Jedro

Prišlo je do t.i. dejanske razlastitve tožnika. Po utrjenem stališču sodne prakse opustitev obveznosti ustrezno urediti in poskrbeti za odmeno za prisilni poseg v tujo lastninsko pravico, predstavlja protipravno ravnanje.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnik) in naložilo toženi stranki (toženka) plačilo 36.627,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2021 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku, to je za 416,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 5.211,77 EUR stroškov postopka (točka III. izreka).

2.Pritožuje se toženka, uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo oziroma se opredelilo do bistvenega ugovora, da cesta v naravi obstoji in je kategorizirana po parcelah v lasti občine in ne po parcelah v lasti tožnika. V zvezi z ugovorom zastaranja poudarja, da tožnik ni pojasnil, kdaj in na kakšen način je izvedel, da cesta poteka po njegovih nepremičninah; da je za to dejstvo vedel že ves čas od vzpostavitve ceste dalje, je neprerekano dejstvo. Obrazložitev sodišča, da je tožnik laik na področju geodezije in ni mogel vedeti po katerih zemljiščih cesta poteka, je nelogična. Tožnikovega malomarnega ravnanja, ko ni predlagal postopka odmere, sodišče ni opravičilo in se do tega ni opredelilo. Zastaralni rok teče od dne, ko je stranka izvedela za škodo, neodvisno od višine škode, parcelacija v letu 2020 pa se nanaša zgolj na višino škode. Za škodo je tožnik vedel že ob uveljavitvi odloka o kategorizaciji občinskih cest in zastaralni rok teče od takrat dalje. Ne drži, da je nesporno, da je toženka z odlokom kategorizirala kot javno cesto parcele v lasti tožnika: sodišče je spregledalo ugovorne navedbe, da cesta, ki je bila kategorizirana, poteka po parcelah 1933/31, 1933/32, 1933/33, 1933/34 in 1243/7, ki so v občinski lasti. Potrebno bi bilo izvesti mejni ugotovitveni postopek oziroma postopke po 16. členu Zakona o cestah in mejo ceste pravilno urediti. Sama kategorizacija na dejansko rabo ceste ne vpliva, saj je bila kategorizirana pot, ki je v katastru zarisana in poteka po parcelah v lasti toženke. Cesta je bila zgrajena pred kategorizacijo, zgradila jo je občina in ves čas je bila v javni rabi. Glede na to sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo popolnoma oziroma ga je ugotovilo zmotno in so zaključki o protipravnosti ravnanja, ki ga sodišče temelji na sprejetju odloka, zgrešeni. Ne gre za postopek razlastitve oziroma tak postopek ni potreben; gre za postopek ureditve meje. Glede na vse navedeno je napačno tudi stališče, da toženka ne konkretizira in ne dokazuje, da za nastalo situacijo ni kriva.

3.Glede višine tožbenega zahtevka navaja, da odločitev sodišča, da odškodnina znaša toliko, kolikor je vredno samo zemljišče in še pribitek, ki ga je določil izvedenec, dejansko predstavlja odkup zemljišča. Tožnik bi moral zahtevati sklenitev pogodbe namesto razlastitve in ne odškodnino. Odškodnina bi lahko bila določena glede na dejansko rabo zemljišča in ne na vrednost zemljišča. Dejanska škoda zaradi nemožnosti uporabe ne predstavlja vrednosti samega zemljišča, temveč tisto, kar bi tožnik pridobil, če bi lahko zemljišče uporabljal. V vsakem primeru pa je neobrazložen pribitek 25 %. Višjemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in potrditev prvostopenjske sodbe. Navedbe toženke, da cesta poteka po parcelah, ki so v njeni lasti, so neupoštevne pritožbene novote. Dokazni predlogi glede ugotavljanja, kje poteka cesta, so bili pravilno zavrnjeni. To je bilo ugotovljeno s pomočjo geodeta, ki ga je naročila tudi toženka. Spremembe so že evidentirane v katastru nepremičnin. Z geodetsko odmero sta soglašali obe stranki, zato ni jasno, katera dejstva bi bilo še potrebno ugotavljati - nesporna dejstva se ne dokazuje. Navedbe, da cesta poteka po nepremičninah toženke, so čisto sprenevedanje. Postopki po 16. členu Zakona o cestah se izvedejo le na zahtevo upravičenih oseb, med katerimi je tudi toženka, in v zato predvidenem upravnem postopku. Toženka nobenega takega postopka ni sprožila. Gre za to, da je bila v zemljiškem katastru vrisana cesta opuščena in sedaj poteka prek tožnikovih nepremičnin, kar v postopku niti ni bilo sporno. Toženka je dolžna takšno neustavno in nezakonito stanje odpraviti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine. Sodišče se je oprlo na cenitev sodnega cenilca, ki je pripombe toženke zavrnil, postavitve novega cenilca pa toženka ni predlagala. Gre za škodo, ki je nastala z de facto razlastitvijo in je enaka vrednosti zemljišč, saj so bila s kategorizacijo izničena vsa lastninska upravičenja. Zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe tožnik nima, zato se je poslužil drugih možnosti za ureditev razmerij s toženko. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Primarni tožbeni zahtevek tožnik utemeljuje s trditvami, da ga je toženka s sprejetjem Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v občini Šmartno pri Litiji, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 80/2010 z dne 12. 10. 2010 (v nadaljevanju Odlok), dejansko razlastila in mu s tem povzročila škodo, saj mu je na teh nepremičninah ostala le gola lastninska pravica. Glede na te trditve je pravna podlaga primarnega tožbenega zahtevka prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o krivdni odškodninski odgovornosti. Za uspeh z zahtevkom mora tožnik dokazati, da mu je v posledici protipravnega ravnanja toženke nastala škoda in njeno višino, toženka pa se svoje odgovornosti razbremeni, če dokaže, da ni kriva. To ji v tem postopku ni uspelo.

