Jedro

Razlog za zavrnitev prošnje je neizpolnjevanje objektivnega pogoja, saj je tožena stranka ocenila, da tožnik v zadevi, v kateri prosi za BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh. Gre za vprašanje, ali je v konkretnem primeru razumno v postopku vlagati določena pravna sredstva, kot v obravnavanem primeru zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo želi vložiti tožnik. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v postopku pred Višjim sodiščem v Mariboru navajal enake razloge, kot jih navaja tudi v prošnji za BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Iz argumentov pritožbenega sodišča pa izhaja, da je odgovorjeno na vse tožnikove očitke. Tožena stranka je tako izkazala, da je zahteva tožnika za varstvo zakonitosti očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani odločila, da se zavrne prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru II K 63268/2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 63268/2011 z dne 16. 10. 2014. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 63268/2011 z dne 27. 2. 2014 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter mu je po istem zakonskem določilu izrekel kazen 2 meseca zapora. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 63268/2011 zavrnjena. Tožnik je 14. 11. 2014 vložil prošnjo za BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z navedenim postopkom. Tožena stranka navaja prvi odstavek 420. člena, drugi odstavek in peti odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Tožnik v prošnji navaja, da želi vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga domnevne nepravilne, nepoštene in nezakonite sodbe, kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve kazenskega postopka. Navaja, da gre za bagatelno kaznivo dejanje, ki ni kaznivo dejanje in da so mu nastale nepopravljive posledice odvzema svobode po Ustavi Republike Slovenije. Sodišče je grobo kršilo pravico do obrambe, do sodnega varstva in načelo zakonitosti.

Tožena stranka ugotavlja, da želi tožnik zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti iz istih razlogov, kot jih je že navedel v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je o teh razlogih že odločilo Višje sodišče v Mariboru. Slednje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, posebej do tega, da je tožnik dejanje zanikal. Pritožbeno sodišče argumentirano pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni dokazalo storitve kaznivega dejanja obdolženca le na podlagi njegovega zagovora, temveč predvsem na osnovi izpovedi prič, fotografij in zapisnika Komisije za ugotavljanje obstoja višine povzročene škode. Sodišče je tudi argumentirano pojasnilo, zakaj ni podvomilo v odločbo o izrečeni kazni. Upoštevane so bile vse relevantne okoliščine glede vrste in višine kazni. Upravičeno sodišče prve stopnje ni spregledalo obdolženčeve številne predkaznovanosti. Upoštevalo je tudi olajševalne okoliščine, kot so nizka škoda, ki jo je povzročil zavodu. Argumentirano je obrazložena zavrnitev pritožbe tudi v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe, kršitev pravice do sodnega varstva in načela zakonitosti postopka, ki jo v prošnji za dodelitev BPP navaja tožnik. Tožena stranka se sklicuje tudi na stališča Vrhovnega sodišča RS, po katerem načelo dispozitivnosti nalaga strankam, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP-1 navedejo razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona (sodba I Ips 346/2008, I Ips 168/2009).

Tožena stranka ocenjuje, da tožnik v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima možnosti za uspeh. O vseh razlogih, ki jih je navedel kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je v svoji sodbi že odločilo Višje sodišče v Mariboru. Glede morebitnih drugih, pavšalno zatrjevanih kršitev, pa tožnik ne zatrjuje, da jih ni mogel uveljaviti v pritožbi. Na podlagi navedenega bi po presoji tožene stranke Vrhovno sodišče RS v skladu s petim odstavkom 620. člena ZKP tožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP) oziroma bi jo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Tožena stranka ugotavlja, da ni izpolnjen formalni pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki mora biti izpolnjen poleg finančnega.

