Jedro

6. člena ZZVN ni mogoče razlagati tako, kot da ima njegova določba kaznovalni namen. Priznanje statusa žrtve vojnega nasilja izključuje samo za čas po vstopu prosilca v četniško gibanje, ne pa tudi za obdobje izgnanstva pred vstopom.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 18. 8. 1998, odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo št. U 1534/98-6 z dne 6. 12. 1999 zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 8. 1998. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, št. I Up 123/2000-4 z dne 16. 10. 2002 ugodilo, razveljavilo sodbo Upravnega sodišča, št. U 1534/98-6 z dne 6. 12. 1999 in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 14. 8. 1997 ter tožniku ni priznala statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - izgnanca. V obrazložitvi ugotavlja, da se je organ prve stopnje pri odločitvi o priznanju statusa izgnanca skliceval na določbe 1., 2., in 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 ter 44/96, v nadaljevanju ZZVN), ni pa upošteval določbe 6. člena ZZVN, po kateri se za žrtev vojnega nasilja ne šteje oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani okupatorja. Iz tožnikove izjave namreč izhaja, da je tožnik, ki se je nahajal v Srbiji v izgnanstvu, na začetku leta 1942 stopil v Mihajlovičev odred jugoslovanske vojske v domovini - četniški odred, 6. 1. 1945 pa so ga ujeli Nemci in ga odpeljali v taborišče v C, nato pa v D, od kader je pobegnil in se vrnil v A v drugi polovici aprila 1945. Po mnenju tožene stranke za priznanje statusa izgnanca v času udeležbe v četniški vojski ni osnove v zakonu, saj osebe, ki so sodelovale v enotah agresorja, po naravi stvari niso bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom agresorja.

Tožnik v tožbi navaja, da ga je tožena stranka z izpodbijano odločbo neutemeljeno uvrstila med sodelavce agresorja, pri čemer se je sklicevala na določbo 6. člena ZZVN, ki po njegovem mnenju predstavlja ostanek zakonodaje iz nekdanje SFRJ, ki je zavezniško jugoslovansko vojsko proglasila za kolaborantsko in celo agresorsko. Ljudi, ko so med II. svetovno vojno delovali na strani zaveznikov, je tedanja komunistična oblast obsodila za izdajalce in vojne zločince ter sodelavce okupatorjev, pri tem pa spregledala, da je legitimnost jugoslovanske vojske zgodovinsko logična in razumljiva, interpretacija zgodovine pa komunistična. Tožnik tožbi prilaga fotokopije dokumentov iz zavezniških virov, ki naj bi dokazovali, da četniški odredi med II. svetovno vojno niso bili agresor. Zaradi navedenih zgodovinskih dejstev tožnik smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik v tožbi.

Sodišče je pri ponovni presoji izpodbijane odločbe sledilo stališču, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu, št. I Up 123/2000-4 z dne 16. 10. 2002. V skladu s 1. členom ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogojih iz 1. člena ZZVN pridobi status in pravice žrtve vojnega nasilja - izgnanca-oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1941 prisilno izselile zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, če je izgnanstvo trajalo najmanj tri mesece (1. odstavek 2. člena in 1. odstavek 3. člena ZZVN). Ne glede na pogoje iz 2. člena tega zakona pa se za žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ne šteje oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani agresorja (6. člen ZZVN).

Sodišče ugotavlja, da je tožnik v obravnavanem primeru vložil zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - izgnanca za obdobje od 13. 6. 1941 do 9. 5. 1945. Organ prve stopnje, ki je svojo odločitev o priznanju statusa izgnanca za obdobje od 16. 4. 1941 do 20. 4. 1945 oprl na tožnikove navedbe, na izpovedbe v postopku zaslišanih prič ter listinske dokaze, je ugotovil, da je bil tožnik skupaj z družino v letu 1941 prisilno izgnan v Srbijo, od koder se je v domovino vrnil v drugi polovici aprila 1945. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, tožena stranka pri odločanju ob reviziji tožniku ni priznala statusa žrtve vojnega nasilja zato, ker je ugotovila, da je tožnik, ki se je nahajal v Srbiji v izgnanstvu, na začetku leta 1942 stopil v Mihajlovićev odred jugoslovanske vojske v domovini - četniški odred, 6. 1. 1945 pa so ga ujeli Nemci in ga odpeljali v taborišče v C, nato pa v taborišče D, od koder je pobegnil v A v drugi polovici aprila 1945. Svojo odločitev je oprla na določbo 6. člena ZZVN, ki jo je razlagala tako, da tožniku zaradi prostovoljnega sodelovanja v četniškem odredu statusa izgnanca ni mogoče priznati za celotno zahtevano obdobje, saj osebe, ki so sodelovale v enotah agresorja, po naravi stvari niso bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom agresorja.

Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili pri tožniku že v času zatrjevanega izgona v Srbijo podani razlogi, zaradi katerih tožniku statusa izgnanca ne bi bilo mogoče priznati. Zato je po mnenju sodišča nepravilno stališče tožene stranke, da osebi, za katero bi bilo sicer ugotovljeno, da za določen čas izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, tega statusa tudi za obdobje pred nastankom morebitnega razloga iz 6. člena ZZVN ni mogoče priznati. Po mnenju Vrhovnega sodišča iz zgoraj citiranega sklepa določbe 6. člena ZZVN ni mogoče razlagati tako, da bi imela navedena zakonska določba kaznovalni namen, zaradi katerega bi osebi, pri kateri bi ugotovili, da je kasneje, po izgonu s strani okupatorja v Sloveniji v Srbijo, začela sodelovati v vojaških enotah četnikov v Srbiji, zahtevek za priznanje statusa izgnanca v celoti zavrnili. Pač pa je bil s tožnikovim dejanjem, to je s prostovoljnim pristopom k četniškemu gibanju v začetku leta 1942, prekinjen nasilni ukrep okupatorja, zaradi česar po presoji sodišča tožnik za to obdobje po vstopu v četniško gibanje ne more pridobiti statusa izgnanca. Glede na navedeno je bilo treba tožbi ugoditi iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik v tožbi.

Tožena stranka je zaradi nepravilne uporabe 6. člena ZZVN v celoti zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in s tem izključila možnost, da bi bil status izgnanca tožniku priznan tudi za obdobje, ko naj bi bil dejansko izgnan v Srbijo, pa do vstopa v četniško gibanje. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj tožena stranka ni ugotovila točnega datuma tožnikovega izgona (če je do izgona dejansko tudi prišlo), kot tudi ne, od kdaj dalje naj bi bil pri tožniku podan razlog iz 6. člena ZZVN, torej kdaj se je tožnik pridružil četniškemu gibanju.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek ter 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo le-ta morala upoštevati stališča, ki jih je v tej sodbi zavzelo sodišče, ter v skladu z njimi tudi ponovno preizkusiti odločbo prvostopenjskega organa v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS, ki teče od pravnomočnosti sodbe.