7.Da je toženka sprejela Odlok, ni sporno. Tudi ne, kje v naravi poteka z Odlokom kategorizirana cesta. Iz ugovorov toženke v resnici ne izhaja, da cesta poteka le po nepremičninah, ki so v njeni lasti. Priznavala je, da del ceste poteka tudi po nepremičninah, ki so v lasti tožnika, sporno je bilo le, kje oziroma točno koliko ceste teče po tožnikovih nepremičninah. To se je ugotovilo šele z geodetsko izmero, ki je bila opravljena med tem postopkom in s katero sta soglašali obe pravdni stranki. Potrebe, da bi to ugotavljalo še sodišče s postavitvijo izvedenca, zato ni. Sodišče prve stopnje je to pravilno obrazložilo v 5. točki izpodbijane sodbe.

8.Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede zastaranja odškodninskega zahtevka. Kakšna škoda mu je nastala, je tožnik lahko določno opredelil šele, ko je izvedel, točno koliko njegovih nepremičnin je zasedenih z občinsko cesto. Šele takrat je lahko škodo določno opredelil, kar je trenutek, ko skladno s prvim odstavkom 352. člena OZ začne teči triletni subjektivni zastaralni rok.

9.Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključkom prvostopenjskega sodišča o protipravnosti ravnanja toženke. Dolžnost občine je, da pred sprejetjem odloka o kategorizaciji občinskih cest pridobi zemljišča, po katerih ceste potekajo, v svojo last. Za to mora sprožiti ustrezne postopke: če je, kot trdi sedaj, sporna meja, so to postopki za ugotovitev oziroma določitev meje, ko je znan potek meje, pa v primeru, ko cesta ne poteka samo po nepremičninah v lasti občine, še postopek za pridobitev lastninske pravice (odkup zemljišč ali razlastitev). Da so bili taki postopki pred sprejetjem Odloka izvedeni, toženka niti ne zatrjuje. Prišlo je do t.i. dejanske razlastitve tožnika. Po utrjenem stališču sodne prakse opustitev obveznosti ustrezno urediti in poskrbeti za odmeno za prisilni poseg v tujo lastninsko pravico, predstavlja protipravno ravnanje.1 Da je cesta obstajala že pred sprejetjem Odloka, ni relevantno.

10.Pritožbene trditve, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh ugovorov, so protispisne. Do navedb, ki so relevantne za presojo protipravnosti ravnanja toženke, njene krivde in vzročne zveze ter zastaranja odškodninske terjatve, se je opredelilo. Ugotovilo je, da je tožnik lastnik nepremičnin, ki jih je toženka kategorizirala kot javno cesto, ne da bi z njim sklenila pravni posel za pridobitev spornega zemljišča oziroma izvedla postopek razlastitve, kar je obrazložilo z jasnimi in pravilnimi razlogi v točki 20 izpodbijane sodbe.

10.Pravilne so tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča v točkah 21 do 25 izpodbijane sodbe, da je tožnik izgubil lastninsko pravna upravičenja na svojih nepremičninah, ko so bile z Odlokom razglašene za javno dobro. Utemeljeno pa pritožba opozarja na zmotnost stališča, da je tožnik upravičen do odškodnine v vrednosti cene za odkup zemljišča. Tožnik je še vedno lastnik zemljišč, po katerih poteka občinska cesta. Ne more biti hkrati lastnik in upravičenec do odmene za razlastitev.2 Dokler bo tožnik lastnik teh nepremičnin, je upravičen do premoženjske škode, ki mu nastaja, ker nepremičnin ne more uporabljati.3 Stališče tožnika, na katerem je gradil trditve o višini škode, sledilo pa jim je tudi sodišče prve stopnje, so po obrazloženem materialnopravno zmotna. Tožniku je treba dati možnost, podati trditve in predlagati dokaze za dokazovanje višine škode. Če bo podal ustrezne (sklepčne) trditve in dokaze, bo treba izpeljati postopek ugotavljanja višine škode. Če bi to storilo pritožbeno sodišče, bi nesorazmerno poseglo v pravico obeh strank do izjave in pritožbe. Zato je moralo ugoditi pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Višje sodišče pripominja, da glede na to, da odloča o pritožbi toženke, ne more izdati vmesne sodbe.

11.Napotki za nadaljnje delo prvostopenjskega sodišča so razvidni iz zgornje obrazložitve.

12.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Prim. npr. odločbe VSRS III Ips 59/2010, II Ips 90/2020, II Ips 46/2023.

2Sklep VSRS II Ips 90/2020.

3Prim. odločbo VSRS II Ips 46/2023.