Jedro

Tožnik (voznik avtobusa) trem potnikom, ki so vstopili na avtobus, ni izdal vozovnic, voznino pa je prejel plačano. S tem je huje kršil delovne obveznosti, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika: da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2011; da tožniku delovno razmerje ni prenehalo pri toženi stranki dne 7. 11. 2011; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu od 8. 11. 2011 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati bruto plače v višini ... EUR ter mu izplačati vse plače, kot bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plač dalje do plačila kot tudi odvesti davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo in tožniku vpisati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v delovno knjižico; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko med bruto plačo v višini ... EUR in bruto plačo, ki jo je prejemal v obdobju od 5. 8. 2011 do 7. 11. 2011 ter mu izplačati razliko neto plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plač dalje do plačila, od navedenih zneskov razlike plač odvesti davke in prispevke, vse v 15 dneh pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila (I. točka Izreka). Odločilo je, da mora tožnik toženi stranki povrniti stroške, v znesku 339,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naloži v plačilo celotne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka podala tožniku pravočasno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik bi naj storil očitano kršitev dne 4. 8. 2011 in najkasneje dne 5. 8. 2011 so bili pristojni obveščeni s strani kontrolorjev družbe. Od tedaj naprej pa je pričel teči tudi subjektivni 30-dnevni rok. Tožena stranka pa si nikakor ne sme podaljševati subjektivnega roka na način, da se je delodajalec seznanil z razlogi šele v trenutku, ko je prejel e-mail sporočilo od domnevnega potnika. Bistvo za ugotovitev, kdaj je v obravnavanem primeru začel teči 30-dnevni rok je ugotovitev, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z očitano kršitvijo. Priča A.A., ki je zaposlen pri toženi stranki kot vodja poslovne enote v Ljubljani in vodja pravnih zadev tožene stranke za celo Slovenijo, je izrecno na obravnavi dne 10. 10. 2012 izpovedal, da je tožnik prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na ugotovitve kontrolorja. Priča B.B., ki je zaposlen pri toženi stranki kot kontrolor je pojasnil okoliščine glede kontrole dne 4. 8. 2011 in poudaril, da se do sedaj poročila glede opravljenih kontrol niso izkazala za neresnična ter da pri njegovem delu še niso ugotovili kršitev. Priča C.C., ki je zaposlen pri kontrolor pri toženi stranki pa je prav tako izrecno povedal, da pri njegovem delu nikoli niso ugotovili nepravilnosti. Glede nejasne izpovedi prič in ob upoštevanju listinske dokumentacije bi moralo sodišče zaključiti, da je bila tožena stranka seznanjena s kršitvijo dne 4. 8. 2011 oziroma najkasneje dne 5. 8. 2011 in je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku izdala dne 7. 11. 2011, prepozna. Predložitev e-mail sporočila domnevnega potnika iz I. (Č.Č.) nikakor ne more predstavljati dokončne seznanitve delodajalca z očitano kršitvijo. Tožena stranka se je s kršitvijo seznanila dne 4. 8. 2011 oziroma najkasneje dne 5. 8. 2011 in je zato izredna odpoved podana dne 7. 11. 2011 prepozna, kar je mogoče zaključiti tudi iz točke 7. in 8. sodbe, ko sodišče pojasnjuje, da je že iz zapisnika o izvedbi kontrole z dne 4. 8. 2011 možno zaključiti, da je tožnik storil kršitev. Prav tako predmetno e-mail sporočilo nikakor ne more predstavljati verodostojne izjave, saj ni pripravljena v skladu z 236. a. členom ZPP in zato je ob upoštevanju te izjave sodišče tudi kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ker priče ni neposredno zaslišalo. Prav tako pa je sodišče tudi dejansko stanje glede očitane kršitve nepravilno in nepopolno ugotovilo. Tožnik zaslišan kot stranka je na obravnavi izpovedal, da je dne 4. 8. 