Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča, da je med pravdnima strankama sklenjeni Dogovor o poplačilu zahtevkov iz naslova neplačanih zavarovanih terjatev iz leasing pogodb z dne 21.1.1997 (v prilogi A11 in A12, v nadaljevanju: Dogovor) treba opredeliti kot poravnavo v smislu 1089. čl. ZOR. S tem, ko se je tožena stranka v Dogovoru zavezala tožeči stranki poplačati odškodninski zahtevek iz pogodbe o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb, med drugim tudi iz leasing pogodbe št. 20-239/93 (pod zaporedno št. 19 priloge Dogovora), se pravna narava terjatve tožeče stranke, opredeljene s pogodbo o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb, ni spremenila. Tožena stranka je s tem dogovorom pripoznala zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine (primerjaj 1. odst. 1090. čl. ZOR) in s tem pripoznala tožničino terjatev po temelju, njeno višino pa sta z omenjenim Dogovorom stranki opredelili na novo. S poravnavo sta torej stranki odpravili spor o upravičenosti tožničinega uveljavljanja odškodninskega zahtevka po pogodbi o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb. Spornosti temelja odškodninske terjatve tožena stranka torej po sklenitvi dogovora ne more več uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 121.250,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2002 dalje do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo nadaljevanje prekinjenega postopka s pravnim naslednikom tožene stranke K. d.d. Ljubljana od 21.2.2001 (1. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati tolarsko protivrednost 29.002,93 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri Banka Celje obrestuje devizne hranilne vloge na vpogled od zneska 7.171,89 DEM od 15.4.1997 do 23.5.1997, od zneska 7.817,60 DEM od 15.4.1997 do 26.6.1997, od zneska 5.659,19 DEM od 15.4.1997 do 26.6.1997 in od zneska 29.002,93 DEM od 15.4.1997 dalje do plačila, vse preračunano na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (3. točka izrek).

Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča, da je med pravdnima strankama sklenjeni Dogovor o poplačilu zahtevkov iz naslova neplačanih zavarovanih terjatev iz leasing pogodb z dne 21.1.1997 (v prilogi A11 in A12, v nadaljevanju: Dogovor) treba opredeliti kot poravnavo v smislu 1089. čl. ZOR. Smisel sklenjene poravnave je z vzajemnimi popustitvami odpraviti spor ali negotovost glede pravnega razmerja ali uveljavitve pravice. S tem, ko se je tožena stranka v Dogovoru zavezala tožeči stranki poplačati odškodninski zahtevek iz pogodbe o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb, med drugim tudi iz leasing pogodbe št. 20-239/93 (pod zaporedno št. 19 priloge Dogovora), se pravna narava terjatve tožeče stranke, opredeljene s pogodbo o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb, ni spremenila. Tožena stranka je s tem dogovorom pripoznala zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine (primerjaj 1. odst. 1090. čl. ZOR) in s tem pripoznala tožničino terjatev po temelju, njeno višino pa sta z omenjenim Dogovorom stranki opredelili na novo. S poravnavo sta torej stranki odpravili spor o upravičenosti tožničinega uveljavljanja odškodninskega zahtevka po pogodbi o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb. Spornosti temelja odškodninske terjatve tožena stranka torej po sklenitvi dogovora ne more več uveljavljati. Tako je treba razumeti tudi odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 63/98 z dne ..., ki jo pritožnica materialnopravno zmotno tolmači s sklicevanjem na še vedno sporen temelj njene odškodninske obveznosti. Glede na povedano se tožena stranka po sklenitvi Dogovora ne more več sklicevati na to, da "oprema po specifikaciji ne more biti predmet leasinga". Prvostopenjsko sodišče je tak njen ugovor pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.

Tožena stranka šele v pritožbi navaja, da je zavrnila izplačilo škode ker fakture, ki jih je poslala tožeča stranka, niso bile v skladu s pogodbo o zavarovanju terjatev. Navedenega dejstva kot pritožbene novote pritožbeno sodišče ni presojalo, ker pritožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v prvostopenjskem postopku, tega pa ni niti zatrjevala (primerjaj 1. odst. 337. čl. ZPP).

Na naroku za glavno obravnavo dne 2.12.1997 je tožena stranka predlagala zaslišanje priče M.P. v zvezi s trditvijo, da je šlo pri dogovoru za pomoto, ker znesek 55.658,71 DEM iz pogodbe o leasingu št. 20-239/93 ne izhaja, pač pa le znesek 26.102,30 DEM, tožeča stranka pa zanj tudi ni predložila dokazov. Prvostopenjsko sodišče je navedeno pogodbo o leasignu (priloga A3) pravilno ocenilo in ugotovilo, da pogodbeni znesek ni le 26.102,30 DEM, pač pa preko 100.000,00 DEM. Ob navedenem listinskem dokazu se izkaže predlagan dokaz z zaslišanjem priče M.P. kot nepotreben, zato ga je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo. Pritožnik v pritožbi očita prvostopenjskemu sodišču napačno uporabo 286. čl. ZPP, ker v ponovljenem postopku po razveljavitvi ni potrebno ponovno navajati dejstva, ki so bila podana že v prvotnem postopku. V kolikor pritožnik meni, da je z dokaznim predlogom z zaslišanjem M. P., podanim na naroku za glavno obravnavo dne 9.5.2001, le ponovil dokazni predlog za zaslišanje navedene priče za dokazovanje dejstev, ki jih je že navedel na glavni obravnavi dne 2.12.1997, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog iz že zgoraj navedenih razlogov. Če pa je tožena stranka želela z zaslišanjem P. dokazovati druga dejstva, pa je bila s takim dokaznim predlogom skladno s 1. odst. 286. čl. ZPP prekludirana, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, saj bi tak dokazni predlog morala tožena stranka uveljavljati že na naroku za glavno obravnavo dne 7.3.2001. Navedeno določilo ZPP je torej sodišče prve stopnje uporabilo pravilno.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Tožeča stranka je na pritožbo obsežno odgovorila. V zvezi z odgovorom so ji nastali potrebni stroški sestave odgovora po tarifni št. 16/1 Odvetniške tarife (750 točk x 100,00 SIT + 19% DDV) v znesku 89.250,00 SIT ter sodna taksa za odgovor na pritožbo, odmerjena po tarifni št. 1/2 ZST v znesku 32.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih materialnih stroškov, ker jih ni specificirala. Navedene stroške je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te odločbe do plačila.