Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, s katero je bila prejšnja zakonska ureditev rokov za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva razveljavljena. Posledično je v obdobju do uveljavitve nove zakonodaje pravni red ostal brez časovne omejitve za uveljavljanje te pravice.

Ker v obravnavani zadevi o vprašanju očetovstva do tedaj še ni bilo pravnomočno odločeno, se razveljavljene določbe o rokih ne smejo več uporabljati. Posledično okoliščina, da je predlagateljica že prej razpolagala z informacijami oziroma sumom glede svojega biološkega izvora, sama po sebi ni mogla povzročiti poteka roka za vložitev predloga, saj v relevantnem obdobju zakon takšnega roka ni določal. Šele z uveljavitvijo nove zakonodaje, torej DZ dne 15. 4. 2019, je bil ponovno uveden petletni subjektivni rok za vložitev tožbe. Razlaga, po kateri bi bilo treba šteti, da je rok začel teči že na podlagi okoliščin iz časa, ko zakon roka ni določal, bi imela za posledico dejanski retroaktivni odvzem pravice do sodnega varstva. Ker je bil v konkretnem primeru predlog na ugotovitev vložen 13. 12. 2023, torej pred iztekom petletnega roka od uveljavitve nove zakonske ureditve, je bil vložen pravočasno.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno določbo.

Obrazložitev

1. 1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlagateljičin predlog na ugotovitev, da je bil A. A., rojen ..., umrl 2023, nazadnje stanujoč Ulica 8, B., njen oče, zavrglo (I). Sklenilo je še, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (II).

2.Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da bi se povprečno skrbnemu človeku, ki bi bil na mestu predlagateljice, vzbudil najmanj dvom v to, ali so družinska razmerja formalno urejena. Predlagateljica glede na ugotovljene okoliščine ni mogla domnevati, da je njen osebni status kakorkoli pravno sporen ali neurejen. Sodišče prve stopnje je zmotno enačilo seznanjenost z dejanskim stanjem (kdo je oče) s seznanjenostjo s pravnim stanjem (da očetovstvo ni urejeno in da je potrebno pravno varstvo preko sodnega postopka). Takšna enačba je pravno zmotna, teleološko nevzdržna in življenjsko povsem neskladna z običajnimi družinskimi odnosi. Pravni standardi iz 122. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) - "trenutek, ko je otrok zvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev predloga" - se nanašajo na relevantne okoliščine, ki v posameznem primeru šele omogočajo ali utemeljujejo vložitev predloga. Zgolj subjektivno vedenje o biološkem očetovstvu nikakor ni takšna odločilna okoliščina. Odločilna okoliščina za vložitev predloga nastopi šele takrat, ko posameznik objektivno izve, da očetovstvo pravno ni urejeno, bodisi da očetovstvo ni priznano, da o tem ne obstaja pravnomočna sodna odločba ali da zaradi določenega pravnega dejstva (na primer dedovanja) nastopi potreba po sodnem varstvu osebnega stanja. Predlagateljica ob smrti domnevnega očeta in do uvedbe zapuščinskega postopka ni imela nobenega razloga, da bi preverjala pravni status očetovstva, niti ni mogla vedeti, da je ta status neurejen ali sporen. Njen življenjski položaj je bil ves čas urejen, oče pa je bil prisoten v njenem življenju kot dejanski roditelj. Njeno ravnanje je bilo popolnoma skladno z običajnim življenjskim potekom stvari in z ustavnopravnim načelom pravne varnosti in predvidljivosti. Pristati na razlago sodišča prve stopnje bi pripeljalo do absurdne posledice, da bi moral vsak posameznik, ne glede na povsem urejene, stabilne in nesporne družinske odnose, aktivno in redno preverjati matične evidence o lastnem osebnem statusu, da bi se izognil prekluziji. Sodobno razumevanje družinskega prava temelji na zaščiti otrokovega osebnega statusa in na stabilnosti družinskih razmerij, pri čemer otrok praviloma upravičeno zaupa, da so njegovi starši uredili njegov osebni status. Otrok ni poklican niti sposoben, da bi preverjal in upravljal pravne posledice ravnanj odraslih, še posebej ne v okoliščinah, ko je oče vseživljenjsko prisoten in priznan kot starš.

Predlagateljica izpodbija pravno naziranje sodišča prve stopnje glede teka petletnega prekluzivnega roka iz 122. člena DZ, kot ga je razlagalo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi. Ker o očetovstvu domnevnega očeta predlagateljice pred učinkovanjem ustavne odločbe Ustavnega sodišča RS U-I- 328/05 z dne 18. 10. 2017 ni bilo pravnomočno odločeno, sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti razveljavljenega dela 92. člena Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ali njegovih časovnih omejitev. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Celju v zadevi I Cp 63/2025.

3.Prva nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog na ugotovitev očetovstva kot prepoznega. Presodilo je, da je predlagateljica že po nastopu polnoletnosti izvedela za okoliščine, ki so kazale na to, da pokojnik ni njen biološki oče, zato je subjektivni rok za vložitev tožbe že potekel.

6.Iz ugotovljenega dokaznega postopka izhaja: - da je bil pokojnik v času pritožničinega rojstva poročen z drugo žensko, kar je pritožnica vedela; - da ni imela istega priimka kot pokojnik; - da pokojnik z njeno materjo ni živel v skupnem gospodinjstvu; - da po nastopu njene polnoletnosti predlagateljica s pokojnikom ni več vzdrževala stikov (torej kar 26 let). Takšne okoliščine že same po sebi kažejo, da navedeni družinski odnosi niso ustrezali običajnemu modelu stabilnih družinskih razmerij med očetom in otrokom. Zato pritožbeno sodišče pritožničinih navedb o domnevno urejenih in nespornih družinskih razmerjih ne more sprejeti. Nasprotno, ugotovljene okoliščine potrjujejo pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je predlagateljica že v zgodnjem obdobju razpolagala z informacijami, ki so lahko pri razumnem posamezniku vzbudile dvom glede biološkega očetovstva. Pritožbeno sodišče se zato strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je predlagateljica najmanj ob nastopu polnoletnosti izvedela za okoliščine, ki so lahko utemeljevale sum, da pokojnik ni njen biološki oče. Glede na ustaljeno sodno prakso za začetek teka subjektivnega roka za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva zadošča že utemeljen sum, podprt z okoliščinami, ki posameznika objektivno napeljujejo k sklepu o možnem drugačnem biološkem izvoru. Vendar pa takšna ugotovitev sama po sebi še ne utemeljuje zaključka, da je tožba prepozna.

7.Pritožba utemeljeno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, s katero je bila prejšnja zakonska ureditev rokov za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva razveljavljena.¹ Posledično je v obdobju do uveljavitve nove zakonodaje pravni red ostal brez časovne omejitve za uveljavljanje te pravice. Šele z uveljavitvijo DZ dne 15. 4. 2019 je bil ponovno uveden petletni subjektivni rok za vložitev tožbe. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču, po kateri se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne sme uporabljati za razmerja, o katerih do začetka učinkovanja odločbe ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da določb o rokih, ki so bile z navedeno odločbo razveljavljene, ni dopustno uporabiti za pravno razmerje, o katerem do tedaj še ni bilo pravnomočno odločeno.

8.Ker v obravnavani zadevi o vprašanju očetovstva do tedaj še ni bilo pravnomočno odločeno, se razveljavljene določbe o rokih ne smejo več uporabljati. Posledično okoliščina, da je predlagateljica že prej razpolagala z informacijami oziroma sumom glede svojega biološkega izvora, sama po sebi ni mogla povzročiti poteka roka za vložitev predloga, saj v relevantnem obdobju zakon takšnega roka ni določal. Šele z uveljavitvijo nove zakonodaje, torej DZ dne 15. 4. 2019, je bil ponovno uveden petletni subjektivni rok za vložitev tožbe. Razlaga, po kateri bi bilo treba šteti, da je rok začel teči že na podlagi okoliščin iz časa, ko zakon roka ni določal, bi imela za posledico dejanski retroaktivni odvzem pravice do sodnega varstva. Ker je bil v konkretnem primeru predlog na ugotovitev vložen 13. 12. 2023, torej pred iztekom petletnega roka od uveljavitve nove zakonske ureditve, je bil vložen pravočasno. Sodišče prve stopnje je zato ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, ko je predlog kot prepoznega zavrglo.

9.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč presoditi utemeljenost predloga za ugotovitev očetovstva.

10.Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne materialnopravne presoje tožbo zavrglo kot prepozno, se ni ukvarjalo z vsebinsko presojo predloga na ugotovitev očetovstva ter z ugotavljanjem dejstev, ki so za odločitev o njem pravno odločilna. Če bi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku prvič ugotavljalo celoten nov sklop pravno relevantnih dejstev in izvajalo dokaze, ki jih sodišče prve stopnje zaradi procesne odločitve sploh ni obravnavalo, bi s tem strankam odvzelo ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje, da v ponovljenem postopku izvede potrebni dokazni postopek in o predlogu vsebinsko odloči.

-------------------------------

1ZZZDR je tožbo na ugotovitev očetovstva urejal v 92. členu, ki je določal, da tožba na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izven zakonske zveze, lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten, vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten. Ustavno sodišče je z zgoraj citirano odločbo odločilo, da se v 1. odstavku 92. člena ZZZDR razveljavi besedilo, vendar najkasneje 5 let od dneva, ko postane polnoleten, pri čemer je razveljavitev začela učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu. Odločba je bila v Uradnem listu objavljena 5. 11. 2007.