Tožnik v tožbi navaja, da se njegova prošnja obravnava sistematično nepošteno ter diskriminatorno. Očita kršitev 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in kršitev Ustave RS (23. člen). Po mnenju tožnika je zavračanje njegove prošnje za BPP škandalozno in sramotno, neargumentirano, neresno in cinično. Ugotavlja grobo kršenje človekovih pravic. Obrazložitev izpodbijane odločbe ni v skladu z evropskimi standardi. Kratena mu je pravica do enake obravnave v postopku po veljavnem zakonu. Opozarja na arbitrarno uporabo prava ter očitne in hude kršitve človekovih pravic. Po mnenju tožnika gre za skrb zbujajoče ravnanje, ki ima škodljive in nepopravljive posledice z izvršitvijo tega akta – zavrnitvijo njegove prošnje, ki dodatno otežujejo življenje družbeno deprivilegiranemu posamezniku. Meni, da je žrtev nepoštenega kazenskega postopka in da mu je odvzeta svoboda zaradi dejanja, ki ga ni storil. Navaja, da v državi Sloveniji zanj osebno ni več pravne varnosti. Konkreten postopek odločanja o zavrnitvi njegove prošnje je po njegovem mnenju že v osnovi ustavno sporen, če že ne pravno povsem nesprejemljiv. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot nepravilno in nepošteno razveljavi (pravilno: odpravi) in vrne v ponovno obravnavo in odločanje.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter sloni na pravilni pravni podlagi 24. člena ZBPP, ki se nanj tožena stranka sklicuje in ki ga je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi se namreč pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Oba pogoja morata biti kumulativno izpolnjena. Gre torej za objektivni pogoj, ki se nanaša na razumno zadevo in na finančni oz. subjektivni pogoj, ki se nanaša na finančni položaj tožnika. V obravnavanem primeru je razlog zavrnitve neizpolnjevanje objektivnega pogoja, saj je tožena stranka ocenila, da tožnik v zadevi, v kateri prosi za BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh. Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Glede na navedeno določbo ZBPP je treba v vsakem konkretnem primeru upoštevati okoliščine primera v povezavi s tem členom. Gre za vprašanje ali je v konkretnem primeru razumno v postopku vlagati določena pravna sredstva, kot v obravnavanem primeru zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo želi vložiti tožnik.

Tožena stranka je v svoji obrazložitvi navedla pravilne določbe ZKP. Gre za določbo 420. člena, po katerem se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v primerih, kot so navedeni: 1) zaradi kršitve kazenskega zakona, 2) zaradi bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zoper odločbo vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti. Tožena stranka se sklicuje tudi na peti odstavek 420. člena ZKP, ki določa, da se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vrhovno sodišče s sklepom zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če ta ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP (drugi odstavek 423. člena ZKP). Tožena stranka je navedene določbe uporabila na ta način, da je v konkretni zadevi preizkušala prvostopenjsko odločbo sodišča v povezavi z razlogi, ki jih je drugostopenjsko sodišče pojasnilo glede na vloženo tožnikovo pritožbo. Tožena stranka je ugotovila ter tudi pojasnila v svoji obrazložitvi razloge, zakaj meni, da gre za očitno nerazumno zadevo. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v postopku pred Viškem sodiščem v Mariboru navajal enake razloge, kot jih navaja tudi v prošnji za BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Iz argumentov pritožbenega sodišča pa izhaja, da je odgovorjeno na vse tožnikove očitke. Predvsem tudi na njegov očitek, ki ga tožnik izpostavlja, da Okrajno sodišče v Mariboru napačno navaja, da je dejanje priznal. Tožnik v zahtevi za BPP navaja nasprotno, da naj ga ne bi priznal oziroma, da naj bi ga zanikal. Tudi o tem vprašanju je tožniku pritožbeno sodišče pojasnilo razloge, ki so tudi po mnenju sodišča argumentirani in utemeljeni na način, da je takšno stališče razvidno tudi iz sodne prakse, ki jo tožena stranka navaja v svoji obrazložitvi in se nanjo sklicuje. Tako je razvidno, da samo priznanje, ki je izključno v obdolženčevi domeni, dokazanosti posameznega kaznivega dejanja ne določa, temveč zgolj olajšuje. Tako tedaj, ko ni dano, še ne more pomeniti, da kaznivo dejanja obdolžencu ne bi bilo dokazano. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na relevantno sodno prakso (npr. sodba Višjega sodišča v Mariboru III Kp 59860/2012).

Glede na vse navedeno, ob izčrpni in natančno obrazloženi posamezni razlogi, ki so lahko razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po ZKP, kot jih tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja v primerjavi s tožnikovo prošnjo in njegovimi razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tožena stranka je tudi po presoji sodišča izkazala, da je zahteva tožnika za varstvo zakonitosti očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Slednje pa pomeni, da se po tretjem odstavku 24. člena šteje ZBPP šteje, da je v tem primeru zadeva očitno nerazumna. Posledično v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča ni razumno vlagati pravna sredstva. Zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP na navedeni pravni podlagi (prvi odstavek 24. člena ZBPP), ki mora biti kumulativno izpolnjen ob finančnem pogoju. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo in tožnikovo zahtevo zavrnila.

Tožnik tudi v tožbi ni izkazal drugačnih okoliščin. Njegovi očitki o kršitvi Ustave RS in EKČP niso konkretizirani in jih sodišče ne more preizkusiti ter jih zato kot pavšalne zavrača. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.