Jedro

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravo voljo pogodbenih strank. Glede na navedeno ni šlo za razlago pisne pogodbe (ki je podvržena revizijskemu preskusu), pač pa za dejansko ugotovitev (o skupni volji pogodbenih strank), ki ni podvržena revizijskemu preskusu (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.591,81 EUR.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je odpoved Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 14. 6. 2006 neveljavna in nezakonita ter da je tožena stranka po 31. 10. 2006 tožeči stranki dolžna dovoliti uporabo 41 v zakup vzetih oglaševalskih površin.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov celotnega postopka, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Gospodarski spor se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: pravdni stranki sta dne 14. 6. 2000 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba), na osnovi katere je tožena stranka odstopila tožeči stranki v odplačno uporabo - v zakup 30 oglasnih površin (kasneje povečanih na 41) na območju Mestne občine ...; pravdni stranki sta pogodbeno razmerje sklenili za določen čas do 30. 9. 2004, ker pa je tožeča stranka po preteku tega roka še naprej uporabljala v zakup vzete oglaševalne površine, se je podaljšalo v pogodbeno razmerje za nedoločen čas; pogodbeno razmerje je prenehalo z odpovedjo tožene stranke, ki je z dopisom z dne 28. 7. 2006 tožečo stranko obvestila, da odstopa od sklenjene Pogodbe s trimesečnim odpovednim rokom, tj. do 31. 10. 2006; omejitev odpovedi Pogodbe na krivdni razlog je bila dogovorjena za v Pogodbi določeno obdobje trajanja, tj. od podpisa do 30. 9. 2004. Revizijske navedbe

6. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bila podana v tem, da drugostopenjsko sodišče jasnega določila 4. člena Pogodbe ni uporabilo tako, kot se glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR). Namesto tega je določilo svojevoljno razlagalo in kot pravo voljo pogodbenih strank ugotovilo, da se omejitev odpovedi Pogodbe na krivdni razlog nanaša le na obdobje, za katero je bila Pogodba sklenjena. To ugotovitev tožeča stranka graja kot napačno, nelogično, nerazumljivo in nejasno.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Med pravdnima strankama je bila sporna vsebina določbe 4. člena Pogodbe, ki se glasi: „Pogodba je sklenjena za obdobje od podpisa do 30. 9. 2004 in se avtomatsko podaljša, v kolikor je ena ali druga pogodbena stranka pisno ne prekliče tri mesece pred potekom. Pogodbe ni mogoče odpovedati, razen v primeru krivdnih razlogov ene od pogodbenih strank oziroma v primeru nespoštovanja 2. člena te pogodbe.“ Tožeča stranka je zatrjevala, da sta se s toženo stranko dogovorili, da je bil odstop od Pogodbe tudi po njenem poteku na dan 30. 9. 2004 možen le iz krivdnih razlogov, saj je bilo to v skladu z njunimi potrebami. Nasprotno je tožena stranka menila, da je bila omejitev odpovedi Pogodbe na krivdni razlog dogovorjena le za obdobje do 30. 9. 2004, ne pa tudi za kasneje, ko se je podaljšala v pogodbeno razmerje za nedoločen čas.

8. Glede enakih pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravo voljo pogodbenih strank, saj je na podlagi izvedenih dokazov ter po vestni in skrbni presoji ugotovilo, kaj sta pogodbeni stranki hoteli ob sklenitvi Pogodbe. V skladu s tem je treba sporni drugi stavek 4. člena Pogodbe razumeti tako, da je bilo Pogodbo mogoče odpovedati samo v primeru krivdnih razlogov, sicer pa sploh ne, le v času njenega trajanja za določen čas do 30. 9. 2004, in ne tudi pozneje, ko se je Pogodba avtomatsko podaljšala v pogodbeno razmerje za nedoločen čas (stran 7 sodbe sodišča druge stopnje).

9. Glede na navedeno ni šlo za razlago pisne pogodbe (ki je podvržena revizijskemu preskusu), pač pa za dejansko ugotovitev (o skupni volji pogodbenih strank), ki ni podvržena revizijskemu preskusu (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je jasno, da gre v delu uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava dejansko za nedovoljen poskus revizijskega izpodbijanja dejanske podlage izpodbijane pravnomočne sodbe.

10. Tudi sicer Vrhovno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je bila omejitev odpovedi na krivdni razlog mišljena le za v Pogodbi dogovorjen čas, to je do 30. 9. 2004. Razlago tožeče stranke, da Pogodbe tudi kasneje, v času trajanja za nedoločen čas, ne bi bilo mogoče odpovedati brez obstoja krivdnega razloga, je po presoji revizijskega sodišča že sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nelogično, neobičajno in poslovno nesprejemljivo (stran 7 in 8 sodbe sodišča prve stopnje).

11. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, ker je upoštevalo prepozne navedbe tožene stranke o razlagi spornega pogodbenega določila, saj jih je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo z dne 19. 9. 2006 (list. št. 8 - 10 spisa).

12. Trditve tožeče stranke, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker pri neupoštevanju novih trditev v pritožbi ni navedeno, za katere pritožbene navedbe gre, je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljene. Sodišče druge stopnje je namreč v razlogih sodbe jasno navedlo, da gre za navedbe tožeče stranke, ki jih povzelo v sodbi in s katerimi tožeča stranka razlaga, "zakaj prvostopenjsko sodišče nima prav, ko trdi, da gre za poslovno nesprejemljiv dogovor". Zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Odločitev revizijskega sodišč

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

14. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče upoštevaje Odvetniško tarifo odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki odvetniške stroške za sestavo odgovora na revizijo in administrativne stroške, vse povečano za davek na dodano vrednost, ne pa tudi stroškov za prejem in pregled revizije kot ločene postavke, saj so ti vključeni že v stroške za sestavo odgovora na revizijo.