Jedro

V izreku pravnomočne kazenske sodbe ugotovljena dejstva, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, šteje pravdno sodišče za dokazana.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da lahko dosodi odškodnino tudi za tiste oblike nepremoženjske škode, ki jih tožeča stranka ni zahtevala, če dosodi odškodnino v okviru celotnega uveljavljanega zneska, je zmotno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v obsodilnem delu (1. izreka) kolikor presega za strah dosojeno odškodnino (1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2011 dalje do plačila) in v celoti v stroškovnem delu (2. izreka) ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, torej za 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2011 dalje do plačila, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in tožencu naložilo v plačilo 5.000,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo ter tožencu naložilo, da mora 947,82 EUR pravdnih stroškov vrniti v proračun RS.

2. V pritožbi tožena stranka uveljavlja vse po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dopustne pritožbene razloge. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, da nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so dejstva nejasna in med seboj v nasprotju in da glede odločilnih dejstev vsebuje nasprotja z vsebino zapisnikov o izpovedbah. Ker že tožba nima potrebne trditvene podlage glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, sodba pa ji nekritično sledi, ni individualizirana do te mere, da bi toženec sploh lahko prepoznal katero škodo naj bi tožnici poplačal. V tožbi ni konkretizirano za kakšne telesne poškodbe naj bi šlo, kakšne bolečine, na katerem delu telesa, koliko časa in kakšne intenzivnosti, kdaj so nastale, v kakšnih okoliščinah. Telesne poškodbe niso z ničemer dokazane. Sklicevanje na kazenski spis ne more nadomestiti konkretnih trditev o škodi. Tudi izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev. Nevzdržna je argumentacija o zavrnjenih dokazih, saj je dejansko ni, ker se sodišče opira na argumentacijo zavrnitve dokazov v kazenskem postopku. Nobena od izpovedb v kazenskem postopku ni bila prebrana, prav tako nobena listina iz kazenskega spisa. Glede obsega škode in posledic zaradi kaznivega dejanja, se pravdno sodišče ne more sklicevati na kazensko sodbo. Kazenskemu spisu je dalo samostojno dokazno vrednost, ki je nima, sploh pa ne pri tako nekonkretni tožbi, kot je tožničina. Tudi izpovedba tožnice, ko se je v glavnem le sklicevala na svojo izpovedbo pred kazenskim senatom, ni konkretizacija škode in posledic, ki bi lahko bila podlaga za odškodnino. Nasilja ni bilo, do teh njenih navedb se sodišče sploh ni opredelilo, temveč je nekritično sledilo kazenski sodbi, tožencu pa neupravičeno očita nekritičnost do lastnega obnašanja. Z zavračanjem dokazov je že kazensko sodišče, sedaj pa še pravdno, tožencu kršilo ustavne pravice. Povzemanje zaključkov kazenskega sodišča za odškodninsko tožbo ni pravno upoštevno in ne more nadomestiti dokazne ocene v pravdi izvedenih dokazov in manjkajočih trditev. Naloga izvedenca ni ugotavljanje dejstev, na kar ga je napotilo sodišče zaradi pomanjkanja tožbenih navedb. Zato se sodba ne bi smela opirati na izvedeniško mnenje. Utemeljitev dosojene višine je pavšalna, arbitrarna, brez dejanske dokazne ocene o vrsti, trajanju in intenzivnosti bolečin in strahu. Sodišče navaja podlage za odmeno, ki jih tožnica ni zatrjevala, niti o njih ni izpovedovala. Glede 1.000,00 EUR na račun prizadetosti tožnice in nadaljnjih 2.000,00 EUR zaradi občutka manjvrednosti in omalovaževanja, tožnica ni podala niti trditev niti dokazov. Sodišče ne bi smelo dopustiti obravnavanja tako pavšalne tožbe in bi jo že v samem začetku moralo obravnavati kot nesklepčno. Toženec ni nasilen, šlo je le za običajne prepire med partnerjema, zato kazenske sodbe ni in je ne bo nikoli sprejel. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen, podrejeno pa da zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženec je bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja nasilništva zoper tožnico. Tako odškodninsko odgovornost toženca, kot tudi dejstva, ki vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, je tožeča stranka temeljila na obsodilni kazenski sodbi, katero je skupaj s sodbo višjega sodišča, ki v za razsojo v tej zadevi relevantnem delu potrjuje prvostopenjsko sodbo, vložila v spis. Iz izreka pravnomočne kazenske sodbe izhaja: da je toženec tožnico večkrat zmerjal s kurbo, prasico, kuzlo ter nanjo kričal; jo večkrat fizično napadel, tako da jo je tepel po glavi in telesu, da je imela modrice, tako tudi na velikonočno nedeljo leta 2004, ko jo je klofnil, 25. 09. 2004, ko jo je udaril, da je padla na tla in jo na tleh ležečo brcal, dne 03. 01. 2008, ko jo je zbrcal, neugotovljenega dne v času od marca do aprila 2008, ko je hotel z njo fizično obračunati, ko pa mu je to preprečil tožničin sin, ji je v glavo vrgel kruh in ji pri tem zbil očala; omejeval ji je stike s sorodniki in drugimi ljudmi, ji vzel mobilni telefon, preverjal kje in kdaj je bila; ji večkrat grozil, da bo vse pobil, da jo bo zlomil, da je nobeden ne bo sestavil, ob grožnjah pa omenjal tudi „škorpijona“, v aprilu 2008 pa ji tudi zagrozil, da bo tekla kri in da bo hišo vrgel v zrak; da je bila tožnica v času od aprila 2004 do 13. 04. 2008 zato prestrašena, razžaljena, počutila se je močno ogroženo, z udarci pa ji je prizadejal tudi bolečine.

