Jedro

Določilo, po katerem se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, če je denarno nakazilo prejeto v dobro računa sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka, le varuje taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej v roku, ki ga je imel na voljo za plačilo sodne takse, ponudnik bančnih storitev pa je plačilo dejansko izvedel šele kasneje oziroma je plačilo na prehodni podračun sodišča iz kakega drugega razloga prispelo šele v roku 3 dni po poteku roka za plačilo sodne takse. To določilo pa nikakor ne podaljšuje roka za plačilo sodne takse še za tri dni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo upnika z dne 26. 8. 2014 štelo za umaknjeno.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa naj ga razveljavi. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V zadevi ni sporno, da je upnik plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo prejel 2. 9. 2014. Rok za plačilo takse je znašal 8 dni, kar pomeni, da je rok za plačilo takse, po poteku katerega je nastopila domneva umika pritožbe, potekel 10. 9. 2014 in ne 15. 9. 2014, kot to zmotno meni pritožba. Ob tem je bila 10. 9. 2014 sreda, zato ne drži, da bi bil zadnji dan roka za plačilo takse dan, ko se ne dela.

5. Pritožbena navedba, da se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka (6.b člen Zakona o sodnih taksah – ZST-1), je sicer pravilna. Vendar pa to določilo zgolj varuje taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej v roku, ki ga je imel na voljo za plačilo sodne takse, ponudnik bančnih storitev pa je plačilo dejansko izvedel šele kasneje oziroma je plačilo na prehodni podračun sodišča iz kakega drugega razloga prispelo šele v roku 3 dni po poteku roka za plačilo sodne takse. To določilo pa nikakor ne podaljšuje roka za plačilo sodne takse še za tri dni, kot to zmotno meni pritožnik(1).

6. Iz dokazila, ki ga je pritožnik vložil v spis že pred izdajo izpodbijanega sklepa, enako dokazilo pa je priložil tudi k pritožbi, ne izhaja, da bi nalog za plačilo sodne takse dal pravočasno, torej najkasneje do 10. 9. 2014, temveč je bil nalog banki dan šele 12. 9. 2014, torej prepozno, pri čemer je očitno napačno menil, da naj bi rok plačila oziroma predložitve naloga za plačilo banki potekel šele tri delovne dni po poteku roka za plačilo sodne takse. Pri tem iz pritožbe tudi ni razvidno, da bi bil nalog banki dan pravočasno, torej najkasneje 10. 9. 2014. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila sodna taksa za pritožbo plačana prepozno, zaradi česar je nastopila posledica iz 4. odstavka 29. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ – pritožba se je štela za umaknjeno.

7. Izpodbijani sklep je tako pravilen, zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Ker upnik s pritožbo ni uspel, je višje sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP in 15. členom ZIZ odločilo, da bo moral sam nositi svoje pritožbene stroške.

(1) Primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 172/2013 z dne 10.4.2013.