Jedro

Dejstvo, da sta se dediča z dednim dogovorom dogovorila, da pravni prednik tožnikov prevzame sporno stanovanje v posest, še ne pomeni, kot to zmotno meni pritožba, da je s tem pravni prednik tožnikov postal tudi lastnik spornega dela nepremičnine. Zakon o dedovanju v 132. členu določa, da preide zapuščina po samem zakonu na dediča v trenutku zapustnikove smrti. Dedič v trenutku zapustnikove smrti postane tudi posestnik stvari zapuščine, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Sklep o dedovanju je le deklaratorna odločba, s katero sodišče razglasi dediče. V konkretnem primeru sta bila torej oba dediča soposestnika sporne nepremičnine. Z dednim dogovorom sta se zato dediča, kot je bilo že navedeno, dogovorila glede posesti in o načinu uporabe solastne nepremičnine, ne pa o morebitnem prenosu lastninske pravice sporne nepremičnine z drugega toženca na pravnega prednika tožnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 280 EUR, v roku petnajstih dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1.Tožniki so zoper drugega toženca kot zemljiškoknjižnega lastnika z izbrisno tožbo uveljavljali neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini - k. o. ..., stavba 171, del stavbe 10, ID ..., v deležu do 1/4, ki je bila dovoljena na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 19. 11. 1991 z aneksom z dne 30. 8. 1996 in sklepa o dedovanju z dne 14. 10. 1997, njen izbris ter vpis lastninske pravice v korist tožnikov.

2.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek, naperjen zoper drugega toženca (I. in III. točki izreka) ter tožnikom naložilo, da so dolžni drugemu tožencu povrniti stroške postopka v višini 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

3.Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku pritožujejo tožniki. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu prvenstveno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljaviti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožniki menijo, da je sodišče prve stopnje napačno materialno pravno presodilo vsebino sklenjenega dednega dogovora, ki je povzet v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 906/96 z dne 14. 10. 1997. Iz vsebine dednega dogovora namreč izhaja, da je dedič A. A. prevzel celotno zapuščino po pokojnem C. A., razen zapustnikovega lastninskega certifikata. Hkrati se je v primeru, da bi predmetno stanovanje kdajkoli odtujil, obvezal izplačati sodediču B. A. 1/4 tržne vrednosti spornega stanovanja.

Prevzem zapuščine pomeni sprejem zapuščine, to je pridobitev lastninske pravice na predmetu dedovanja. S prevzemom zapuščine namreč dedič postane lastnik podedovanih stvari. Dedni dogovor tako predstavlja samostojno pravno podlago, na podlagi katerega je sporno stanovanje pridobil v last in posest dedič A. A. Zemljiškoknjižno stanje, iz katerega izhaja, da je postal drugi toženec solastnik spornega stanovanja do deleža 1/4 ni pravilno in zakonito, ker je v nasprotju s sklenjenim dednim dogovorom, kot je povzet v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 10. 1997.

Prav tako so imeli A. A. in po njem njegova vdova in otroka na spornem stanovanju izključno dobroverno in lastniško posest vse od smrti pokojnega C. A., to je od 30. 9. 1996 dalje, kar pomeni, da so tožniki sporno stanovanje v celoti priposestvovali. Glede na navedeno so razlogi in zaključki v izpodbijani sodbi protispisni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4.Drugi toženec je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, prav tako ne nasprotujejo niti izreku sodbe. Ker na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke, mora biti obrazložena. Pritožnik mora navesti, glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokaza in samim dokazom ter seveda tudi, kateri dokaz je to. Tej zahtevi pa tožniki niso zadostili. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje.

7. Z izbrisno tožbo se sanira materialnopravna neveljavnost vknjižbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek iz naslova izbrisne tožbe zavrnilo, ker tožniki niso navajali nobenih trditev v smeri materialnopravnega razloga za neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v smislu določil prvega, drugega ali tretjega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi. Drugi toženec se je na podlagi kupoprodajne pogodbe in sklepa o dedovanju vpisal v zemljiško knjigo kot solastnik spornega stanovanja. Tožniki torej niso navajali, da je pravna podlaga za vpis lastninske pravice oziroma vknjižba le-te v zemljiški knjigi neveljavna.

8. Med strankami ni sporna veljavnost samega dednega dogovora, temveč njegova vsebina. Bistvo tožbenih trditev je v tem, da sta dediča sklenila dedni dogovor, na podlagi katerega je pravni prednik tožnikov postal lastnik celotnega stanovanja št. 10, na naslovu ... v L., medtem ko bi drugi toženec v primeru prodaje spornega stanovanja pridobil le pravico do izplačila četrtine njegove tržne vrednosti. Tožniki torej stojijo na stališču, da je pravni prednik tožnikov postal lastnik še preostalega dela sporne nepremičnine na podlagi dednega dogovora. Nasprotno je drugi toženec trdil, da je skladno s sklepom o dedovanju postal lastnik sporne nepremičnine do 1/4.

9. Iz sklepa o dedovanju I D 906/96 z dne 14. 10. 1997 izhaja, da sta dediča po pokojnem očetu C. A. sprejela zapuščino ter da je drugi toženec uveljavljal nujni delež do 1/4 sporne nepremičnine, kar mu je pravni prednik tožnikov, dedič A. A., tudi izrecno pripoznal. Zapuščinsko sodišče je na podlagi oporočnega dedovanja razglasilo pravnega prednika tožnikov A. A. za dediča spornega stanovanja do 3/4 (ter gotovine in avtomobila), medtem ko je drugega toženeca na podlagi zakonitega dedovanja kot nujnega dediča razglasilo za dediča do 1/4 spornega stanovanja. Iz sklenjenega dednega dogovora jasno izhaja, da je predstavljal le dogovor med dedičema glede načina rabe solastnega stanovanja in o morebitni bodoči delitvi solastnine, ni pa spreminjal že v sklepu o dedovanju ugotovljenih lastniških razmerij v zvezi s spornim stanovanjem.

10. Dejstvo, da sta se dediča z dednim dogovorom dogovorila, da pravni prednik tožnikov prevzame sporno stanovanje v posest, še ne pomeni, kot to zmotno meni pritožba, da je s tem pravni prednik tožnikov postal tudi lastnik spornega dela nepremičnine. Zakon o dedovanju v 132. členu določa, da preide zapuščina po samem zakonu na dediča v trenutku zapustnikove smrti. Dedič v trenutku zapustnikove smrti postane tudi posestnik stvari zapuščine, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Sklep o dedovanju je le deklaratorna odločba, s katero sodišče razglasi dediče. V konkretnem primeru sta bila torej oba dediča soposestnika sporne nepremičnine. Z dednim dogovorom sta se zato dediča, kot je bilo že navedeno, dogovorila glede posesti in o načinu uporabe solastne nepremičnine, ne pa o morebitnem prenosu lastninske pravice sporne nepremičnine z drugega toženca na pravnega prednika tožnikov.

11. Za priposestvovanje se zahteva dobra vera priposestvovalca. Nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno prvega sodišča, da je drugemu tožencu uspelo izpodbiti dobro vero tako tožnikov kot tudi njihovega pravnega prednika. Razloge, zakaj niso bili v dobri veri, je sodišče prve stopnje prepričljivo in obširno pojasnilo in jih pritožbene navedbe v ničemer ne omajejo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da nelastnik zgolj s potekom časa brez veljavnega pravnega naslova ne more postati lastnik tujega premoženja.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), drugemu tožencu pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki znašajo 280 EUR.

Zveza:

Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 132

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.