6. Po določilih 14. člena ZPP je v primeru, ko temelji odškodninski tožbeni zahtevek na dejanskem stanju, kakršno je bilo predhodno obravnavano v kazenskem postopku, pravdno sodišče vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. To pomeni, da je vezano na ugotovitve pravnomočne kazenske sodbe glede protipravnosti ravnanja toženca, vzročne zveze med tem ravnanjem in nastankom posledic, glede nastanka prepovedane posledice ter glede prištevnosti in krivde toženca. V izreku pravnomočne kazenske sodbe ugotovljena dejstva, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, šteje pravdno sodišče za dokazana. Toženec zato v tem postopku ne more več ugovarjati, da ni bil nasilen, da je šlo le za običajne prepire med partnerjema; da torej ni storil dejanj, za katera je bil obsojen, ali da jih ni storil na način in v okoliščinah, kot je opisano v izreku kazenske sodbe.

7. Specifičnost obravnavanega primera je, da se prepletajo dejstva, ki dokazujejo odškodninsko odgovornost toženca, in dejstva, ki utemeljujejo višino dosojene odškodnine. Glede na prej obrazloženo je tudi slednja šteti za dokazana, če so vsebovana v izreku obsodilne kazenske sodbe. Stranke in sodišče se tako lahko sklicujejo nanje. O občutkih in ostalih dejstvih, ki utemeljujejo dosojo odškodnine, v kazenskem postopku pa se niso ugotavljala, pa je tožnica izpovedala v tem postopku in jih dokazovala tudi z izvedencem.

8. Utemeljitvi prvostopenjskega sodišča glede zavrnjenih dokazov pritožba neutemeljeno očita, da je pavšalna. Sodišče je podalo dovolj obsežne argumente, da je to odločitev moč preizkusiti. Argumenti sicer niso v celoti pravilni, vendar pa to na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivalo, tako da ne gre za upoštevno kršitev (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9. Iz dokaznih predlogov tožeče stranke za zaslišanje prič izhaja, da želi dokazovati, da ni bilo tako, kot je ugotovljeno v kazenski sodbi. Ker tega v pravdnem postopku ne more več dokazovati, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da ne zasliši prič, ki naj bi izpovedovale o odnosih med strankama, pravilna. Dejstev v zvezi z ureditvijo stanovanja, pa v tem postopku ni bilo potrebno ugotavljati, saj niso relevantna za razsojo.