2011 peljal avtobus v smeri L., L., B. – Z.. Avtobus je bil skoraj poln in na končni postaji, to je Bl. prevladuje velika koncentracija potnikov, zato je tožnik odprl vrata, prva in druga vrata, da bi potnikom omogočil nemoten izstop iz avtobusa ter opazil, da nekateri že odpirajo shrambo za prtljago in jemljejo ven prtljago. Dvignil se je s sedeža in opazoval ljudi, ki so vstopali na zadnjih vratih avtobusa, kar je onemogočilo izhod preostalim potnikom, katerim končna postaja je bila Bl.. Nato pa je stopila na avtobus neznana oseba, ki je vpila „sedite, sedite, sedite“ in pri tem so bili potniki, ki so izstopali iz avtobusa zmedeni in vznemirjeni, zavladala je popolna panika. Nato se je neznana oseba pomaknila proti zadnjim vratom in takrat je tožnik odpeljal proti B., ko je zaslišal kako ta neznana oseba zaslišuje štiri potnike, ki so vstopili. Potniki so bili tujci in zato je tožnik neznani osebni rekel, da naj neha motiti in vznemirjati potnike. Tedaj pa je tožnik ugotovil, da gre za kontrolorja. Ob izstopu kontrolorja iz avtobusa pa je tožniku ta zabrusil „Butelj ciganski, kdo je tebe dal za šoferja“ in ta izjava po mnenju tožnika vsekakor predstavlja žalitev. Tožnik se je počutil ponižanega in šikaniranega, zato je uveljavljal odškodninski zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno zavrnilo. A.A. pa je tudi jasno izpovedal, da mu je direktor ... povedal, da je slišal, kaj je delal pri prejšnjih delodajalcih tožnik in da takšnega delavca ne potrebuje. Opisano dejansko stanje predstavlja trpinčenje na delovnem mestu, saj gre za ponavljajoče in graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje tožene stranke usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu oziroma v zvezi z delom. Tožnik pa se pritožuje tudi zoper stroške postopka. V skladu z določilom 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe povrniti nasprotni stranki stroške, tožnik predlaga pritožbenemu sodišče, da če bo pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo razveljavilo ali spremenilo, da sklep o stroških razveljavi oziroma spremeni. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začne teči z dne, ko se delodajalec seznani z vsemi okoliščinami očitane kršitve in ko ugotovi vsa dejstva, na podlagi katerih lahko z gotovostjo zaključi, da je delavec storil očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovitve kontrolorjev z dne 4. 8. 2011 so bile podlaga za začetek postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi ugotovitev kontrolorjev je bil izveden postopek, v okviru katerega je tožnik podal zagovor. Na podlagi tožnikovega zagovora je tožena stranka preverila pri enem izmed potnikov, ki jim tožnik ni izdal vozovnice, potek dogodkov spornega dne in naveden potnik je posredoval dne 12. 10. 2011 odgovor ter navedel, da je z dvema prijateljema vstopil v avtobus za B., da so vsi trije plačali vozovnice, da pa vozovnice oziroma potrdila o plačilu niso prejeli. Odgovor potnika je tožena stranka predložila tožniku, ki pa se do navedb v elektronski pošti ni opredelil. Priča A.A. je izpovedal, da je takoj po zagovoru tožnika naslovil potniku elektronsko pošto z vprašanjem, če lahko pojasni, kaj se je tistega dne zgodilo. Izpovedal je, da so to storili iz razloga, ker je izredna odpoved zadnji ukrep, ki ga je mogoče podati le v primeru, če je kršitev ugotovljena z gotovostjo. Priča B.B. je izpovedal, da je ob kontroli ugotovil, da trije potniki niso imeli vozovnic, čeprav so vstopili v K. in vsi trije plačali voznino v znesku 6,30 EUR. Izpovedal je, da je šlo za tri I. državljane, ki so mu posredovali ime in priimek, eden od njih pa tudi elektronski naslov. Priča C.C. je povedal, da so v K. na avtobus vstopili trije mladi fantje - tujci, ki so plačali voznino, tožnik pa jim ni izdal vozovnic. Pritožbene navedbe, da tožnik ni vedel, da je oseba, ki je vstopila v avtobus kontrolor in da je mislil, da je njegov avtobus ugrabljen so neutemeljene, saj je priča B.B. izpovedal, da je ob vstopu v avtobus najavil kontrolo, od toženca zahteval da zapre vrata in pričel s kontrolo vozovnic. Kontrolor je ob kontroli vozovnic na avtobusu ugotovil, da so trije potniki vstopili v K., plačali voznino 6,30 EUR, tožnik pa jim vozovnic ni izdal. Izjavo potnikov je potrdil tudi kontrolor C.C., saj je potnike videl, da so vstopili na postaji v K. in da so tožniku plačali vozovnice. Glede žalitev, ki bi jih naj tožniku izrekla kontrolorja, pa je priča A.A. izpovedal, da v konkretnem primeru ni dobil nobene pritožbe s strani potnikov. Povedal je, da kontrolorji opravijo veliko kontrol, pa doslej še ni prejel pritožbe, da bi kontrolorji žalili voznika oziroma kršili njihovo dostojanstvo. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti in da je sodišče pravilo uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri ugotavljanju dejstev, ki so pomembna za odločitev, je ravnalo skladno z napotki iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva so dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek in sicer 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni neposredno zaslišalo priče Č.