vložila tožbo zoper Ministrstvo za okolje in prostor, UE Maribor, ki pa ni pasivno legitimirana stranka, saj to ni organ, ki je izdal dokončni akt. Postopek je bil končan z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, zato tožena stranka ne more biti UE Maribor. Zato predlaga, da sodišče predmetno tožbo zavrže. Dalje ugotavlja, da tožnika v tožbi izpostavljata, de je garaža na parc. št. 691/3, k.o. …, last tožnice, v zvezi s čemer stranka z interesom odgovarja, da to ne drži, saj iz zemljiško-knjižnega izpiska izhaja, da je lastnica predmetne nepremičnine občina Hoče-Slivnica. Iz istega dokaza izhaja tudi, da na predmetni nepremičnini ni vpisana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi lastninsko pravico občine Hoče-Slivnica omejevalo. Stranki z interesom razen tega ni poznan noben postopek, ki bi se v zemljiški knjigi vodil v zvezi s predmetno nepremičnino, saj je lastnica te nepremičnine. Stranka z interesom zato izrecno zavrača predlog za prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja. Ker tožnika v tožbi izpostavljata tudi, da naj bi bila predvidena cesta oziroma dovozna pot od njune parcele oddaljena manj kot 3 m, stranka z interesom odgovarja, da te navedbe niso točne. Definicijo objektov in definicijo cest kot gradbeno inženirskega objekta določata tako ZGO-1, kot tudi Uredba o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov državnega pomena (Uredba); odmike pa določa 22. člen Odloka o PUP. Glede na 22. člen Odloka o PUP je jasno, da gre pri odmikih za prostostoječe objekte (visokogradniške objekte), ne pa za objekte prometne infrastrukture (dovozno cesto) in zato dovozna cesta ni cestna infrastruktura. Projekt izgradnje športne dvorane je voden v skladu z vsemi predpisi, kar je ugotovil tudi drugostopenjski organ, ki je pritožbo tožnikov zavrnil, tudi zato, ker je odmik objekta od parcelnih meja, ki je bil tudi edini relevanten pritožbeni ugovor, ustrezen. Gradnja spornega objekta tako vsekakor ne bo posegla v individualni interes tožečih strank. Predmetno gradbeno dovoljenje zato ni akt, ki bi ga tožnika lahko izpodbijala v upravnem sporu, saj ne posega v njun pravni položaj. Zaradi tega dejstva stranka z interesom sodišču predlaga, da tožbo v tem delu zavrže, v preostalem delu pa tožbo kot neutemeljeno zavrne. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožnika v dopolnitvi tožbe navajata, da sta v posest dobila nov dokument in sicer dopolnitev št. 2 PGD, ki ga je organ tudi upošteval pri izdaji gradbenega dovoljenja, čeprav njima, kot strankama v postopku, ni bil znan in se zato kot stranki v postopku do njega nista mogla opredeliti ter jima je bila zato kršena pravica sodelovati v postopku.

O zahtevi tožnikov za izdajo začasne odredbe je sodišče odločalo posebej in s sklepom opr. št. II U 391/2011 z dne 5. 10. 2011 odločilo, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne, ker tožnika nista uspela ustrezno izkazati, da bi se jima z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela težko popravljiva škoda. Zoper ta sklep ni bila vložena pritožba, tako da je sklep postal pravnomočen dne 14. 10. 2011. Tožba ni utemeljena.

Sodišče v obravnavani zadevi, na podlagi ugovora stranke z interesom, uvodoma ugotavlja, da sta tožnika s tem, da sta kot toženo stranko v tožbi navedla Ministrstvo za okolje in prostor, Upravna enota Maribor, zadostila zahtevi iz 5. odstavka 17. člena zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem je toženec država, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. V konkretnem primeru je namreč državo kot zavezanko zastopalo navedeno ministrstvo, ki je tudi izdalo dokončni upravni akt. Nadalje sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, v zvezi tudi z drugostopenjsko odločbo, v kateri drugostopenjski organ dopolnjuje obrazložitev prvostopenjskega akta in je tako utemeljitev upravnega akta po mnenju sodišča celovita in pravilna. Po določbi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču v takem primeru ni treba navajati razlogov za odločitev. Kljub temu pa sodišče glede na izrecne tožbene navedbe dodaja, da sta se tožnika postopka za izdajo gradbenega dovoljenja udeleževala kot stranska udeleženca (po svojem pooblaščencu) v smislu določbe 1. odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Stranski udeleženec pa lahko v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje le svoj pravni interes, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi; ne more pa v postopku varovati javne koristi, niti ne svojih dejanskih koristi, ki nimajo opore v zakonu in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane upravne odločbe.

