Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da imata toženca od njunih domačij do glavne ceste na voljo krajevno cesto, in da je ta za 258,88 m oz. 268,80 m daljša kot služnostna pot. Cesta je tudi dobro vzdrževana in boljša kot pot, ki sta jo toženca uporabljala po služečem zemljišču. Ob ugotovitvah tudi revizijsko sodišče nima pomislekov, da je obstoječa služnost pešpoti in voženj z dvokolesom in mopedom nepotrebna, in da je zato zahtevek na prenehanje služnostne pravice utemeljen (2.odstavek 58.člena ZTLR).

Dejstvo, da poteka pot tudi po sosednjih zemljiščih, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da zahteva prenehanje stvarne služnosti na njenem zemljišču.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala prenehanje stvarne služnosti peš poti in voženj z dvokolesom in mopedom kot služnostne pravice tožencev, lastnikov gospodujočih parcel, prvotoženec par. št. 900, drugotoženec parc. št. 908 vl.št. 191 in v breme služeče nepremičnine parc. št. 913, vl.št. 301, last tožeče stranke.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Služnost je še vedno potrebna za hojo in vožnje z dvokolesom. Izvrševanje služnosti tudi ne škoduje obdelavi in izkoriščanju služečega zemljišča. Stvarna služnost obstoji tudi na sosednjih parcelah in za izvrševanje teh služnosti je potrebno, da ostane služnost tudi na predmetni parceli kot na vmesnem služečem zemljišču. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2. odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih stranka uveljavlja.

Revizijsko sodišče preizkuša sodbo sodišča druge stopnje glede uporabljenega materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da imata toženca od njunih domačij do glavne ceste na voljo krajevno cesto, in da je ta za 258,88 m oz. 268,80 m daljša kot služnostna pot. Cesta je tudi dobro vzdrževana in boljša kot pot, ki sta jo toženca uporabljala po služečem zemljišču. Ob takih ugotovitvah tudi revizijsko sodišče nima pomislekov, da je obstoječa služnost pešpoti in voženj z dvokolesom in mopedom nepotrebna, in da je zato zahtevek na prenehanje služnostne pravice utemeljen (2.odstavek 58.člena ZTLR).

Revizija zatrjuje, da je služeče zemljišče vmesno med drugimi služečimi zemljišči, ter da zato ne more prenehati služnostna pravica le na eni parceli. Stvarna služnost se drži stvari (v našem primeru zemljišča), na kateri je bila ustanovljena in v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče stvari. Res se stvarne služnosti načeloma ustanavljajo zaradi urejanja sosedskih razmerij. Vendar gre za stvarno pravico na tuji stvari, ki ni materialnopravno vezana na eventualna druga, sosednja zemljišča. Zato dejastvo, da poteka pot tudi po sosednjih zemljiščih, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da zahteva prenehanje stvarne služnosti na njenem zemljišču. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).