Jedro

Sodna praksa na osnovi 5. odstavka 168. čl. ZIZ poleg oblikovanja zahtevka za vknjižbo lastninske pravice dopušča tudi oblikovanje zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine. Če toženec zemljiškoknjižne listine ne izda, se tudi v drugo navedenem primeru vknjižba izvede na osnovi sodbe - podlaga za vknjižbo lastninske pravice je sodba (1. odstavek 40. čl. ZZK-1). Ker zemljiškoknjižno sodišče vknjižbo opravi zgolj na osnovi listine, ki dokazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice (1. odstavek 29. čl. ZIZ), mora pravdno sodišče v postopku, vodenem na podlagi 5. odstavka 168. čl. ZIZ, preveriti – ugotoviti in navesti - tudi pravni temelj pridobitve lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je kot nesklepčen zavrnilo zahtevek, da drugo tožena stranka izda zemljiškoknjižno listino, na osnovi katere se bo pri stanovanju št. 129 vknjižila lastninska pravica za prvo toženo stranko in da v primeru neizdaje listine tako listino nadomešča sodba.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožeča stranka. Pritožuje se iz vseh treh, z ZPP predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je pravna podlaga za njen zahtevek 5. odstavek 168. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. To zakonsko določilo ji daje možnost, da zahteva vknjižbo lastninske pravice na njeno dolžnico (prvo toženko), ki je lastnica stanovanja; v njem stanuje, za uporabo pa ne plačuje nobenih stroškov. Tožeča stranka predvideva, da je prva toženka pridobila lastninsko pravico s prodajno pogodbo od zemljiškoknjižnega lastnika, vendar z dokazi, ki bi ta njena predvidevanja potrjevali, ne razpolaga. Se je pa prva toženka upravniku prijavila kot lastnica stanovanja. Opozarja, da nobeden od tožencev ni nasprotoval tožbeni trditvi, da je lastnica spornega stanovanja prva toženka. Z opustitvijo odgovora na pritožbo sta toženki priznali to dejstvo, ki je zadostna dejanska podlaga za izdajo zamudne sodbe. Toženca sta imela možnost izpodbijati oz. dokazovati, da je lastnik nekdo drug, in ne dolžnica, kot se to predvideva v primeru tožbe na podlagi 168. čl. ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Z jezikovno razlago bi bilo mogoče 5. odstavek 168 čl. ZIZ interpretirati tako, da daje podlago za tožbo, na osnovi katere se izda oblikovalna sodba, ki spremeni pravno razmerje dolžnika in zemljiškoknjižnega lastnika glede nepremičnine. Tako razloguje tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je v sodni praksi to zakonsko določilo obravnavano (tudi) širše. Na njegovi podlagi se dopušča tudi vložitev tožbe za izdajo zemljiškoknjižne listine (npr. sodba II Ips 592/2001, sklep VSC Cp 224/2003). Táko – bolj široko - obravnavanje te pravne podlage je sprejemljivo, ker ob izposlovanju ustrezne zemljiškoknjižne listine lahko upnik, ki ima pravni interes, da se dolžnik vknjiži v zemljiški knjigi, sam predlaga zemljiškoknjižnemu sodišču vknjižbo lastninske pravice za dolžnika (128. čl. ZZK-1), ali pa tako listino predloži izvršilnemu sodišču in do vknjižbe lastninske pravice pride po uradni dolžnosti (4. odstavek 168. čl. ZIZ). Na ta način je dosežen cilj, ki ga pravna norma (5. odstavek 168. čl. ZIZ) zasleduje - varstvo upnika z zagotovitvijo možnosti izvršbe na nepremičnino.

Za zahtevek, kakršnega so tožniki postavili, torej imajo pravni interes (prekinjen izvršilni postopek, v katerem morajo dokazati lastninsko pravico dolžnice) in tudi pravno podlago za poseg v pravno razmerje tožencev (5. odstavek 168. čl. ZIZ). Ni se torej mogoče strinjati s prvostopenjskim sodiščem, da je zahtevek že zaradi neustrezne oblikovanosti neprimeren za obravnavanje.

Materialna podlaga zahtevka pa determinira pasivno legitimacijo v pravdnem postopku in dejstva, ki jih mora tožeča stranka zatrjevati.

