Jedro

Po prvem odstavku 499. člena ZPP se določbe o obveznem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP) ne uporabljajo v tistih postopkih, v katerih je bila tožba vložena pred uveljavitvijo zakona.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Večje število delavcev, med njimi tudi T. P., je 28.4.1992 vložilo predlog za sodno varstvo (tožbe) zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi redne likvidacije prvotožene stranke. Pooblaščenec tožnikov je z vlogo z dne 8.12.1999 tožbe umaknil, zato je Delovno sodišče v Kopru s sklepom opr. št. Pd 166/94-13 z dne 20.12.1999 postopek ustavilo.

Tožnica P. je 4.9.2002 vložila predlog za obnovo postopka iz obnovitvenega razloga po 4. točki 394. člena ZPP (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP). Navajala je, da odvetnik S., ki je umaknil tožbo, ni imel veljavnega pooblastila tožnice. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) predlog za obnovo postopka zavrglo predvsem zato, ker naj P. sploh ne bi bila stranka v postopku. Tako odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožnica ni predložila pooblastila Obalne sindikalne organizacije za vložitev tožbe. Navedlo pa je tudi, da v obravnavanem primeru ne gre za izjemo od obveznega odvetniškega zastopanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.

Pravniški državni izpit ima pooblaščenec (ki ni odvetnik) in ne tožeča stranka sama.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ni se sicer strinjalo z razlogi prvostopne sodbe, vendar je štelo zavrženje predloga za obnovo postopka za pravno pravilno, ker je tožnica predlog vložila po pooblaščencu, ki ni odvetnik. Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP pa lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjema je v četrtem odstavku 87. člena določena le za primere, ko ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Pooblaščenec, ki sicer ima pravniški državni izpit, nima pa statusa odvetnika, ni upravičen vložiti izrednega pravnega sredstva.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje nista uporabili prvega odstavka 499. člena ZPP, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepov. Navaja, da sta obe sodišči zavrgli predlog za obnovo postopka na podlagi tretjega odstavka 86. člena ZPP. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da se v postopku, v katerem je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZPP, v skladu s prvim odstavkom 499. člena ZP, določba tretjega odstavka 86. člena ZPP ne uporablja. Glede na uveljavljeno sodno prakso Vrhovno državno tožilstvo sicer nima javnega interesa za izpodbijanje sklepov zoper prvotoženo stranko, saj dovoljena obnova postopka zoper likvidirano prvotoženo stranko tožnici ne more prinesti nikakršnih pravic. Pač pa razveljavitev izpodbijanih sklepov lahko pripelje do odločitve o podrejeno uveljavljenem odškodninskem zahtevku zoper drugotoženo stranko.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z drugim odstavkom 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki (njenemu pooblaščencu), pooblaščencu tožene stranke in odvetniku S. Na zahtevo je tožena stranka odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Enako predlaga odvetnik S. kot pooblaščenec tožnikov, tožnica P. pa predlaga ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 391. člena ZPP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja Vrhovno državno tožilstvo v svoji zahtevi. Ker zahteva zmotne uporabe materialnega prava ni uveljavljala, sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo, glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa samo glede uveljavljane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijani sklep je bil sprejet v pripravljalnem postopku oziroma v fazi preizkusa predloga za obnovo postopka. V tem delu obnovitvenega postopka se sodišče (še) ne spušča v presojo utemeljenosti predloga oziroma obnovitvenih razlogov, temveč preizkusi le, ali je predlog pravočasen, popoln in dovoljen (prvi odstavek 398. člena ZPP), pa tudi, ali ga je vložila upravičena oseba.

Tožnica predlaga obnovo postopka, zaključenega s sklepom o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe. Sodišče je "vzelo na znanje" procesno dejanje tožečih strank (umik tožbe), torej jih je štelo kot stranke v postopku. Tudi v postopku obnove ima zato tožnica položaj stranke. Vprašanje položaja stranke bi se lahko postavilo šele po morebitni dovolitvi obnove pri obravnavi glavne stvari, to je pri odločanju o pravilnosti in zakonitosti ustavitve postopka na podlagi vloge pooblaščenca, ki ni predložil pooblastila.

ZPP je uveljavil obvezno zastopanje strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, med katere spada tudi obnova postopka. Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka v obnovitvenem postopku opravlja pravdna dejanja - torej tudi vloži predlog za obnovo postopka - samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Obvezno zastopanje ne velja le takrat, ko ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Če je predlog za obnovo postopka vložen po pooblaščencu, ki ni odvetnik, ga sodišče kot nedovoljenega zavrže (prvi odstavek 91. člena ZPP).

Uvedba obveznega zastopanja je novost, zato je treba upoštevati tudi prehodne določbe zakona. Po prvem odstavku 499. člena ZPP se določbe o obveznem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP) ne uporabljajo v tistih postopkih, v katerih je bila tožba vložena pred uveljavitvijo zakona - torej pred 14.7.1999. V teh primerih torej stranka lahko vloži predlog za obnovo postopka tudi sama ali po pooblaščencu, ki ni odvetnik. Zakon veže izjemo od uporabe določb o obveznem zastopanju na trenutek vložitve tožbe, neodvisno od tega ali je bilo, kdaj in kako na podlagi te tožbe že odločeno. Glede na dejanske okoliščine obravnavane zadeve uporaba določb 498. člena ZPP sploh ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je namreč prvič odločilo o predlogu za obnovo postopka 12.9.2002, torej po uveljavitvi ZPP.

Glede na datum vložitve tožbe (28.4.1992) je tožnica predlog za obnovo postopka lahko vložila po pooblaščencu, ki ni odvetnik, saj določbe tretjega odstavka 86. člena ni mogoče uporabiti. Zavrženje tožbe s sklicevanjem na to določbo ZPP, brez upoštevanja določbe prvega odstavka 499. člena ZPP, je zato nezakonito in nepravilno.

Zato Vrhovno državno tožilstvo utemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklepa sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (379. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo obravnavati predlog za obnovo postopka kot dopusten in odločiti o njegovi utemeljenosti.