Tožnika zato ne moreta uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov glede umestitve objekta v prostor, niti ne skladnosti projekta s pogoji prostorskega akta, razen kolikor ti pogoji pomenijo tudi individualne pravice tožeče stranke. Sodišče zato ugovorov tožeče stranke, ki ne predstavljajo njenega pravnega interesa, vsebinsko ne obravnava ter le opozarja, da je na tovrstne pritožbene navedbe pravilno odgovorila že tožena stranka. Pred prvostopenjskim organom je bila s strani njunega pooblaščenca kot upoštevna pripomba podana le pripomba, da bo nameravana gradnja negativno vplivala tudi na njuno nepremičnino v obliki hrupa in vibracij, ki bodo njihovemu prebivališču povzročile škodo. Prvostopenjski organ je v zvezi s tem v izpodbijanem gradbenem dovoljenju pravilno ugotovil, da je investitorka priložila oceno zvočne izolacije po predpisih o zvočni zaščiti stavb, medtem ko tožnika svoje navedbe nista podkrepila z nobeno konkretnejšo obrazložitvijo, niti ne z dokazom, ki bi izkazoval nasprotno. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev sta tožnika ugovarjala pravici investitorice graditi na zemljišču s parc. št. 691/3, k.o. …, na katerem stoji garaža, ki jo je postavila tožnica, v zvezi s čemer je tožena stranka preverila obstoj pravice investitorice graditi na navedenem zemljišču in pri tem pravilno ugotovila, da je investitorica po podatkih zemljiške knjige lastnica tega zemljišča ter da lastninska pravica na tem zemljišču ni obremenjena s pravico koga drugega. Pač pa tožnika v pritožbi nista uveljavljala ugovora odmika objekta od njune parcele, kot je to napačno ugotovila tožena stranka, saj to iz njune pritožbe ne izhaja. V pritožbi, kot je glede odmikov povzeta zgoraj, ni navedbe o tem, da bi bila obravnavana gradnja preblizu njune parcele.

Tožnika šele v tožbi uveljavljata tudi premajhen odmik objekta oziroma odmik dovozne poti od njune parcele in pa napačen izračun faktorja izrabe zemljišča (FIZ). Določba 52. člena ZUS-1 določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnika pa sta sodelovala v postopku izdaje upravnega akta, s čemer jima je bilo omogočeno, da se v celoti seznanita z nameravano gradnjo in se o njej tudi izrečeta, vendar v upravnem postopku nista zatrjevala, da ti pogoji niso izpolnjeni. Navedbe tožnikov, da navedeni pogoji niso izpolnjeni, so torej tožbene novote, ki jih sodišče kot tožbenih razlogov ne more upoštevati, ker jih tožnika neupravičeno nista navedla v postopku izdaje upravnega akta. Ker sta tožnika sodelovala v upravnem postopku in sta torej imela možnost seznanitve s celotno spisovno dokumentacijo, je neutemeljen tožbeni ugovor, da nista bila seznanjena z dopolnitvijo št. 2 PGD. Sodišče še dodaja, da odločitev sodišča v tem upravnem sporu, v katerem je predmet presoje odločba Upravne enote Maribor št. 351-41/2011/27 (7108) z dne 7. 7. 2011 (potrjena z odločbo drugostopenjskega organa) ni odvisna od odločitve sodišča v zvezi s tožbo zaradi izstavitve listine, sposobne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in torej ne gre za predhodno vprašanje v smislu določil od 47. do 50. člena ZUS-1, zaradi česar prekinitev postopka do odločitve pristojnega sodišča, ni potrebna. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnikov, da se v postopek pritegne Državno pravobranilstvo RS, ker je ocenilo, da za to ni potrebe, saj po mnenju sodišča, v obravnavani zadevi ni ogrožen javni interes.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.