10. Na naroku 26. 05. 2010 je prvostopenjsko sodišče sprejelo dokazni sklep, da se prečita spis K 61/2008 Okrajnega sodišča Krško, katerega pa na naroku očitno ni prebralo, pač pa ga je zgolj priložilo pravdnemu spisu. Iz zapisnika o naroku ni razvidno, da bi stranki temu ugovarjali oziroma zahtevali, da se spis tudi dejansko prebere. Ker gre za relativno kršitev določb postopka (4. člen ZPP – načelo ustnosti), ki pa je pritožnik na prvi stopnji ni uveljavljal, je tudi v pritožbi ne more več (286.b člen ZPP). Sodišče je kazenski spis priložilo k pravdnemu, kar je skladno z določili 226. člena ZPP. Priloženi spis lahko toženec kadarkoli vpogleda. Isto pravico je imel kot obdolženec ves čas kazenskega postopka. Da z vsebino kazenskega spisa oziroma listin v njem ni seznanjen, ne zatrjuje. V sodbi pa je prvostopenjsko sodišče točno navedlo na katere listine iz kazenskega spisa in glede česa se opira. Tožencu tako ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, torej kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Tudi s tem, ko se je toženka ob zaslišanju sklicevala na svojo izpovedbo v kazenskem postopku, sodišče pa je to sprejelo, kontradiktornost postopka ni bila kršena. Kot že navedeno je bil toženec z njeno izpovedbo v kazenskem postopku seznanjen, v pravdnem postopku je bil na naroku prisoten on in njegov takratni pooblaščenec, imela sta možnost tožnici postavljati vprašanja, ob njenem sklicevanju na izpovedbo v kazenskem postopku pa zahtevati, da se ta prebere.

11. Na mnenje V. sodišče svoje odločbe ni oprlo, zato se mu ni bilo potrebno posebej izjasnjevati o njem, čeprav ga je sprejelo v dokazni sklep.

12. Tožnica je v tožbi in prvi pripravljalni vlogi glede pretrpljenega strahu zatrjevala, da jo je bilo ves čas, ko je toženec nad njo izvajal nasilništvo, strah. Nikoli namreč niso vedeli, kaj se bo zgodilo - ali bo uresničil grožnje, namenjene njej in družini, in ker je bila spravljena v podrejen položaj napram tožencu, saj ji je omejeval svobodo gibanja, odločanja in ravnanja, se ga je zelo bala in dolga štiri leta imela hude psihične težave, zaradi česar je o družinskem nasilju molčala. Navedena zatrjevana dejstva so bila tekom dokaznega postopka dokazana, in sicer z ugotovitvami izreka kazenske sodbe, zaslišanjem tožnice in ugotovitvami izvedenca psihološke stroke.

13. Glede izvedenca so pritožbeni očitki neutemeljeni. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da na svoj dokazni sklep ni vezano in da je glede na vsebino naloge bilo potrebno angažirati psihologa in ne psihiatra. Pri opredeljevanju naloge izvedencu sodišče ni šlo preko trditvene podlage tožeče stranke glede strahu, saj mu je naložilo naj objektivizira zatrjevani strah tožnice pred ravnanji in obnašanjem toženca. Ob taki nalogi in ugotovljenem 100 % temelju odškodninske odgovornosti toženca, ni razloga, da bi ga izvedenec pregledal oziroma opravil intervju tudi z njim. Dejstvo, da je toženec založil del predujma za izvedenca, ne vpliva na vsebino izvedencu zastavljene naloge in na pravilnost odločitve sodišča glede odškodnine iz naslova strahu. Se bo pa to upoštevalo pri poračunu stroškov postopka. Sicer pa tožena stranka izvedenca psihološke stroke ni predlagala, tako da se v pritožbi neutemeljeno sklicuje v zvezi s tem na vezanost sodišča na dokazne predloge. Potem ko je izvedenec v dopolnitvi mnenja odgovoril na pripombe tožene stranke, pripomb na mnenje ni več podala, tudi ne, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se izvedeniško mnenje prečita ter takoj nato, da se dokazovanje zaključi. Glede na to in na dejstvo, da je izvedeniško mnenje primerno strokovno utemeljeno, ga je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sprejelo in na njem gradilo zaključke o dejstvih, ki vplivajo na višino odškodnine za strah.

14. Če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal, gre oškodovancu odškodnina iz tega naslova. Tožnica je zatrjevala in dokazala, da se je toženca bala štiri leta (ves čas skupnega življenja, pa tudi še potem, ko je odšel), in da je bil njen strah intenziven, saj se ga je zaradi nasilništva in podrejenosti, v katero jo je spravil, zelo bala, kar je bil razlog, da je o družinskem nasilju dolgo molčala. Nobene lastne spletke tožnice glede na ugotovljeno dejansko stanje niso bile razlog za njen strah. Tožnica je torej daljše časovno obdobje (najmanj štiri leta) trpela strah take intenzitete, da ji pripada primerna denarna satisfakcija (179. člen Obligacijskega zakonika). Tudi po mnenju višjega sodišča je na 1.500,00 EUR odmerjena odškodnina primerna. Upoštevane so okoliščine konkretnega primera (individualizacija odškodnine), dosojena odškodnina pa je tudi vpeta v okvire odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v primerljivih primerih trajanja in intenzitete strahu (objektivizacija odškodnine). Glede na stopnjo in dolgotrajnost tožničinega strahu, je dosojena odškodnina primerna, čeprav je tožnica enkrat toženca udarila nazaj.

15. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede temelja in strahu je materialnopravno pravilna, pritožbeni očitki v tej smeri niso utemeljeni, pa tudi nobenih uradoma upoštevnih procesnih kršitev, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče v navedenem delu sodbe ni zasledilo, zato je pritožbo v delu, ko izpodbija odločitev glede temelja in glede dosojene odškodnine za strah, kot neutemeljeno zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje za dosojenih 1.500,00 EUR s pripadki.

16. Utemeljena pa je pritožba glede ostale dosojene odškodnine in posledično v stroškovnem delu. Tožeča stranka se je v zvezi z vtoževano odškodnino za telesne bolečine sklicevala le na kazensko sodbo, drugih trditev ni podala. Ker iz izreka obsodilne kazenske sodbe izhaja, da je določene fizične bolečine prestajala, ji odškodnina iz tega naslova gre, vendar ob tako skopi trditveni podlagi le za tiste telesne bolečine in nevšečnosti, ki izhajajo iz izreka kazenske sodbe. O intenzivnosti bolečin, ki naj bi jih utrpela tožnica, tožba nima trditev. Telesne bolečine in nevšečnosti mora tožeča stranka konkretizirano opredeliti, torej ali jih opisati v sami tožbi in vlogah, ali pa podati navedbe tako, da se konkretizirano sklicuje na podatke iz priloženih listin. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) na primeren način poskrbeti, da bi tožeča stranka svoje trditve dopolnila. Sodišče pa je samo ugotavljalo določena dejstva in jih upoštevalo pri razsoji o primerni višini odškodnine.

17. Stališče prvostopenjskega sodišča, da lahko dosodi odškodnino tudi za tiste oblike nepremoženjske škode, ki jih tožeča stranka ni zahtevala, če dosodi odškodnino v okviru celotnega uveljavljanega zneska, je zmotno. Tožbeni zahtevek je prekoračen, če sodišče dosodi več od zahtevanega (prek zahtevka - ultra petitum), kot tudi z odločitvijo mimo zahtevka (extra petitum; gl. komentar Jana Zobca k 357. členu ZPP v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, izdala GV Založba, tretja knjiga). Tožnica ni zatrjevala, da ima duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ni postavila zahtevka v tej smeri, prav tako ne zahtevka za dosojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Povsem mimo trditvene podlage je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnica utrpela posttravmatsko stresno motnjo. V zvezi z dosojo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pritožbeno sodišče opozarja na stališče sodne prakse, da se v primeru, ko so oškodovancu s škodnim dejanjem povzročene fizične poškodbe, škoda, ki mu pri tem nastane zaradi okrnitve časti in ugleda, obravnava v okviru nevšečnosti v času zdravljenja, ne pa kot samostojna oblika škode (gl. npr. sodbo VSL I Cp 1490/2004).

18. Prvo sodišče je s tem, ko je tožnici dosodilo odškodnino za več fizičnih bolečin, kot jih je konkretizirano uveljavljala, in odškodnino za druge oblike nepremoženjske škode, kot je zahtevala, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki terja razveljavitev sodbe v prekoračenem delu, to je za dosojenih 3.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice in zaradi razžalitve dobrega imena in časti (357. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče skladno z 285. členom ZPP poskrbeti, da bo tožeča stranka o svojem zahtevku konkretizirano navedla pravno relevantna dejstva, nato pa v okviru podane trditvene in dokazne podlage ponovno odločiti, seveda v okviru še razpoložljivega dela tožbenega zahtevka (3.500,00 EUR, saj je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka nad v razveljavljeni sodbi dosojenih 5.000,00 EUR pravnomočna), o primerni višini zahtevane odškodnine za telesne bolečine (kamor glede na okoliščine primera sodijo tudi nevšečnosti zaradi žaljenja, ponižujočega ravnanja, itd.).

19. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.