Tožniki v nasprotju z zemljiškoknjižnim stanjem zatrjujejo, da je dejanska lastnica spornega stanovanja prva toženka, njihov končni cilj pa je sprememba zemljiškoknjižnega stanja. Vpisi v zemljiški knjigi so dovoljeni zgolj zoper osebo, v korist katere je pravica vpisana (1. odstavek 150 čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1), zato bodo spremembo zemljiškoknjižnega stanja lahko dosegli zgolj v primeru, da v postopku na pasivni strani sodeluje tudi zemljiškoknjižni lastnik. Ker s tožbo tožeča stranka posega v razmerje zemljiškoknjižnega lastnika z dolžnikom (iz izvršilnega postopka), je potrebno, da v postopku sodeluje tudi dolžnik. Tožniki so tožbo pravilno uperili zoper oba – dolžnico in po njihovem zatrjevanju dejansko lastnico (prva toženka) in zemljiškoknjižnega lastnika (drugo toženko).

Tožniki zatrjujejo, da je prva toženka že lastnica spornega stanovanja, kar zaradi odsotnosti odgovora na tožbo toženca priznavata. S to trditvijo izključujejo enega od možnih načinov pridobitve lastninske pravice. Na podlagi pravnega posla se lastninska pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (pogoj za pridobitev lastninske pravice na osnovi pravnega posla je izpolnjen pridobitni način – modus aquirendi), vendar pa obstajajo tudi drugi načini pridobitve lastninske pravice – SPZ jih našteva v 39. čl. (dedovanje, zakon, odločba državnega organa). Pravna možnost, da je prva toženka lastnica sporne nepremičnine, kljub temu, da zemljiškoknjižni podatki kažejo drugače, torej obstaja. Če je prva toženka lastninsko pravico pridobila izvenknjižno - na katerega od zgoraj navedenih načinov - je možno, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu, kar trdijo tožniki, ko zatrjujejo, da je dejanska lastnica spornega stanovanja prva toženka, zemljiškoknjižna lastnica pa druga toženka.

Postavlja se vprašanje, ali so tožniki dolžni zatrjevati, kateri od v zakonu predvidenih načinov pridobitve lastninske pravice – dedovanje, zakon, odločba državnega organa – je bil podlaga za prvotoženkino pridobitev lastninske pravice. Prvostopno sodišče se je postavilo na stališče, da je taka trditev nujni sestavni del trditvene podlage. Pritožbeno sodišče se s tem strinja.

V tem postopku izdana sodba, s katero bi bilo zahtevku ugodeno, bi v primeru, če toženec zemljiškoknjižne listine ne bi izdal, nadomestila zemljiškoknjižno listino. V takem primeru (kar je običajen primer) je sodba podlaga za vknjižbo lastninske pravice (1. odstavka 40 čl. Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Zemljiškoknjižno sodišče vknjižbo opravi zgolj na osnovi listine, ki dokazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice (1. odstavek 29. čl. ZIZ). Zato mora pravdno sodišče v postopku, v katerem je izdana sodba, ki nadomesti zemljiškoknjižno listino, preveriti tudi pravni temelj pridobitve lastninske pravice.

Pravnega temelja prvotoženkine pridobitve lastninske pravice trditvena podlaga tožeče stranke ne vsebuje. Šele v pritožbi tožeča stranka navaja, da je prva toženka stanovanje verjetno kupila, kar je po eni strani nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. čl. ZPP), po drugi strani pa je taka trditev v nasprotju s trditvijo, da je prva toženka lastninsko pravico že pridobila. Tožeča stranka torej v postopku na prvi stopnji ni navedla vseh pravno relevantnih dejstev, ki so podlaga za izdajo sodbe, kakršna je predlagana.

Kljub temu, da toženki torej nista nasprotovali trditvi, da je lastnica spornega stanovanja prva toženka, tožbi ni mogoče ugoditi, ker je, upoštevajoč zemljiškoknjižne predpise, pravdno sodišče, ki izdaja sodbo, ki nadomešča zemljiškoknjižno listino, dolžno preveriti – ugotoviti in navesti - pravni temelj pridobitve lastninske pravice. Pravilno je zato sklepanje prvostopenjskega sodišča, da gre za nesklepčno tožbo, ki jo je treba zavrniti (3. odstavek 318. čl. ZPP).

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).