Č., kljub temu pa je upoštevalo njegovo izjavo podano na e-mail sporočilu. Tožnik se je skliceval na 236. a. člen ZPP in sicer, da v primeru, ko je podana pisna izjava, da lahko nasprotna stranka zahteva neposredno zaslišanje, vendar pa tožnik neposrednega zaslišanja priče niti ni predlagal in prav tako tožnik, ob zaključku dokazovanja (zapisnik z dne 10. 10. 2012), ni uveljavljal kršitev določb ZPP iz razloga, ker sodišče ne bi zaslišalo priče neposredno, zato se upoštevaje določilo 1. odstavka 286. b. člena ZPP, dejansko v pritožbi na takšno kršitev ne more sklicevati.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožena stranka zamudila subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določbe zakona, kdaj se delodajalec seznani z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi in za storilca ni mogoče tolmačiti tako, da je to že v trenutku, ko delodajalec zve za prve podatke v zvezi z možnostjo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Subjektivni rok začne teči z dne, ko se delodajalec seznani z vsemi okoliščinami očitane kršitve in ko ugotovi vsa dejstva, na podlagi katerih lahko z gotovostjo zaključi, da je delavec storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti. Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, pa je dejansko vprašanje (sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 114/2009 z dne 23. 6. 2009, VIII Ips 8/2010 z dne 6. 9. 2011, VIII Ips 272/2010 z dne 9. 1. 2012).

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da se je tožena stranka z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokončno seznanila šele, ko je prejela elektronsko pošto Č.Č. z dne 12. 10. 2011, s katero se je tožena stranka seznanila z vsemi relevantnimi okoliščinami obravnavane kršitve.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 7. 11. 2011 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Po navedeni določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku očitala, da je huje kršil delovne obveznosti s tem, ko dne 4. 8. 2011 trem potnikom, ki so vstopili v K. ni izdal vozovnic, voznino pa je prejel plačano. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil eno izmed temeljnih obveznosti voznika, h kateri ga zavezuje že sama pogodba o zaposlitvi z dne 26. 6. 2009 ter interni pravilnik. Tožena stranka je tožniku očitala, da je tožnik kršil tudi določilo 4. člena pogodbe o zaposlitvi, ki mu nalaga, da svoje delo opravlja v interesu delodajalca, svoje obveznosti pa izpolnjuje v skladu z določili ZDR. ZDR pa v 31. členu delavcu nalaga vestno opravljanje dela, z upoštevanjem organizacije dela in poslovanja pri delodajalcu (izdajanje vozovnic in pobiranje voznine) in 32. člena, ki delavcu nalaga upoštevanje navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter 35. člena ZDR, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, moralno ali materialno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s kršitvami, ki so tožniku očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upoštevalo listine v spisu (službeno poročilo o opravljeni kontroli z dne 5. 8. 2011, potni nalog z dne 4. 8. 2011, koncesijsko pogodbo z dne 10. 12. 2010, elektronsko sporočilo z dne 12. 10. 2011), predvsem pa izpovedbe prič A.A., B.B. in C.C. (kontrolorja). Sodišče je verjelo pričam, saj so bile njihove izpovedbe skladne, izpovedi prič pa potrjuje tudi elektronsko sporočilo Č.Č., v katerem je le-ta pojasnil, da je dne 4. 8. 2011, še z dvema prijateljema vstopil na avtobus za B., da so vsi trije plačali avtobusno vozovnico, potrdila o plačilu oziroma vozovnice pa niso dobili. V dopisu je priča tudi pojasnil, da je nekaj minut kasneje na avtobus stopil človek iz avtobusnega podjetja, ki je pri potnikih preveril vozovnice. Glede na to, da sta zaslišana kontrolorja B.B. in C.C., tako glede same kontrole kot glede njenih ugotovitev, izpovedala povsem skladno in prepričljivo ter je njuno izpoved potrdil Č.Č., je sodišče upravičeno verjelo pričam in ne tožniku, ki je povsem neprepričljivo obrazložil kako je potekala kontrola vozovnic na avtobusu dne 4. 8. 2011. Sodišče upravičeno ni verjelo tožniku, da ni vedel kdo je neznana oseba, ki je vstopila in da naj bi ta oseba vpila na avtobusu na potnike ter s svojim vedenjem ustvarila popolno paniko na avtobusu. Priča C.C. je izpovedal, da je vstopil v Ljubljani in da je med vožnjo opazil, da prihaja s strani voznika do nepravilnosti pri izdaji vozovnic, zato je poklical kontrolorja B.B., da bi le-ta opravil kontrolo. Izpovedal je, da ko je vstopil kontrolor B.B. je najavil kontrolo in zahteval od tožnika da zapre vrata ter je pričel s kontrolo vozovnic. Tudi priča B.B. je izpovedal, da ja na avtobus vstopil na postaji Bl. ter da je bil oblečen v modro službeno uniformo, da se je predstavil kot kontrolor in pokazal službeno izkaznico. Navedeno pa je potrdil tudi priča C.C.. Dejansko je neprepričljiva izpoved tožnika, da je na avtobusu zavladala popolna panika, da so tujci kričali, da so ugrabljeni, sam pa bi nadaljeval z vožnjo proti B. in neznani osebi dovolil, da iz naprave za izdajo vozovnic iztisne seznam prodanih vozovnic.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je podan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR ter z ugotovitvijo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. V odpovedi je tožena stranka navedla, da je pobrana voznina od prodanih vozovnic glavni dohodek tožene stranke in ker bi ugotovljena kršitev delovnih obveznosti lahko imela za posledico za toženo stranko tudi prekinitev koncesijske pogodbe za opravljanje javne službe prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Vodja poslovne enot L. A.A. je izpovedal, da kar 70 % prihodkov družbe temelji na prodani voznini in ker so vozniki pri pobiranju voznine sami, torej nenadzorovani, je zaupanje v delavce toliko bolj pomembno. Odnos med delavcem in podjetjem mora temeljiti na zaupanju. Sam je glede tega v preteklosti zaznal številne kršitve, zato je delavce izrecno opozoril z dopisom, ki ga je dal v plačilne kuverte delavcev, da je takšno ravnanje nesprejemljivo in da bo, v vsakem primeru kršitve, sledila sankcija izredna odpoved.

Glede na navedeno je (pravilen) zaključek sodišča prve stopnje, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 7. 11. 2011 zakonita in utemeljena, ter je sodišče posledično tudi pravilno zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožena stranka je tožniku pred izredno odpovedjo dne 5. 8. 2011 podala tudi prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi in mu v tem času izplačevala nadomestilo plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka izredne odpovedi. Ker je tožena stranka tožniku zakonito izdala prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi, tožnik tudi ni upravičen do plačila razlike v plači do polnega nadomestila plače za čas prepovedi opravljanja dela. Prav tako pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ob nepravilno izvedeni kontroli dne 4. 8. 2011. V zvezi z neprimerno izjavo kontrolorja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je pri navedeni kontroli dne 4. 8. 2011 šlo za trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi 4. odstavka 6. a. člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu pa je vsako ponavljajoče se ali sistematično graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Tako kot je tožnik opisal ravnanje kontrolorja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ravnanje ne ustreza definiciji trpinčenja na delovnem mestu, saj gre za enkratne dogodke, prav tako pa teh ravnanj (da je kontrolor tožnika žalil) tožnik tekom postopka ni dokazal. Za podobno kršitev, kot se očita tožniku v tem sporu je šlo tudi pri odločbi Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005 in VIII Ips 101/2007 z dne 29. 5. 2007. V obeh zadevah je šlo za voznika avtobusa z dodatno zadolžitvijo za pobiranje voznin. Vrhovno sodišče RS je zapisalo, da glede na to, da so vozniki pri teh opravilih samostojni in brez neposrednega nadzora in so podvrženi le občasnim kontrolam, zato njihovo delo v veliki meri temelji na zaupanju. Ugotovljeno je bilo, da sta voznika s strani potnikov prejela denar in nista izdala ustreznih vozovnic ter nista evidentiranla prejetega zneska na blagajniškem strojčku. Na tak način sta si v blagajni ustvarila neevidentiran višek. Tako prejemanje denarja mimo blagajne oziroma brez izdaje vozovnic, po mnenju Vrhovnega sodišča RS že samo po sebi predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki je nujno potrebno pri poslovanju z denarjem, razen če niso sočasno ugotovljene posebne okoliščine, na podlagi katerih delavec takšno zaupanje ohrani. Posebne okoliščine pri tožniku niso bile ugotovljene. Z vidika primerljivosti narave obravnavane kršitve v tem sporu ter okoliščin kršitev v obeh omenjenih zadevah je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri kateri so izpolnjeni vsi formalni pogoji kot so pravočasnost odpovedi, zagovor in podobno, zakonita.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, saj po 1. odstavku 360. člena ZPP mora sodišče presoditi samo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča.